SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

28. april 2015

Maria Luisa Garcia Minguez

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci — Notranji natečaj — Obvestilo o natečaju — Pogoji za upravičenost — Začasni uslužbenci Komisije — Osebje izvajalske agencije — Nepripustitev k natečaju — Člen 27 Kadrovskih predpisov — Člen 29(1)(b) Kadrovskih predpisov — Načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije — Tožba, ki je očitno brez pravne podlage“

Predmet

:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero M. L. Garcia Minguez predlaga razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi njene prijave na notranji natečaj COM/3/AD 9/13, ki ga je organizirala Evropska komisija.

Odločitev

:

Tožba se zavrne kot očitno pravno neutemeljena. M. L. Garcia Minguez nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1. Uradniki – Natečaji – Notranji natečaji – Pogoji za pripustitev – Pripadnost osebju institucije – Začasni uslužbenec, ki ga neposredno zaposli izvajalska agencija – Izključitev

   (Kadrovski predpisi, člen 29(1)(b); Uredba Sveta št. 58/2003, člen 18(1))

2. Uradniki – Organizacija služb – Organigram – Pravna veljavnost – Neobstoj

   (Uredba Sveta št. 58/2003, člen 18(1))

3. Uradniki – Natečaji – Notranji natečaji – Pogoji in podrobna pravila za organizacijo – Diskrecijska pravica uprave – Meje – Izključitev osebja, ki je zaposleno zunaj institucije – Dopustnost – Kršitev člena 27 Kadrovskih predpisov – Neobstoj

   (Kadrovski predpisi, člena 27 in 29)

4. Uradniki – Natečaji – Notranji natečaji – Pogoji za pripustitev – Pripadnost osebju institucije – Izključitev začasnih uslužbencev, ki jih neposredno zaposlijo izvajalske agencije, ne pa uradnikov, ki so bili kot začasni uslužbenci napoteni v te agencije – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj

   (Kadrovski predpisi, člen 29(1)(b))

1.  Člen 29(1)(b) Kadrovskih predpisov institucijam dovoljuje, da razpišejo notranje natečaje, na katerih lahko sodelujejo le uradniki in začasni uslužbenci. Izraz „notranji natečaj v instituciji“ v smislu tega člena zadeva vse osebe, ki so zaposlene v tej instituciji, ne glede na naziv.

   Začasnih uslužbencev, ki jih neposredno zaposlijo izvajalske agencije, v smislu člena 18(1) Uredbe št. 58/2003 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti, ni mogoče obravnavati kot zaposlene pri Komisiji, saj te agencije ne glede na stopnjo nadzora, ki ga Komisija izvaja nad sestavo njihovih organov in izpolnjevanjem njihovih nalog, razpolagajo s službami, ki se ne prekrivajo s službami Komisije.

   (Glej točki 33 in 34.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje, sodba z dne 23. januarja 2003, Angioli/Komisija, T‑53/00, EU:T:2003:12, točka 50;

   Sodišče za uslužbence, sodba z dne 20. novembra 2012, Ghiba/Komisija, F‑10/11, EU:F:2012:158, točki 43 in 44.

2.  Organigram generalnega direktorata Komisije ne more opredeliti izvajalske agencije, v smislu člena 18(1) Uredbe 58/2003 o statutu izvajalskih agencij, pooblaščenih za izvajanje nekaterih nalog pri upravljanju programov Skupnosti, za službo Komisije, saj tovrsten dokument nima pravnih učinkov, njegov namen pa je strogo informativen.

   (Glej točko 41.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje, sodba z dne 18. februarja 1993, Mc Avoy/Parlament, T‑45/91, EU:T:1993:11, točka 45.

3.  Institucije morajo svojo široko diskrecijsko pravico, ki jim jo podeljujejo Kadrovski predpisi v zvezi z organizacijo natečaja, izvajati v skladu z zavezujočimi določbami člena 27, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov, po katerih mora vsak postopek zaposlovanja zagotoviti, da institucija dobi najsposobnejše, najučinkovitejše in neoporečne uradnike, ter člena 29(1) teh predpisov. Iz tega sledi, da mora institucija pri organizaciji internega natečaja upoštevati tako člen 27, prvi odstavek, kot člen 29 Kadrovskih predpisov.

   V tem pogledu se institucija s tem, ko k notranjemu natečaju pripusti le uradnike in začasne uslužbence, ki so zaposleni v njenih službah, omeji na uporabo člena 29(1)(b) Kadrovskih predpisov. Poleg tega lahko ta institucija upravičeno izključi prijave osebja izvajalskih agencij na ta natečaj, saj to niso uradniki in začasni uslužbenci, zaposleni v njenih službah. Ob upoštevanju navedenega bi s tem, ko bi zaključili, da navedena institucija z uporabo člena 29 Kadrovskih predpisov krši člen 27 teh predpisov, tej odrekli vsakršno možnost organizacije notranjega natečaja, ki ji jo izrecno dajejo ti predpisi.

   (Glej točke od 45 do 47.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje, sodba z dne 21. novembra 2000, Carrasco Benítez/Komisija, T‑214/99, EU:T:2000:272, točka 53.

4.  Načelo enakega obravnavanja je kršeno, kadar se dve kategoriji oseb, katerih pravni in dejanski položaj se bistveno ne razlikujeta, obravnavata različno ali kadar se različni položaji obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno upravičeno. Enako velja za načelo prepovedi diskriminacije, ki je samo poseben izraz splošnega načela enakosti in skupaj z njim pomeni eno od temeljnih pravic Unije, katerih spoštovanje zagotavlja Sodišče Evropske unije.

   V tem pogledu je notranji natečaj, ki se ga odloči organizirati posamezna institucija v skladu s Kadrovskimi predpisi in s katerim namerava med drugim stalno zaposliti svoje začasne uslužbence, po naravi namenjen le uradnikom in začasnim uslužbencem, ki so zaposleni v tej instituciji, ne glede na naziv. Pravni in dejanski položaj teh uradnikov in začasnih uslužbencev, vključno s tistimi, ki so bili napoteni na delovno mesto zunaj institucije, kar zadeva možnost dostopa do takšnega natečaja, torej ni primerljiv s pravnim in dejanskim položajem začasnih uslužbencev, ki so v službi v izvajalski agenciji, ki je ločena od te institucije, in torej niso zaposleni pri instituciji. Zato ni mogoče utemeljeno trditi, da sta bili z obvestilom o natečaju kršeni načeli enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije s tem, ko so bili k notranjemu natečaju pripuščeni uradniki institucije, vključno s tistimi, ki so bili napoteni v izvajalske agencije kot začasni uslužbenci, in s prepovedjo dostopa začasnim uslužbencem, ki jih neposredno zaposlijo navedene agencije.

   (Glej točke od 48 do 50.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje, sodba z dne 8. novembra 1990, Bataille in drugi/Parlament, T‑56/89, EU:T:1990:64, točka 47;

   Sodišče za uslužbence, sodba z dne 24. septembra 2009, Brown/Komisija, F‑37/05, EU:F:2009:121, točka 64 in navedena sodna praksa.