Mnenje 3/15

Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU

„Mnenje, izdano na podlagi člena 218(11) PDEU – Marakeška pogodba o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja – Člen 3 PDEU – Izključna zunanja pristojnost Evropske unije – Člen 207 PDEU – Skupna trgovinska politika – Trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine – Mednarodni sporazum, ki lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe – Direktiva 2001/29/ES – Člen 5(3)(b) in (4) – Izjeme in omejitve v korist invalidov“

Povzetek – Mnenje Sodišča (veliki senat) z dne 14. februarja 2017

1. Skupna trgovinska politika–Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Obseg–Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del za slabovidne osebe–Izključitev

   (Člena 3(1)(e) in 207 PDEU)

2. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Marakeška pogodba o dostopu do objavljenih del za slabovidne osebe–Izključnost–Podlaga–Vplivanje na pravila, določena v Direktivi 2001/29

   (Člen 3(2) PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2001/29, uvodna izjava 7 in člena 5(3)(b) ter 4)

3. Mednarodni sporazumi–Sklenitev–Pristojnost Unije–Izključnost–Podlaga–Vplivanje na skupna pravila Unije–Merila presoje

   (Člen 3(2) PDEU)

1.  Sklenitev Marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja ne spada v skupno trgovinsko politiko, opredeljeno v členu 207 PDEU. Zato Unija na podlagi člena 3(1)(e) PDEU ni izključno pristojna za sklenitev te pogodbe.

   Cilj Marakeške pogodbe je namreč izboljšati položaj upravičenih oseb z olajšanjem – z različnimi sredstvi, med katera spada lažji pretok izvodov v dostopnem formatu – njihovega dostopa do objavljenih del. Dalje je v tej pogodbi v zvezi z njeno vsebino pojasnjeno, da morajo pogodbenice uporabiti dva ločena in dopolnjujoča se instrumenta za uresničitev njenih ciljev. Prvič, člen 4(1) navedene pogodbe določa, da pogodbenice določijo izjemo ali omejitev pravice do reprodukcije, do distribucije in do omogočanja razpoložljivosti za javnost, da bi bili izvodi v dostopnih formatih lažje razpoložljivi za upravičene osebe. Drugič, člena 5 in 6 Marakeške pogodbe določata nekatere obveznosti za čezmejno izmenjavo izvodov v dostopnem formatu.

   Prvič, glede uskladitve izjem in omejitev pravic do reprodukcije, distribucije in dajanja na voljo javnosti je v uvodni izjavi 12 preambule te pogodbe posebej navedeno, da se ta uskladitev opravlja zato, da se upravičenim osebam omogoči lažji dostop do del in njihova uporaba. Poleg tega člen 4 Marakeške pogodbe ne more zagotavljati približevanja nacionalnih zakonodaj, ki bi omogočalo znatno olajšanje mednarodne trgovine, ker imajo pogodbenice široko diskrecijsko pravico pri izvajanju tega člena in ker iz člena 12 te pogodbe izhaja, da njen namen ni prepovedati pogodbenicam, da v svojo nacionalno zakonodajo uvedejo izjeme in omejitve v korist drugih upravičenih oseb od tistih, ki so določene z navedeno pogodbo. Tudi trditve, da med pravili o intelektualni lastnini zgolj tista v zvezi z moralnimi pravicami ne spadajo pod pojem „trgovinski vidiki pravic intelektualne lastnine“ iz člena 207 PDEU, ni mogoče sprejeti, ker bi povzročila pretirano razširitev pojma skupne trgovinske politike, saj bi bila s to politiko zajeta pravila, ki niso posebej povezana z mednarodno trgovino. V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da so pravila Marakeške pogodbe, ki določajo uvedbo izjeme ali omejitve pravic do reprodukcije, distribucije in dajanja na voljo javnosti, posebej povezana z mednarodno trgovino, kar bi pomenilo, da se nanašajo na trgovinske vidike intelektualne lastnine iz člena 207 PDEU.

   Drugič, glede pravil Marakeške pogodbe, ki urejajo izvoz in uvoz izvodov v dostopnem formatu, je treba poudariti, da se ta pravila nedvomno nanašajo na mednarodno trgovino s takimi izvodi. Vendar je treba pri presoji povezave takih pravil s skupno trgovinsko politiko upoštevati njihov cilj. Treba pa je ugotoviti, da se členi 5, 6 in 9 ne nanašajo posebej na spodbujanje, olajševanje ali urejanje mednarodne trgovine z izvodi v dostopnem formatu, temveč na izboljševanje položaja upravičenih oseb z olajševanjem njihovega dostopa do izvodov v dostopnem formatu, reproduciranih v drugih pogodbenicah. V teh okoliščinah je olajševanje mednarodnih izmenjav izvodov v dostopnem formatu očitno bolj sredstvo za uresničevanje nekomercialnega cilja navedene pogodbe kot pa njen samostojen cilj. Poleg tega izmenjav, ki so predvidene z Marakeško pogodbo, ni mogoče enačiti z mednarodno trgovino, ki poteka v komercialne namene.

