Zadeva T-577/14

Gascogne Sack Deutschland GmbH
in
Gascogne

proti

Evropski uniji, ki jo zastopa Sodišče Evropske unije

„Nepogodbena odgovornost – Popolnost tožbe – Zastaranje – Dopustnost – Člen 47 Listine o temeljnih pravicah – Razumni rok sojenja – Premoženjska škoda – Nastala izguba – Obresti na znesek neplačane globe – Stroški bančne garancije – Izguba možnosti – Nepremoženjska škoda – Vzročna zveza“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji razširjeni senat) z dne 10. januarja 2017

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Zahteve obličnosti – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povračilo škode, ki naj bi jo povzročila institucija Unije

   (Statut Sodišča, člen 21, prvi odstavek, in člen 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

2. Odškodninska tožba – Zastaralni rok – Izhodišče – Odgovornost za neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije – Datum razglasitve zadevne sodbe

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU; Statut Sodišča, člen 46 in člen 53, prvi odstavek)

3. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Kumulativni pogoji – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pojem – Neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije – Vključitev – Merila presoje

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)

5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Dokazno breme

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

6. Konkurenca – Upravni postopek – Sklep Komisije o ugotovitvi kršitve in naložitvi globe – Izvršljivost – Izpodbijanje sklepa pred sodiščem Unije – Neobstoj izpodbijanja izvršljivosti

   (členi 101 PDEU, 263 PDEU, 278 PDEU, in 299, prvi odstavek, PDEU)

7. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Prekinitev zaradi nepravilnega ravnanja tožeče stranke in drugih oseb

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

8. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Vzročna zveza – Pojem – Stroški bančne garancije zaradi odločitve podjetja, da ne bo plačalo globe, ki jo je naložila Komisija – Neupoštevanje razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije v primeru tožbe, ki jo je vložilo to podjetje – Obstoj vzročne zveze – Pogoji

   (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

9. Odškodninska tožba – Pristojnost sodišča Unije – Meje – Prepoved odločanja ultra petitum – Obveznost spoštovanja okvira spora, ki ga določijo stranke – Možnost sodišča Unije, da po uradni dolžnosti odloči, da se povrne škoda, utrpljena v drugem obdobju, kot je navedeno v vlogi – Izključitev

   (člen 268 PDEU; Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1))

10. Odškodninska tožba – Predmet – Povračilo škode, ki naj bi jo utrpeli vodje in zaposleni v tožečem podjetju – Pomanjkanje pooblastila tega podjetja za vložitev tožbe v imenu teh vodij in delavcev – Nedopustnost

    (člen 268 PDEU)

11. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dejanska in gotova škoda – Dokazno breme

    (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

12. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Škoda, ki se lahko povrne – Nepremoženjska škoda, nastala zaradi tega, ker je bila tožeča stranka v stanju dolgotrajne negotovosti, zaradi nespoštovanja razumnega roka sojenja – Vključitev

    (člen 340, drugi odstavek, PDEU)

13. Sodni postopek – Trajanje postopka pred Splošnim sodiščem – Razumni rok – Spor, ki se nanaša na obstoj kršitve pravil o konkurenci – Nespoštovanje razumnega roka – Posledice

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)

14. Nepogodbena odgovornost – Škoda – Odškodnina – Upoštevanje izgube vrednosti valute – Kompenzacijske in zamudne obresti – Pravila za izračun

    (člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 1268/2012, člena 83(2)(b) in 111(4)(a))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 25.)

2.  Zastaralni rok začne teči, ko so izpolnjeni vsi pogoji, od katerih je odvisna obveznost povračila, iz člena 340, drugi odstavek, PDEU. Vendar pa ti pogoji in s tem pravila zastaranja, ki urejajo tožbe za povračilo navedene škode, lahko temeljijo le na strogo objektivnih merilih. Zato se subjektivna presoja oškodovane osebe glede obstoja škode ne upošteva pri določitvi začetka teka zastaralnega roka za tožbo zaradi nepogodbene odgovornosti Unije.

   V zvezi z odškodninsko tožbo za povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi morebitnega neupoštevanja razumnega roka sojenja, je kršitev, na katero se nanaša tožba v smislu člena 46 Statuta Sodišča, kršitev postopka zaradi domnevnega neupoštevanja zahtev, povezanih s spoštovanjem razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije. Pri določitvi začetka teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 je zato treba upoštevati to okoliščino. Natančneje, zastaralni rok ne more začeti teči z dnem, ko dejanje, ki je vzrok za škodo, še traja, začetek teka tega roka pa je treba določiti na dan, ko se je dejanje, ki je vzrok za škodo, v celoti uresničilo. V posebnem primeru odškodninske tožbe za povrnitev škode, ki je domnevno nastala zaradi morebitnega neupoštevanja razumnega roka sojenja, je treba začetek teka petletnega zastaralnega roka iz člena 46 Statuta, če se je sporni rok sojenja končal z odločbo, določiti na datum, ko je bila ta odločba sprejeta. Tak datum je namreč nedvoumen datum, ki se določi na podlagi objektivnih meril. Zagotavlja spoštovanje načela pravne varnosti in omogoča varstvo pravic tožečih strank.

