Zadeva C‑421/14

Banco Primus SA

proti

Jesúsu Gutiérrezu Garcíi

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de Primera Instancia no 2 de Santander)

„Predhodno odločanje – Direktiva 93/13/EGS – Pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki – Nepošteni pogoji – Pogodbe o hipotekarnem posojilu – Postopek izvršbe nad premoženjem, ki je obremenjeno s hipoteko – Prekluzivni rok – Uradna dolžnost nacionalnih sodišč – Pravnomočnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 26. januarja 2017

1. Vprašanja za predhodno odločanje–Pristojnost Sodišča–Meje–Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor–Vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora o glavni stvari–Nepristojnost Sodišča

   (člen 267 PDEU)

2. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Cilj

   (Direktiva Sveta 93/13)

3. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preizkusiti nepoštenost pogoja iz pogodbe, ki mu je predložena v presojo–Obseg

   (Direktiva Sveta 93/13)

4. Sodni postopek–Pravnomočnost–Obseg

5. Pravo Evropske unije–Načela–Pravica do učinkovitega sodnega varstva–Obseg–Pravica do dostopa do več stopenj sodnega varstva–Neobstoj

6. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Postopek izvršbe na podlagi hipoteke–Postopek, ki teče na dan sprejetja nacionalne prehodne določbe, ki določa prekluzivni rok za vložitev ugovora zoper prisilno izvršbo–Rok, ki začne teči na dan, ki sledi objavi predpisa–Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 6 in 7)

7. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Postopek izvršbe na podlagi hipoteke–Neobstoj možnosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti ponovno preuči nepoštenost pogojev v posojilni pogodbi, o kateri je že bila izdana pravnomočna odločba–Dopustnost–Meje

   (Direktiva Sveta 93/13)

8. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Nedovoljen pogoj v smislu člena 3–Presoja nedovoljenosti, ki jo opravi nacionalno sodišče–Merila

   (Direktiva Sveta 93/13, člen 3(1)in (4))

9. Varstvo potrošnikov–Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah–Direktiva 93/13–Ugotovitev nepoštenosti pogoja–Obseg–Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti izpelje vse posledice navedene ugotovitve–Trgovec, ki ni uporabil zadevnega pogoja in je ravnal v skladu z nacionalnim pravom–Nevplivanje

   (Direktiva Sveta 93/13, člen 3(1)in (7))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 29, 30, 33 in 56.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 40, 41 in 51.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 43 in 51.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 46.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 48.)

6.  Člena 6 in 7 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotujeta določbi nacionalnega prava, kot je četrta prehodna določba Ley 1/2013, de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o ukrepih za varstvo hipotekarnega dolžnika, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013, ki za izvajanje pravice potrošnikov – proti katerim je bil začet postopek izvršbe na podlagi hipoteke, ki pa ni bil končan pred začetkom veljave zakona, v katerem je ta določba – do vložitve ugovora v tem postopku na podlagi domnevno nepoštenih pogodbenih pogojev določa prekluzivni enomesečni rok, ki se računa od dneva po objavi tega zakona.

   (Glej točko 54 in točko 1 izreka.)

7.  Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalnemu pravilu, kakršno je to, ki izhaja iz člena 207 Ley 1/2000, de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000, kakor je bil spremenjen z Ley 1/2013, de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, reestructuración de deuda y alquiler social (zakon 1/2013 o ukrepih za varstvo hipotekarnega dolžnika, prestrukturiranju dolga in neprofitni najemnini) z dne 14. maja 2013, nato z Real Decreto-Ley 7/2013, de medidas urgentes de naturaleza tributaria, presupuestaria y de fomento de la investigación, el desarrollo y la innovación (uredba-zakon 7/2013 o nujnih davčnih in proračunskih ukrepih ter spodbujanju raziskav, razvoja in inovacij) z dne 28. junija 2013 in nato z Real Decreto-ley 11/2014, de medidas urgentes en materia concursal (uredba-zakon 11/2014 o nujnih ukrepi na področju stečaja) z dne 5. septembra 2014, ki nacionalnemu sodišču prepoveduje, da po uradni dolžnosti ponovno preuči nepoštenost pogojev pogodbe, če je bilo o zakonitosti vseh pogojev te pogodbe ob upoštevanju te direktive že odločeno s pravnomočno odločbo.

