Zadeva C‑155/15

George Karim

proti

Migrationsverket

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Kammarrätten i Stockholm – Migrationsöverdomstolen)

„Predhodno odločanje — Uredba (EU) št. 604/2013 — Določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države — Člen 18 — Ponovni sprejem prosilca za azil, čigar prošnja se obravnava — Člen 19 — Prenehanje obveznosti — Najmanj trimesečna odsotnost z ozemlja držav članic — Nov postopek določanja odgovorne države članice — Člen 27 — Pravno sredstvo — Obseg sodnega nadzora“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 7. junija 2016

1. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Obveznost odgovorne države članice, da v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnava prošnjo – Meje – Prenehanje odgovornosti v primeru najmanj trimesečne odsotnosti z ozemlja te države članice – Posledice

   (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, člen 19(2))

2. Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito – Uredba št. 604/2013 – Pritožba zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za azil – Možnost sklicevanja na kršitev pravila o prenehanju odgovornosti države članice – Sodni nadzor – Obseg

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 4; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, uvodna izjava 19 in člen 19(2) in 27(1))

1.  Člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, je treba razlagati tako, da se ta določba, zlasti njen drugi pododstavek, uporablja za državljana tretje države, ki po vložitvi prve prošnje za azil v državi članici predloži dokaz, da je pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece.

   Člen 19(2), prvi pododstavek, Uredbe št. 604/2013 namreč določa, da načeloma obveznosti sprejema in ponovnega sprejema prosilca za azil iz člena 18(1) te uredbe prenehajo, kadar lahko odgovorna država članica ob zahtevi za ponovni sprejem prosilca za azil ugotovi, da je zadevna oseba zapustila ozemlje držav članic za najmanj tri mesece. V členu 19(2), drugi pododstavek, navedene uredbe pa je natančneje določeno, da se vsaka prošnja, vložena po takšnem obdobju odsotnosti, šteje za novo prošnjo, ki zahteva začetek novega postopka določanja odgovorne države članice. Iz tega sledi, da v položaju, v katerem je državljan tretje države po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece, člen 19(2) Uredbe št. 604/2013 državi članici, v kateri je bila vložena nova prošnja za azil, nalaga izvajanje postopka določanja države članice, odgovorne za obravnavo te nove prošnje, na podlagi pravil iz te uredbe.

   (Glej točke od 15 do 18 in izrek.)

2.  Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 je treba razlagati tako, da se prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, lahko sklicuje na kršitev pravila iz člena 19(2), drugi pododstavek, te uredbe.

   S členom 27(1) Uredbe št. 604/2013 v povezavi z njeno uvodno izjavo 19 je prosilcu za azil dano učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo o premestitvi, sprejeto v zvezi z njim, ki se med drugim lahko nanaša na presojo uporabe te uredbe in ki torej lahko vodi do tega, da se podvomi o odgovornosti države članice, tudi v primeru neobstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pri pogojih za sprejem prosilcev za azil v to državo članico, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Poleg tega pravilo iz člena 19(2), drugi pododstavek, te uredbe opredeljuje okvir, v katerem je treba ta postopek izvesti, če je zadevni državljan tretje države po vložitvi prve prošnje za azil v eni državi članici in pred vložitvijo nove prošnje za azil v drugi državi članici zapustil ozemlje držav članic za najmanj tri mesece. Iz te določbe namreč izhaja, da je v tem položaju država članica, v kateri je bila vložena nova prošnja za azil, dolžna izvesti postopek določanja države članice, odgovorne za obravnavo te nove prošnje. Ta novi postopek določanja se razlikuje od postopka, ki je prvotno potekal v državi članici, v kateri je bila vložena prva prošnja za azil, in lahko na podlagi meril iz poglavja III Uredbe št. 604/2013 vodi do določitve nove odgovorne države članice.

   Da se torej zagotovi, da je bila izpodbijana odločba o premestitvi sprejeta na podlagi pravilne uporabe postopka določanja odgovorne države članice, ki ga določa ta uredba, mora sodišče, ki odloča o pritožbi zoper odločbo o premestitvi, imeti možnost, da preuči trditve prosilca za azil, ki se sklicuje na kršitev pravila iz člena 19(2), drugi pododstavek, navedene uredbe.

   (Glej točke od 22 do 27 ter točko 2 izreka.)