   (Glej točke od 43 do 47.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 52 in 53.)

4.  S postopkom na področju konkurence pred Splošnim sodiščem, ki je trajal približno pet let in devet mesecev, česar ni mogoče upravičiti z nobeno okoliščino navedenih zadev, je bil kršen člen 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ker je postopek za presegel razumni rok sojenja, kar pomeni dovolj resno kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice.

   V obdobju od konca pisnega dela postopka z vložitvijo duplike in začetkom ustnega dela postopka, so se opravili, med drugim, povzetek trditev strank, priprava zadev za obravnavanje, analiza pravnih in dejanskih vprašanj spora in priprava ustnega dela postopka. Tako je trajanje tega obdobja odvisno zlasti od zapletenosti spora ter ravnanja strank in nastanka postopkovnih dogodkov.

   Stopnja zapletenosti tožb, ki se nanašajo na Komisijino izvajanje konkurenčnega prava, je višja kot v drugih vrstah zadev, med drugim zaradi dolžine izpodbijane odločbe, obsega spisa in potrebe po podrobni presoji številnih zapletenih dejstev, ki so pogosto razpršena v času in prostoru. Tako je 15-mesečno obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka načeloma primerno obdobje za obravnavo zadev, ki se nanašajo na izvajanje konkurenčnega prava. Tožbe, vložene zoper isto odločbo, ki jo je Komisija sprejela na podlagi konkurenčnega prava Unije, namreč načeloma zahtevajo vzporedno obravnavo, tudi kadar te tožbe niso združene za namene postopka. Ta vzporedna obravnava je zlasti upravičena zaradi povezanosti navedenih tožb in potrebe po zagotovitvi doslednosti pri njihovi analizi in odgovoru, ki ga je treba dati nanje. Tako lahko vzporedna obravnava povezanih zadev upravičuje, da se za vsako dodatno povezano zadevo obdobje med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela podaljša za en mesec. Nazadnje, dejanska, pravna in postopkovna zapletenost zadev ne more upravičiti daljšega trajanja, zlasti zato, ker med koncem pisnega dela postopka in dnem začetka ustnega dela postopka postopek ni bil ne prekinjen ne odložen, ker bi Splošno sodišče sprejelo kakršen koli ukrep procesnega vodstva.

   Kar zadeva ravnanje strank in nastanek postopkovnih dogodkov, dejstvo, da sta tožeči stranki zaprosili za ponovni začetek pisnega dela postopka, ne more upravičiti obdobja treh let in osmih mesecev, ki je preteklo od vložitve duplike.

   Zato obdobje 46 mesecev, ki je preteklo med koncem pisnega dela postopka in začetkom ustnega dela postopka, kaže na obdobje neupravičene nedejavnosti 20 mesecev v vsaki od zadev.

   (Glej točke 61, 64, 66, 67, 69, 70, od 74 do 76 in 78.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 79 in 80.)

6.  V skladu s členom 299, prvi odstavek, PDEU je bila Odločba Komisije na podlagi člena 101 PDEU izvršilni naslov, ker naslovnikom nalaga denarno obveznost. Poleg tega vložitev ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 263 PDEU ne zadrži izvršitve navedene odločbe, ker v skladu s členom 278 PDEU tožbe, vložene pri Sodišču Evropske unije, nimajo odložilnega učinka.

   (Glej točko 102.)

7.  Pogoj v zvezi z vzročno zvezo iz člena 340 PDEU zahteva, da je očitano ravnanje odločilni vzrok škode. Drugače povedano, tudi ob morebitnem prispevku institucij k škodi, za katero se zahteva odškodnina, je ta prispevek lahko preveč oddaljen zaradi odgovornosti drugih oseb, med drugim tožeče stranke.

   (Glej točko 117.)

8.  Škoda, ki zajema stroške bančne garancije, ki so nastali družbi, kaznovani z odločbo Komisije, ki jo je sodišče Unije pozneje razglasilo za nično, ne izhaja neposredno iz nezakonitosti te odločbe, ker je ta škoda rezultat odločitve te družbe, da zagotovi bančno garancijo, da ne bi izpolnila obveznosti za plačilo globe v roku, ki je določen v sporni odločbi. Vendar je kljub temu drugače v primeru, kadar je bil v postopku pred sodiščem Unije prekoračen razumen rok sojenja, ker, prvič, ob zagotovitvi bančne garancije kršitev razumnega roka sojenja ni bila predvidljiva, tožeča stranka pa je lahko upravičeno pričakovala, da bo njena tožba obravnavana v razumnem roku. Drugič, do prekoračitve tega roka je prišlo po prvotni odločitvi tožeče stranke, da zagotovi bančno garancijo.

