Zadeva T‑787/14 P

Evropska centralna banka

proti

Mariji Concetta Cerafogli

„Pritožba — Javni uslužbenci — Zaposleni v ECB — Dostop do dokumentov — Dokumenti, ki se nanašajo na spor med strankama v postopku — Delna zavrnitev dostopa — Pravilo o skladnosti med tožbo in pritožbo v predhodnem postopku — Ugovor nezakonitosti“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (pritožbeni senat) z dne 27. oktobra 2016

1. Pritožbe uradnikov – Uslužbenci Evropske centralne banke – Predhodna upravna pritožba – Ujemanje med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in podlage – Tožbeni razlogi in argumenti, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani – Dopustnost – Sprememba pravne podlage za izpodbijanje – Nezadosten pogoj za ugotovitev novosti temelja tožbe

   (Kadrovski predpisi, člena 90(2) in 91; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 42; Pravila za zaposlene v Evropski centralni banki, člen 8.1)

2. Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja – Splošni akt, na katerem temelji izpodbijana odločba – Potreba po pravni vezi med izpodbijano odločbo in spornim splošnim aktom– Učinek nezakonitega splošnega akta

   (Člen 277 PDEU)

3. Pritožbe uradnikov – Predhodna upravna pritožba – Ujemanje med pritožbo in tožbo – Istovetnost predmeta in podlage – Ugovor nezakonitosti, prvič naveden v tožbi – Dopustnost

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47; člen 91 Kadrovskih predpisov; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 42; Pravila za zaposlene v Evropski centralni banki, člen 8.1)

4. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do obrambe – Uporaba za vse postopke, ki tečejo zoper osebo in ki bi lahko privedli do sprejetja akta, ki posega v njen položaj – Načelo, ki mora biti zagotovljeno tudi ob neobstoju prepisov o ureditvi zadevnega postopka – Obseg

1.  Uslužbenec Evropske centralne banke lahko, tako kot določajo člen 91(2) Kadrovskih predpisov, člen 42 Pogojev za zaposlitev Evropske centralne banke in člen 8.1 Pravil za zaposlene v Evropski centralni banki, vloži pravno sredstvo pri sodišču šele takrat, ko je izčrpal predhodni postopek, ki, kar zadeva zaposlene v banki, vključuje dve fazi, in sicer zahtevo za notranji upravni nadzor in nato predhodno pritožbo.

   Zakonitost dokončnega akta, ki posega v položaj navedenega uslužbenca, se presoja ob upoštevanju dejanskih in pravnih elementov, ki so bili instituciji na voljo ob sprejetju tega odgovora z odločbo ali zaradi molka organa, pri čemer to ne vpliva na možnost, da institucija navede dodatna pojasnila v sodnem postopku. Pravilo ujemanja med pritožbo in poznejšo tožbo določa, da je tožbeni razlog, ki se uveljavlja pred sodiščem Unije, dopusten le, če je bil naveden že v predhodnem postopku, da se je lahko organ, pristojen za imenovanja, tako dovolj podrobno seznanil z očitki, ki jih je zainteresirana oseba navedla zoper izpodbijano odločitev.

   V pritožbah uradnikov lahko predlogi, predstavljeni pred sodiščem Unije, vsebujejo samo razloge za izpodbijanje, ki temeljijo na enakem vzroku kot razlogi za izpodbijanje, navedeni v pritožbi, pri čemer je te razloge za izpodbijanje pred sodiščem Unije vseeno mogoče razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in argumentov, ki niso nujno navedeni v pritožbi, vendar so z njo tesno povezani.

   Vendar ker je po eni strani predhodni postopek neformalen in zadevne osebe v tej fazi običajno delujejo brez pomoči odvetnika, uprava pritožb ne sme razlagati restriktivno, ampak jih mora, nasprotno, presojati široko. Po drugi strani namen člena 91 Kadrovskih predpisov in ustreznih določb Pogojev za zaposlitev in člena 8.1 Pravil za zaposlene ni strogo in dokončno zavezovati morebitnega sodnega postopka, če tožba ne spreminja niti temelja niti predmeta predhodne pritožbe.

