Zadeva C‑613/14

James Elliott Construction Limited

proti

Irish Asphalt Limited

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo Supreme Court (Irska))

„Predhodno odločanje — Člen 267 PDEU — Pristojnost Sodišča — Pojem ,določba prava Unije‘ — Direktiva 89/106/EGS — Približevanje zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode — Standard, ki ga je odobril Evropski odbor za standardizacijo (CEN) na podlagi mandata Evropske komisije — Objava standarda v Uradnem listu Evropske unije — Usklajeni standard EN 13242:2002 — Nacionalni standard, s katerim se prenaša usklajeni standard EN 13242:2002 — Pogodbeni spor med subjekti zasebnega prava — Metoda za ugotavljanje (ne)skladnosti proizvoda z nacionalnim standardom, s katerim se prenaša usklajeni standard — Čas ugotavljanja (ne)skladnosti proizvoda s tem standardom — Direktiva 98/34/ES — Postopek za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov — Področje uporabe“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 27. oktobra 2016

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Akti, ki jih sprejmejo institucije – Usklajeni tehnični standard, sprejet na podlagi direktive in objavljen v Uradnem listu Evropske unije – Vključitev

   (člen 267 ES; Direktiva Sveta 89/106, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68, člen 4(1) in (2))

2. Približevanje zakonodaj – Gradbeni proizvodi – Direktiva 89/106 – Predmet – Uskladitev pravil za dostop gradbenih proizvodov na trg – Obstoj usklajevanja nacionalnih pravil na področju dokazovanja, ki se uporabijo za spor glede skladnosti gradbenega proizvoda s pogodbenimi specifikacijami – Neobstoj

   (Direktiva Sveta 89/106, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68)

3. Približevanje zakonodaj – Gradbeni proizvodi – Direktiva 89/106 – Proizvodi z oznako CE – Domneva o primernosti za uporabo – Zavezujoča narava, ki jo upošteva nacionalno sodišče ob obstoju nacionalne ureditve, s katero so določene zahteve glede primernosti za prodajo in primernosti za uporabo zadevnega proizvoda – Neobstoj

   (Direktiva Sveta 89/106, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68, uvodna izjava 12 in člen 4(2))

4. Približevanje zakonodaj – Postopek za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe – Direktiva 98/34 – Tehnični predpis – Pojem – Nacionalne določbe, v katerih so implicitno določena pogodbena določila glede primernosti za prodajo ali za uporabo ali glede kakovosti prodanih proizvodov – Izključitev

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/34, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/96, člena 1, točka 11, in 8(1), prvi pododstavek)

1.  Člen 267, prvi odstavek, PDEU je treba razlagati tako, da je Sodišče Evropske unije v postopku predhodnega odločanja pristojno za razlago usklajenega standarda v smislu člena 4(1) Direktive 89/106 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68, katerega sklic je Evropska komisija objavila v seriji C Uradnega lista Evropske unije.

   Sodišče je namreč pristojno za razlago aktov, ki jih sicer ni sprejel organ, ki bi ga bilo mogoče opredeliti za institucijo, organ, urad ali agencijo Unije, vendar pa pomenijo ukrep, s katerim se izvršuje ali uporablja pravni akt Unije, pri čemer je ta rešitev upravičena z namenom člena 267 PDEU, s katerim se želi v Uniji zagotoviti enotno uporabo vseh določb pravnega reda Unije, da bi se preprečilo njihovo različno uporabo v različnih državah članicah. Poleg tega dejstvo, da nek pravni akt Unije ni zavezujoč, ni ovira za to, da Sodišče v postopku predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU odloči o razlagi tega akta.

   Usklajeni standard, ki je sprejet na podlagi Direktive 89/106 in katerega sklic je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije, spada v pravo Unije, ker se s sklicem na določbe takega standarda odloči, ali za nek proizvod domneva skladnosti iz člena 4(2) Direktive 89/106 velja ali ne. Čeprav je glede tega mogoče skladnost gradbenega proizvoda z bistvenimi zahtevami iz Direktive 89/106 po potrebi dokazati z drugimi sredstvi, in ne na podlagi skladnosti z usklajenimi standardi, to ne more vplivati na pravne učinke usklajenega standarda. Prav tako, čeprav je priprava takega usklajenega standarda zaupana subjektu zasebnega prava, je to vseeno potreben in natančno predpisan ukrep za izvajanje bistvenih zahtev iz te direktive, ki se izvaja na pobudo, na podlagi usmeritev in pod nadzorom Komisije, da bi lahko pravno učinkoval pa mora Komisija njegov sklic prej objaviti v seriji C Uradnega lista Evropske unije.

