Zadeva C‑123/15

Max-Heinz Feilen

proti

Finanzamt Fulda

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof)

„Predhodno odločanje — Obdavčenje — Prosti pretok kapitala — Davek na dediščine — Zakonodaja države članice, ki določa znižanje davka na dediščine, ki se uporablja za zapuščine, v katere je vključeno premoženje, ki je že bilo predmet dedovanja, ki je bilo s tem davkom obdavčeno v tej državi članici — Omejitev — Upravičenost — Doslednost davčnega sistema“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 30. junija 2016

Prosti pretok kapitala in svoboda plačil – Omejitve – Davek na dediščine – Nacionalna zakonodaja v zvezi z izračunom davka na dediščine, ki določa znižanje navedenega davka, ki se uporablja za zapuščine, v katere je vključeno premoženje, ki je že bilo predmet dedovanja, ki je bilo s tem davkom obdavčeno v tej državi članici – Različno obravnavanje glede na to, kje sta bila ob predhodnem dedovanju premoženje in kraj stalnega prebivališča strank pri dedovanju – Nedopustnost – Upravičenost – Nujnost zagotovitve doslednosti davčnega sistema

(člen 63(1) PDEU in člen 65 PDEU)

Člena 63(1) PDEU in 65 PDEU ne nasprotujeta zakonodaji države članice, ki za osebe določenega davčnega razreda, ki podedujejo premoženje, določa znižanje davka na dediščine, če zapuščina zajema premoženje, ki je bilo v desetih letih pred tem dedovanjem že podedovano, če je bil davek na dediščine pri tem predhodnem dedovanju pobran v tej državi članici.

Ta zakonodaja sicer določa, da je pravica do znižanja davka na dediščine odvisna od tega, kje je bilo premoženje, ki je vključeno v zapuščino, v času predhodnega dedovanja, in od kraja stalnega prebivališča zapustnika ali prejemnika v času tega predhodnega dedovanja. Njena posledica je, da je dediščina, ki zajema premoženje, ki je bilo v drugi državi članici v času predhodnega dedovanja, ko nobena od strank ni stalno prebivala v zadevni državi članici, obdavčena z višjim davkom na dediščine kot premoženje, ki je bilo prejeto v okviru zapuščine, ki je zajemala le premoženje, ki je bilo v času predhodnega dedovanja v zadnjenavedeni državi članici, ali ki je zajemala premoženje, ki je bilo v drugi državi članici v času predhodnega dedovanja, ko je vsaj ena od strank stalno prebivala v zadevni državi članici. Njen učinek je zmanjševanje vrednosti zapuščine in ta zakonodaja pomeni omejitev pretoka kapitala v smislu člena 63(1) PDEU.

V zvezi z morebitno upravičenostjo navedene omejitve, ki temelji na členu 65 PDEU, je treba razlikovati med različnim obravnavanjem, ki ga člen 65(1)(a) PDEU dopušča, in samovoljno diskriminacijo, ki je s členom 65(3) PDEU prepovedana. Nujno je, da se različno obravnavanje nanaša na položaje, ki niso objektivno primerljivi, ali da je utemeljeno z nujnim razlogom v splošnem interesu. V zvezi s primerljivostjo zadevnih položajev ni sporno, da zakonodaja za namene davka na dediščine enako obravnava osebe iz nekega davčnega razreda, ki prebivajo na nacionalnem ozemlju in ki podedujejo premoženje, ki zajema premoženje, ki je bilo v desetih letih pred dedovanjem že predmet dedovanja, pri katerem so prejemniki spadali v isti davčni razred, ne glede na položaj tega premoženja ali kraj stalnega prebivališča strank pri tem dedovanju v času predhodnega dedovanja. Le pri uporabi znižanja davka na dediščine ta zakonodaja različno obravnava te osebe glede na to, ali je bilo zadevno premoženje v času predhodnega dedovanja na nacionalnem ozemlju, in glede na to, ali so stranke pri tem dedovanju stalno prebivale na tem ozemlju. Iz tega izhaja, da se različno obravnavanje, ki je določeno v navedeni zakonodaji, nanaša na položaje, ki so objektivno primerljivi.

Vendar s tem, da določa, da imajo do znižanja davka na dediščine pravico le osebe, ki so podedovale premoženje, glede katerega je bil ta davek že pobran v državi članici obdavčitve ob predhodnem dedovanju, koncept te davčne ugodnosti izraža simetrično logiko, s čimer ustvarja neposredno povezavo med navedeno davčno ugodnostjo in predhodno obdavčitvijo. V nasprotju s to logiko bi bilo, če bi do te davčne ugodnosti imele pravico tudi osebe, ki so podedovale premoženje, glede katerega davek na dediščine ni bil pobran v tej državi članici. Ker je namen davčne ugodnosti, ki jo določa nacionalna zakonodaja, v določenem obsegu zmanjšati davčno breme dediščine, ki zajema premoženje, ki je bilo preneseno med ožjimi sorodniki in ki je bilo prej že obdavčeno, tako da se delno prepreči dvojna obdavčitev tega premoženja v državi članici obdavčitve v kratkem časovnem razmiku, obstaja neposredna povezava med znižanjem davka na dediščino in predhodno pobranim davkom na dediščino, ker se ta davčna ugodnost in ta predhodna obdavčitev nanašata na isti davek, isto premoženje in ožje člane iste družine.

Zato lahko nujnost zagotovitve doslednosti davčnega sistema upraviči omejitev pretoka kapitala, ki izhaja iz take nacionalne zakonodaje.

(Glej točke 21, 22, 24, od 26 do 28, 33, 34, 37, 38, 42 in izrek.)