Zadeva C‑561/14

Caner Genc

proti

Integrationsministeriet

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Østre Landsret)

„Predhodno odločanje — Pridružitveni sporazum EGS-Turčija — Sklep št. 1/80 — Člen 13 — Klavzula ‚standstill‘ — Združitev družine — Nacionalna ureditev, ki določa nove, strožje pogoje na področju združitve družine za delovno neaktivne družinske člane delovno aktivnih turških državljanov, ki živijo in imajo dovoljenje za prebivanje v zadevni državi članici — Pogoj zadostnih vezi, da se omogoči uspešna integracija“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 12. aprila 2016

1. Mednarodni sporazumi – Pridružitveni sporazum EGS-Turčija – Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Klavzula „standstill“ iz člena 41(1) Dodatnega protokola – 87566 Pojem ,nova omejitev‘ – Po začetku veljavnosti navedene določbe uvedena nacionalna ureditev, ki je s poostritvijo pogojev za prvi sprejem otežila združitev družine – Vključitev – Razlaga, ki velja tudi za člen 13 Sklepa št. 1/80

   (Dodatni protokol k Pridružitvenemu sporazumu EGS-Turčija, člen 41(1); Sklep Pridružitvenega sveta EGS-Turčija št. 1/80 , člen 13)

2. Mednarodni sporazumi – Pridružitveni sporazum EGS-Turčija – Prosto gibanje oseb – Delavci – Klavzula „standstill“ iz člena 13 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 – Obseg – Nacionalna ureditev, ki določa nove, strožje pogoje na področju združitve družine za družinske člane, ki niso ekonomsko aktivni – Pogoj zadostne vpetosti, da se omogoči uspešna integracija – Uporaba pogoja glede na dan ko je bilo turškemu delavcu izdano dovoljenje za stalno prebivanje – Nedopustnost – Upravičenost – Neobstoj

   (Sklep Pridružitvenega sveta EGS-Turčija št. 1/80, člena 13 in 14)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 39 do 41.)

2.  Nacionalni ukrep, ki za združitev družine med turškim delavcem, ki zakonito prebiva v zadevni državi članici, in njegovim mladoletnim otrokom določa pogoj, da ta ima ali ima možnost ustvariti zadostne vezi s to državo članico, da obstaja podlaga za uspešno integracijo, kadar zadevni otrok in drugi od staršev prebivata v državi izvora ali drugi državi, in je prošnja za združitev družine vložena po dveh letih od dne, ko je tisti od staršev, ki prebiva v zadevni državi članici, pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za prebivanje z možnostjo stalnega prebivanja, pomeni „novo omejitev“ v smislu člena 13 Sklepa Pridružitvenega sveta EGS-Turčija št. 1/80.

   Taka omejitev ni upravičena.

   Nacionalna ureditev, ki otežuje združitev družine z zaostritvijo pogojev za prvi sprejem mladoletnih otrok turških državljanov, ki prebivajo v tej državi članici kot delavci, na ozemlje zadevne države članice v primerjavi s pogoji, ki so se uporabljali ob začetku veljavnosti Sklepa št. 1/80, in ki lahko zato vpliva na opravljanje gospodarske dejavnosti teh državljanov na navedenem ozemlju, za navedene turške državljane namreč pomeni „novo omejitev“ – v smislu člena 13 tega sklepa – uresničevanja prostega gibanja delavcev v tej državi članici.

   Taka omejitev je prepovedana, razen če spada med omejitve iz člena 14 tega sklepa ali če je upravičena z nujnim razlogom v splošnem interesu, če je primerna za zagotavljanje uresničitve želenega legitimnega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja.

   Čeprav lahko cilj zagotavljanja uspešne integracije državljanov tretjih držav v zadevni državi članici pomeni nujni razlog v splošnem interesu, se izkaže, da se zahteva, da je treba dokazati zadostne vezi, vseeno uporabi ne glede na osebni položaj otrok, ki bi lahko negativno vplival na njihovo integracijo v zadevni državi članici, kot so njihova starost ali njihove vezi s to državo članico, ampak glede na merilo, ki očitno ne omogoča take integracije, to je obdobje od izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v zadevni državi članici zadevnemu od staršev do dne vložitve prošnje za združitev družine, in da taka zahteva lahko pripelje do diskriminacije glede na dan vložitve prošnje za združitev družine med otroki, ki so v povsem podobnih osebnih položajih.

   Nacionalni organi morajo presojo osebnega položaja zadevnega otroka opraviti na podlagi dovolj natančnih, objektivnih in nediskriminatornih meril, ki jih je treba preveriti v vsakem posameznem primeru, tako da bi bilo mogoče sprejetje obrazložene odločbe, zoper katero je mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo, da bi se preprečila upravna praksa sistematične zavrnitve.

   (Glej točke 50, 51, 56, 61 in od 65 do 67 ter izrek.)