   V teh razmerah zgolj okoliščina, da je mogoče ureditev iz Marakeške pogodbe morda uporabljati za dela, ki so predmet poslovnih transakcij ali bi to lahko bila, in da zato posredno vpliva na mednarodno trgovino s takimi deli, ne more pomeniti, da ta ureditev spada v skupno trgovinsko politiko.

   (Glej točke od 70 do 73, od 83 do 91, 100 in 101.)

2.  Unija ima v skladu s členom 3(2) PDEU izključno pristojnost za sklenitev mednarodnega sporazuma, kadar je ta sklenitev predvidena v zakonodajnem aktu Unije ali je potrebna, da se Uniji omogoči izvajanje njene notranje pristojnosti, ali če lahko vpliva na skupna pravila ali spremeni njihovo področje uporabe. Obstaja nevarnost, da se z mednarodnimi zavezami, ki jih prevzamejo države članice, posega v skupna pravila Unije ali spremeni njihovo področje uporabe, ki upravičuje izključno zunanjo pristojnost Unije, če te zaveze spadajo na področje uporabe navedenih pravil. Ugotovitev take nevarnosti ne predpostavlja popolnega ujemanja med področjem, ki ga zajemajo mednarodne zaveze, in tistim, ki ga zajema ureditev Unije. Natančneje, take mednarodne zaveze lahko vplivajo na pravila Unije ali pa spremenijo njihovo področje uporabe, kadar spadajo na področje, ki je v velikem delu zajeto s takimi pravili.

   Sklenitev Marakeške pogodbe o olajšanem dostopu do objavljenih del za slepe in slabovidne osebe ter osebe z drugimi motnjami branja spada v izključno pristojnost Evropske unije, ker vse obveznosti iz te pogodbe spadajo na področje, ki je v velikem delu že zajeto s skupnimi pravili Unije, in ker lahko sklenitev te pogodbe vpliva na ta pravila ali spremeni njihovo področje uporabe. Izjemo ali omejitev iz Marakeške pogodbe je treba izvajati v okviru področja, ki je bilo usklajeno z Direktivo 2001/29 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Enako velja za sisteme izvoza in uvoza, ki jih ta pogodba določa, če je njihov končni namen to, da se na ozemlju pogodbenice brez soglasja imetnikov pravic odobri priobčitev javnosti ali distribucija v drugi pogodbenici objavljenih izvodov v dostopnem formatu.

   V zvezi s tem, ker države članice v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zunaj institucionalnega okvira Unije ne smejo prevzeti mednarodnih zavez, ki spadajo na področje, ki ga že urejajo skupna pravila Unije, tudi če ni morebitnega nasprotja med temi zavezami in temi pravili, okoliščina, da člen 11 Marakeške pogodbe določa obveznost, ki je primerljiva s tisto iz člena 5(5) Direktive 2001/29, ali da pogoji iz členov od 4 do 6 te pogodbe kot taki niso neskladni s tistimi iz člena 5(3)(b) in (4) Direktive 2001/29, tudi če bi bila dokazana, nikakor ne more biti odločilna.

   Poleg tega, čeprav je res, da je, kot izhaja iz naslova Direktive 2001/29 in njene uvodne izjave 7, zakonodajalec Unije zgolj delno uskladil avtorsko in sorodne pravice, ta preudarek kot tak ne more biti odločilen. Mednarodni sporazum, ki zajema popolnoma usklajeno področje, lahko namreč vpliva na skupna pravila ali spreminja njihovo področje uporabe, gre pa vseeno le za enega od položajev, v katerih je pogoj iz zadnjega dela stavka člena 3(2) PDEU izpolnjen. Prav tako imajo sicer države članice široko diskrecijsko pravico pri odločanju o možnosti določitve izjeme ali omejitve v korist invalidov, vendar ta diskrecijska pravica izvira iz odločitve zakonodajalca Unije, da državam članicam prizna to možnost v usklajenem pravnem okviru za zagotavljanje okrepljenega in enotnega varstva pravice do reprodukcije, priobčitve javnosti in distribucije, uvedenem z Direktivo 2001/29. V teh okoliščinah člen 5(3)(b) in (4) Direktive 2001/29 ne določa minimalnega praga za varstvo avtorske in sorodnih pravic in ne spreminja pristojnosti držav članic, da določijo širše varstvo teh pravic, temveč državam članicam dovoljujejo, da pod nekaterimi pogoji določijo izjemo ali omejitev pravic, ki jih je uskladil zakonodajalec Unije. Poleg tega gre za možnost, ki je močno omejena z zahtevami prava Unije.

   (Glej točke 102, od 105 do 107, od 112 do 115, od 117 do 119, 121, 126, 129 in 130.)

3.  Glej besedilo mnenja.

   (Glej točko 108.)