Zadeva C‑270/15 P

Kraljevina Belgija

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Pomoči, ki so jih belgijski organi dodelili za financiranje presejalnih testov na transmisivne spongiformne encefalopatije pri govedu — Selektivna prednost — Sklep, s katerim je ugotovljena delna nezdružljivost teh pomoči z notranjim trgom“

Povzetek – Sodba Sodišča (šesti senat) z dne 30. junija 2016

1. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Poseg države, s katerim se zmanjšajo stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja – Stroški, ki so posledica spoštovanja nacionalne ureditve – Vključitev – Stroški, ki so povezani z izvajanjem prerogativ javne oblasti države – Nevplivanje – Posegi države na področjih, ki v Evropski uniji niso bila usklajena – Nevplivanje

   (Člen 107(1) PDEU)

2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Cilj varovanja javnega zdravja – Nevplivanje na opredelitev ukrepa kot pomoči

   (Člen 107(1) PDEU)

3. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektiven predlagani ukrep – Razlikovanje med zahtevo selektivnosti in dokazom gospodarske prednosti ter med shemo pomoči in individualno pomočjo

   (Člen 107(1) PDEU)

4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektiven predlagani ukrep – Razlikovanje med podjetji, ki so v primerljivem dejanskem in pravnem položaju – Primerljivost položaja sektorja, za katerega se opravlja presejalno testiranje, s položajem vseh podjetij, za katera veljajo obvezni pregledi – Pogoji

   (Člen 107(1) PDEU)

1.  Pri presoji pojma bremen, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in torej pri presoji selektivnosti ukrepa za njegovo opredelitev kot državno pomoč, štejejo dodatni stroški, ki jih morajo podjetja nositi zaradi obveznosti, ki izhajajo iz zakonskih in drugih predpisov ali pogodb, vezanih na opravljanje regulirane gospodarske dejavnosti, po svoji naravi za taka bremena. Okoliščina, da so te obveznosti določili javni organi, zato ne more vplivati na presojo narave drugih ukrepov teh organov, da bi se ugotovilo, ali ti dajejo prednost podjetjem zunaj običajnih tržnih razmer.

   Na opredelitev bremen, ki jih morajo običajno nositi podjetja, ne vplivata okoliščini, da so ta bremena posledica ukrepanja javnih organov pri izvajanju prerogativ javne oblasti ali da lahko države članice same krijejo te stroške, ker zadevno področje ni usklajeno.

   Poleg tega okoliščina, da financiranje ukrepov, ki so postali obvezni za boj proti BSE, ni bilo nikakor usklajeno, nikakor ne vpliva na opredelitev takega financiranja kot gospodarske prednosti. Države članice morajo namreč tudi na področjih, ki spadajo v njihovo pristojnost, spoštovati pravo Unije in med drugim zahteve, ki izhajajo iz členov 107 in 108 PDEU.

   (Glej točke 35, 36, 38 in 39.)

2.  Cilj varovanja javnega zdravja, ki se ga želi uresničiti z naložitvijo obveznega opravljanja presejalnih testov za neko bolezen podjetjem določenega sektorja, ne zadostuje za to, da se državno financiranje teh testov ne opredeli kot državna pomoč. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč člen 107(1) PDEU zadevnih ukrepov ne razlikuje glede na razloge ali njihov namen, temveč jih opredeljuje glede na njihove učinke.

   (Glej točko 40.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 48 in 49.)

4.  Za presojo selektivnosti ukrepa za namene njegove opredelitve kot državna pomoč mora Komisija ugotoviti, ali ta ukrep, čeprav daje splošno prednost, daje prednost izključno nekaterim podjetjem ali nekaterim sektorjem dejavnosti. Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da je Komisija pravilno presodila, da je bilo financiranje presejalnih testov s strani države članice s ciljem varovanja javnega zdravja selektivno v smislu člena 107(1) PDEU, ker je bil položaj podjetij iz sektorja govejega mesa posredno ampak neizogibno primerjan s položajem vseh podjetij, ki morajo prav tako obvezno opraviti preglede pred dajanjem v promet ali trženjem svojih proizvodov.

   Okoliščina, da se testi, namenjeni nadzoru kakovosti proizvodov, tudi prehranskih, od enega do drugega sektorja razlikujejo po svoji naravi, cilju, stroških in pogostnosti, ni upoštevna v okviru opredelitve državnih pomoči, saj se ne nanaša na teste, temveč na njihovo financiranje iz državnih sredstev, česar posledica je zmanjšanje stroškov, ki jih nosijo njegovi upravičenci. To vprašanje bi moralo biti postavljeno kot ločen tožbeni razlog pred Splošnim sodiščem.

   (Glej točke 50 in od 53 do 55.)