Zadeva C‑282/15

Queisser Pharma GmbH & Co. KG

proti

Zvezni republiki Nemčiji

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Braunschweig)

„Predhodno odločanje – Prosti pretok blaga – Členi od 34 do 36 PDEU – Povsem notranji položaj – Varnost hrane – Uredba (ES) št. 178/2002 – Člen 6 – Načelo analize tveganj – Člen 7 – Previdnostno načelo – Uredba (ES) št. 1925/2006 – Zakonodaja države članice, s katero je prepovedano proizvajati in dajati na trg prehranska dopolnila, ki vsebujejo aminokisline – Položaj, ko je začasno odstopanje od te prepovedi v diskreciji nacionalnega organa“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 19. januarja 2017

Približevanje zakonodaj – Varnost hrane – Uredba št. 178/2002 – Ocena tveganj in uporaba previdnostnega načela – Sprejetje nacionalne zakonodaje, ki prepoveduje proizvodnjo in dajanje na trg nekaterih prehranskih dopolnil, brez celovite analize tveganj – Možnost odstopanja na podlagi diskrecijske pravice pristojnega organa in zgolj za določen čas, tudi v primeru neškodljivosti neke snovi – Nedopustnost

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 178/2002, člena 6 in 7)

Člena 6 in 7 Uredbe (ES) št. 178/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2002 o določitvi splošnih načel in zahtevah živilske zakonodaje, ustanovitvi Evropske agencije za varnost hrane in postopkih, ki zadevajo varnost hrane je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je v postopku v glavni stvari, s katero je prepovedano proizvajati, obdelovati in dajati v promet vsakršna prehranska dopolnila, ki vsebujejo aminokisline – razen ko odstopanje odobri nacionalni organ, ki ima v zvezi s tem diskrecijsko pravico – če ta zakonodaja temelji na analizi tveganj, ki zadeva samo nekatere aminokisline, kar mora preveriti predložitveno sodišče. Vsekakor je treba ta člena razlagati tako, da nasprotujeta taki nacionalni zakonodaji, če ta določa, da je mogoče odstopanja od prepovedi, določene z navedeno zakonodajo, odobriti le za določen čas, tudi če je dokazana neškodljivost neke snovi.

V zvezi s tem je treba za pravilno uporabo previdnostnega načela prvič, opredeliti mogoče negativne posledice zadevnih snovi ali živil za zdravje, in drugič, podati celovito oceno nevarnosti za zdravje, ki temelji na najzanesljivejših razpoložljivih znanstvenih podatkih in najnovejših mednarodnih raziskavah (v tem smislu glej sodbi z dne 9. septembra 2003, Monsanto Agricoltura Italia in drugi, C‑236/01, EU:C:2003:431, točka 113, in z dne 28. januarja 2010, Komisija/Francija, C‑333/08, EU:C:2010:44, točka 92). Kadar se tako izkaže, da zaradi nezadostnih, neprepričljivih ali nenatančnih rezultatov opravljenih študij ni mogoče z gotovostjo ugotoviti obstoja nevarnosti ali njenega obsega, pri čemer pa verjetnost dejanske škode za javno zdravje, če bi se nevarnost izkazala za utemeljeno, obstaja, načelo previdnosti upravičuje sprejetje restriktivnih ukrepov, če niso diskriminatorni in če so objektivni (sodba z dne 28. januarja 2010, Komisija/Francija, C‑333/08, EU:C:2010:44, točka 93 in navedena sodna praksa). Poleg tega morajo biti v skladu s členom 7(2) Uredbe št. 178/2002 ukrepi, sprejeti na podlagi člena 7(1) te uredbe, sorazmerni in trgovine ne smejo ovirati bolj, kakor je potrebno za doseganje visoke ravni varovanja zdravja, ki jo je Unija izbrala, ob upoštevanju tehnične in gospodarske izvedljivosti in drugih dejavnikov, pomembnih za obravnavano zadevo. Poleg tega se ti ukrepi ponovno pregledajo v primernem roku, odvisno od vrste ugotovljenega tveganja za življenje ali zdravje in vrste znanstvenih informacij, ki so potrebne za odpravo znanstvene negotovosti in za izvedbo izčrpnejše ocene tveganja.

Taka negotovost, ki je neločljivo povezana s pojmom previdnosti, vpliva na obseg diskrecijske pravice države članice in se zato izraža v načinu uporabe načela sorazmernosti. V teh okoliščinah je treba dopustiti, da država članica lahko na podlagi previdnostnega načela sprejme varstvene ukrepe, ne da bi ji bilo treba čakati, da se resničnost in resnost tveganja v celoti dokažeta. Vendar ocena tveganja ne more temeljiti na povsem hipotetičnih preudarkih (sodba z dne 28. januarja 2010, Komisija/Francija, C‑333/08, EU:C:2010:44, točka 91 in navedena sodna praksa).

(Glej točke 56, 57, 59, 60, 68 in izrek.)