   Čeprav je torej nespremenljivost predmeta in vzroka spora med pritožbo in tožbo nujna, da se omogoči sporazumno reševanje sporov, saj se organ, pristojen za imenovanja, tako že v fazi pritožbe seznani z očitki zainteresirane osebe, pa se z razlago teh pojmov ne smejo omejiti možnosti zainteresirane osebe, da učinkovito izpodbija odločbo, ki posega v njen položaj.

   Zato se pojem predmet spora, ki ustreza trditvam zadevne osebe, in pojem vzrok spora, ki ustreza pravni in dejanski podlagi za te trditve, ne smeta razlagati ozko. Zgolj sprememba pravne podlage za izpodbijanje ne zadošča za to, da bi se za nov štel tudi njegov temelj. Z več pravnimi podlagami je lahko podprt en in isti zahtevek in torej tudi en in isti temelj. Drugače povedano, sklicevanje, v tožbi, na kršitev specifične določbe, ki ni bila navajana v predhodni pritožbi, ne pomeni nujno, da je bil temelj spora s tem spremenjen. Upoštevati je namreč treba bistvo navedenega vzroka in ne samo besedilo njegovih pravnih podlag, tako da mora sodišče Unije preveriti, ali obstaja tesna povezava med njegovimi podlagami in ali se v bistvu navezujejo na iste trditve.

   (Glej točke od 32 do 30.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 41 do 46.)

3.  V skladu s členom 277 PDEU je namreč samo sodišče pristojno, da ugotovi nezakonitost splošnega akta in iz neuporabe, ki iz tega izhaja, izpelje posledice za posamični akt, ki se izpodbija pred njim, instituciji, pri kateri je vložena pritožba, pa s Pogodbama ta pristojnost ni podeljena.

   Institucija lahko umakne ali razveljavi splošni akt, katerega avtorica je, če meni, da ta akt ni zakonit, vendar ta umik ali razveljavitev nista enakovredna ugotovitvi nezakonitosti in učinkom te ugotovitve, ki jo lahko poda samo sodišče v skladu s členom 277 PDEU. V teh okoliščinah je formalna zahteva, da se instituciji v okviru pritožbe pri njej naznani ugovor nezakonitosti splošnega akta, sicer ta ugovor pozneje pred sodiščem Unije ne bi bil dopusten, ni enakovreden ugotovitvi nezakonitosti sodišča Unije, v nasprotju s sistematiko in namenom ugovora nezakonitosti.

   Namen člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ni spremeniti sistem sodnega nadzora, določen s Pogodbama, in zlasti ne pravil v zvezi z dopustnostjo tožb, vloženih neposredno pri sodišču Unije.

   V zvezi z možnostjo navajanja ugovora nezakonitosti v okviru spora med uslužbencem in institucijo je določenih več pogojev dopustnosti: v zvezi s posrednim pravnim sredstvom je potrebno, da je bila vložena glavna tožba, da se ta glavna tožba nanaša na odločbo, ki posega v položaj uradnika, da je ta glavna tožba dopustna, da uslužbenec ni imel možnosti predlagati razglasitve ničnosti splošnega akta, ki je podlaga za odločbo, ki posega v njegov položaj, in da obstaja zadostna povezava med splošnim aktom in izpodbijano posamično odločbo. Vendar je treba zaradi sistematike pravne ureditve ugovora nezakonitosti in zlasti preudarkov v zvezi z dejstvom, da lahko samo sodišče ugotovi neuporabo splošnega akta, ugotoviti, da dejstvo, da je bil ugovor nezakonitosti podan prej v fazi s pritožbo, ne more pomeniti dodatnega pogoja za njegovo dopustnost.

   Posrednost ugovora nezakonitosti ne pomeni, da tega ugovora ni mogoče podati v fazi s predhodno pritožbo. Vendar dejstvo, da ima uslužbenec pravico do vložitve tega ugovora v fazi s predhodno pritožbo, ne pomeni, da to mora storiti, ker bi bil sicer pozneje tak tožbeni razlog pred sodiščem Unije razglašen za nedopusten.

   (Glej točke 49, 55, 56, od 66 do 68, 70.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 72.)