   Ob obstoju enega ali več pogodbenih pogojev, katerih morebitna nepoštenost še ni bila preučena ob prejšnjem sodnem nadzoru nad sporno pogodbo, ki je bil končan s pravnomočno odločbo, pa je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, pri katerem je potrošnik večkrat vložil ugovor, na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti preučiti morebitno nepoštenost teh pogojev, če ima na voljo za to potrebne pravne in dejanske elemente.

   (Glej točke 49, 52 in 54 ter točko 2 izreka.)

8.  Člen 3(1) in člen 4 Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da:

   –

   je treba pri presoji morebitne nepoštenosti pogoja pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ugotoviti, ali ta v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. To presojo je treba opraviti ob upoštevanju nacionalnih pravil, ki se uporabijo, če med strankama ni dogovora, sredstev, ki jih ima potrošnik v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo, da doseže prenehanje uporabe tovrstnih pogojev, narave premoženja ali storitev, ki so predmet zadevne pogodbe, in vseh okoliščin ob sklenitvi te pogodbe;

   –

   če predložitveno sodišče meni, da pogodbeni pogoj, ki se nanaša na način izračuna rednih obresti, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, ni sestavljen jasno in razumljivo v smislu člena 4(2) te direktive, mora preučiti, ali ta pogoj ni pošten v smislu člena 3(1) navedene direktive. V okviru te preučitve bo navedeno sodišče moralo predvsem primerjati način izračuna obrestne mere rednih obresti, ki jo določa ta pogoj, in dejanski znesek obrestne mere, ki iz tega izhaja, z načini izračuna, ki se običajno uporabljajo, in zakonsko obrestno mero ter obrestno mero, ki se je ob sklenitvi pogodbe iz postopka v glavni stvari uporabljala na trgu za posojilo v znesku in za trajanje, ki sta enakovredna znesku in trajanju obravnavane posojilne pogodbe, in

   –

   kar zadeva presojo, ki jo opravi nacionalno sodišče, v zvezi z morebitno nepoštenostjo pogoja, ki se nanaša na predčasno zapadlost zaradi dolžnikovega neizpolnjevanja obveznosti v omejenem obdobju, mora predložitveno sodišče preučiti zlasti, ali je možnost, ki je dana proizvajalcu ali ponudniku, da za izterljiv razglasi celoten kredit, odvisna od tega, da potrošnik ni izpolnil obveznosti, ki je v okviru zadevne pogodbe bistvena, ali je ta možnost določena za primere, v katerih je taka neizpolnitev dovolj resna glede na obdobje in višino kredita, ali navedena možnost odstopa od skupnih pravil, ki se uporabljajo na tem področju, če ni podrobnih pogodbenih določil, in ali nacionalno pravo določa ustrezne in učinkovite ukrepe, ki potrošniku, za katerega se ta pogoj uporablja, omogočajo, da odpravi posledice navedene izterljivosti kredita. (Glej točke od 64 do 67 in točko 3 izreka.)

9.  Direktivo 93/13 je treba razlagati tako, da nasprotuje razlagi – v sodni praksi – določbe nacionalnega prava, ki ureja pogoje v zvezi s predčasno zapadlostjo pri posojilnih pogodbah, kakršen je člen 693(2) zakona 1/2000, kakor je bil spremenjen z uredbo-zakonom 7/2013, ki nacionalnemu sodišču, ki je ugotovilo, da tak pogodbeni pogoj ni pošten, prepoveduje, da ga razglasi za ničen in da izključi njegovo uporabo, če ga prodajalec ali ponudnik dejansko ni uporabil, vendar je spoštoval pogoje, določene s to določbo nacionalnega prava.

   Zato za zagotavljanje odvračalnega učinka člena 7 Direktive 93/13 pooblastila nacionalnega sodišča, ki ugotovi obstoj nepoštenega pogoja v smislu člena 3(1) te direktive, ne bi smela biti odvisna od dejanske (ne)uporabe tega pogoja. Sodišče je tako že razsodilo, da je treba Direktivo 93/13 razlagati tako, da če je nacionalno sodišče ugotovilo „nedovoljenost“ – v smislu člena 3(1) te direktive – pogoja v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem, okoliščina, da ta pogoj ni bil izpolnjen, sama po sebi ne more preprečiti, da nacionalno sodišče ne bi izpeljalo vseh posledic nepoštenosti navedenega pogoja (glej v tem smislu sklep z dne 11. junija 2015, Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑602/13, neobjavljen, EU:C:2015:397, točki 50 in 54).

   (Glej točki 73 in 75 ter točko 4 izreka.)