   (Glej točke 34, 35, 40, 42, 43 in 47 ter točko 1 izreka.)

2.  Usklajeni standard EN 13242:2002, naslovljen „Agregati za nevezane in hidravlično vezane materiale za uporabo v inženirskih objektih in za gradnjo cest“, je treba razlagati tako, da nacionalnega sodišča, ki mu je bil predložen spor v zvezi z izpolnjevanjem pogodbe zasebnega prava, ki eni stranki nalaga, da dobavi gradbeni proizvod, ki je v skladu z nacionalnim standardom, s katerim se prenaša ta usklajeni standard, ne zavezuje niti glede načina ugotavljanja skladnosti takega gradbenega proizvoda s pogodbenimi specifikacijami niti glede trenutka, v katerem je treba ugotoviti njegovo skladnost.

   Direktiva 89/106 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68, katere namen je zgolj odstranitev ovir za trgovanje, namreč ni namenjena uskladitvi pogojev in pravil za praktično uporabo gradbenih materialov pri njihovi vgradnji v stavbe ali gradbene objekte, temveč uskladitvi pravil za dostop teh proizvodov na trg. Tako ne Direktiva 89/106 ne usklajeni standard EN 13242:2002, in zlasti podtočka 6.3 tega standarda, v kateri je predpisan način ugotavljanja vsebnosti žvepla v agregatih, na katere se ta podtočka nanaša, ne usklajujeta nacionalne zakonodaje, ki se uporablja glede dokazovanja v okviru pogodbenega spora, niti glede načina ugotavljanja skladnosti gradbenega proizvoda s pogodbenimi specifikacijami niti glede trenutka, v katerem je treba ugotoviti skladnost takega gradbenega proizvoda.

   (Glej točke od 51 do 53 in točko 2 izreka.)

3.  Člen 4(2) Direktive 89/106 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic, ki se nanašajo na gradbene proizvode, kakor je bila spremenjena z Direktivo 93/68, v povezavi z dvanajsto uvodno izjavo te direktive je treba razlagati tako, da domneva o primernosti za uporabo nekega gradbenega proizvoda, ki je bil izdelan v skladu z ustaljenim standardom, ne zavezuje nacionalnega sodišča, ko to ugotavlja primernost takega proizvoda za prodajo ali za uporabo, če nacionalna zakonodaja, ki na splošno ureja prodajo blaga, zahteva, da ima gradbeni proizvod take lastnosti.

   Taka domneva o skladnosti je namreč namenjena zgolj temu, da je gradbeni proizvod, ki izpolnjuje zahteve, določene v usklajenem standardu, predmet prostega pretoka v Uniji. Tako navedene direktive ni mogoče razlagati tako, kot da usklajuje nacionalna pravila, ki se uporabljajo ali katerih uporaba se domneva pri pogodbah o prodaji gradbenih proizvodov. Zato domneva o primernosti za uporabo, določena v členu 4(2) Direktive 89/106 v povezavi z dvanajsto uvodno izjavo te direktive, v okviru spora o pogodbi ni zavezujoča pri presoji, ali je ena od strank pogodbe spoštovala nacionalno zahtevo, ki je predmet pogodbe.

   (Glej točke od 57 do 59 in 61 ter točko 3 izreka.)

4.  Člen 1, točka 11, Direktive 98/34 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2006/96, je treba razlagati tako, da nacionalne določbe, ki določajo, da se – če se stranki nista dogovorili drugače – domneva obstoj nekaterih pogodbenih določil glede primernosti za prodajo ali za uporabo ali glede kakovosti prodanih proizvodov, niso tehnični predpisi v smislu te določbe, za katere velja obveznost predhodnega obvestila iz člena 8(1), prvi pododstavek, Direktive 98/34.

   takšna nacionalna zakonodaja namreč ne spada v kategorijo tehničnih predpisov iz člena 1, točka 11, Direktive 98/34, ker s tem, ko se omejuje zgolj na domnevane pogodbene zahteve, ne vsebuje nobene prepovedi proizvodnje, uvoza, trženja ali uporabe izdelka ali prepovedi opravljanja oziroma uporabe storitve ali ustanovitve dobavitelja storitve v smislu te direktive.

   (Glej točki 70 in 72 ter točko 4 izreka.)