   Iz tega izhaja, da obstaja dovolj neposredna vzročna zveza, na eni strani, med kršitvijo razumnega roka sojenja s strani sodišča Unije, na drugi strani pa škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka pred razglasitvijo zadevne sodbe, ki zajema plačilo stroškov bančne garancije v obdobju, ki ustreza prekoračitvi tega roka. Plačilo stroškov bančne garancije po razglasitvi zadevne sodbe, s katerima je prenehala kršitev razumnega roka sojenja v obravnavani zadevi, nima dovolj neposredne vzročne zveze s to kršitvijo, ker je plačilo takih stroškov posledica osebne in samostojne odločitve tožeče stranke, sprejete po navedeni kršitvi, da ne bo plačala globe, da ne bo predlagala odloga izvršitve sporne odločbe in da bo vložila pritožbo zoper navedeno sodbo.

   (Glej točke od 118 do 120, 130 in 131.)

9.  Iz pravil, ki urejajo postopek pred sodišči Unije, zlasti iz člena 21 Statuta Sodišča in člena 44(1) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da spor načeloma določijo in opredelijo stranke in da sodišče Unije ne sme odločati ultra petita. Sodišče Unije se tako ne more oddaljiti od predloga tožeče stranke in po uradni dolžnosti odločiti, da se povrne škoda, nastala v obdobju, ki se kronološko razlikuje od obdobja, za katero trdi, da ji je bila v njem povzročena škoda.

   (Glej točki 136 in 137.)

10.  Tako je treba zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki so jo utrpeli vodstveni delavci in zaposleni tožeče stranke, zavreči kot nedopusten, ker iz spisa ni razvidno, da so navedeni vodstveni delavci in zaposleni tožeči stranki pooblastili, da vložita odškodninsko tožbo v njihovem imenu.

    (Glej točko 148.)

11.  Če tožeča stranka v okviru odškodninske tožbe ne navede nobenega elementa za dokaz obstoja in določitev obsega svoje nepremoženjske škode, mora vsaj dokazati, da je bilo očitano ravnanje take narave, da ji je povzročilo tako škodo.

    (Glej točko 151.)

12.  Okoliščina, da je bila tožeča stranka v negotovosti, zlasti glede uspeha svojih tožb, je del vsakega sodnega postopka. Zato je neupoštevanje razumnega roka sojenja pri tožeči stranki lahko povzročilo negotovost, ki je bila večja od negotovosti, ki jo običajno vzbuja sodni postopek. Ta dolgotrajna negotovost nujno vpliva na načrtovanje potrebnih odločitev in upravljanje te družbe ter zato pomeni nepremoženjsko škodo.

    (Glej točki 155 in 157.)

13.  Ob upoštevanju nujnosti zagotovitve spoštovanja pravil o konkurenci Evropske unije, sodišče Unije pritožnici ne more zgolj zaradi kršitve sojenja v razumnem roku dovoliti, da ponovno načne vprašanje utemeljenosti ali višine globe, ob tem da so bili vsi pritožbeni razlogi, ki jih je navedla zoper ugotovitve v zvezi s tem zneskom globe in ravnanjem, zaradi katerega je ta globa naložena, zavrnjeni.

    Iz tega sledi, da nespoštovanje sojenja v razumnem roku v okviru presoje pravnega sredstva pred sodiščem, vloženega zoper odločbo Komisije, s katero je bila podjetju naložena globa zaradi kršitve pravil o konkurenci prava Unije, ne more privesti do popolne ali delne razveljavitve globe, naložene s to odločbo.

    (Glej točki 161 in 162.)

14.  Če so izpolnjeni pogoji za nepogodbeno odgovornost Unije, ni mogoče prezreti neugodnih posledic zaradi časa, ki je pretekel med nastankom škodnega dogodka in datumom plačila odškodnine, ker je treba upoštevati izgubo vrednosti valute. V zvezi s tem je namen kompenzacijskih obresti izravnava poteka časa do sodne odmere zneska škode, ne glede na vsakršno zamudo dolžnika. Konec obdobja za revalorizacijo mora načeloma sovpadati z dnem razglasitve sodbe, s katero je ugotovljena obveznost povračila škode, ki je bila povzročena tožeči stranki. Če tožeča stranka ne predloži dokaza, da je negativne posledice v zvezi s potekom časa mogoče izračunati na podlagi stopnje, ki jo uporabi Evropska centralna banka za operacije glavnega refinanciranja, povečani za dve odstotni točki, se izguba vrednosti valute, povezana s pretečenim časom kaže v letni stopnji inflacije, ki jo je za zadevno obdobje v državi članici, v kateri ima sedež tožeča stranka, ugotovil Eurostat.

    (Glej točke 168, 169 in 176.)