Združene zadeve C‑191/14, C‑192/14, C‑295/14, C‑389/14 in od C‑391/14 do C‑393/14

Borealis Polyolefine GmbH in drugi

proti

Bundesminister für Land- und Forstwirtschaft, Umwelt und Wasserwirtschaft in drugim

(Predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki so jih vložili Landesverwaltungsgericht Niederösterreich, Raad van State (Nizozemska) in Tribunale amministrativo regionale per il Lazio)

„Predhodno odločanje — Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Evropski uniji — Direktiva 2003/87/ES — Člen 10a(5) — Metoda dodelitve pravic — Brezplačna dodelitev pravic — Način izračuna enotnega medsektorskega korekcijskega faktorja — Sklep 2011/278/EU — Člen 15(3) — Sklep 2013/448/EU — Člen 4 — Priloga II — Veljavnost“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 28. aprila 2016

1. Sodni postopek – Predlog za ponoven začetek ustnega postopka – 67648 Predlog za predložitev stališč o pravnih vprašanjih, ki jih je v sklepnih predlogih izpostavil generalni pravobranilec – Pogoji za ponovno odprtje

   (Statut Sodišča, člen 23; Poslovnik Sodišča, člen 83)

2. Vprašanja za predhodno odločanje – Presoja veljavnosti – Vprašanje, ki se nanaša na veljavnost odločbe, ki ni bila izpodbijana na podlagi člena 263 PDEU – Tožba v glavni stvari, ki jo je vložila družba, ki očitno ni imela pravice do vložitve ničnostne tožbe – Dopustnost

   (člena 263, četrti odstavek, PDEU in 267(b) PDEU; Sklep Komisije 2011/278, člena 10(9) in 15(4), in Sklep Komisije 2013/448, člen 4 in Priloga II)

3. Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Prehodna ureditev brezplačne dodelitve pravic do emisije – Metoda dodelitve – Izračun na podlagi največje letne količine takih pravic, ki se dodelijo – Upoštevanje emisij proizvajalcev električne energije pri določitvi te količine – Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člena 10(3) in 5; Sklep Komisije 2011/278, člen 15(3))

4. Pravo Evropske unije – Razlaga – Večjezična besedila – Enotna razlaga – Odstopanja med različnimi jezikovnimi različicami – Sobesedilo in namen zadevne ureditve kot referenčna podlaga

5. Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Prehodna ureditev brezplačne dodelitve pravic do emisije – Metoda dodelitve pravic – Izračun na podlagi največje letne količine takih pravic, ki se dodelijo – Upoštevanje emisij iz naprav, ki so bile vključene v sistem trgovanja s pravicami pred letom 2013, pri določitvi te količine – Nedopustnost

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 10a(5), prvi pododstavek, (b), in Priloga I; Sklep Komisije 2013/448, člen 4 in Priloga II)

6. Vprašanja za predhodno odločanje – Presoja veljavnosti – Razglasitev neveljavnosti določb sklepa Komisije, ki se nanašajo na korekcijski faktor, ki ga države članice uporabljajo za določitev količine pravic do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo brezplačno – Učinki – Časovna omejitev

   (člena 264, drugi odstavek, PDEU in 267 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87; Sklep Komisije 2013/448, člen 4 in Priloga II)

7. Vprašanja za predhodno odločanje – Presoja veljavnosti – Razglasitev neveljavnosti akta Unije – Uporaba člena 266 PDEU po analogiji – Obveznosti institucij Unije – Obveznost sprejetja ukrepov, ki so potrebni za popravo ugotovljene nezakonitosti

   (člena 266 PDEU in 267 PDEU)

8. Vprašanja za predhodno odločanje – Presoja veljavnosti – Razglasitev neveljavnosti akta Unije – Učinki – Časovna omejitev – Izjema v korist subjekta, ki je pri sodišču vložil tožbo ali sprožil enakovreden postopek v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja

   (člen 267 PDEU)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 40.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 46, 49, 50 in 58.)

3.  Izključitev emisij proizvajalcev električne energije iz največje letne količine pravic izhaja iz člena 10a(5) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ki Komisiji v zvezi s tem ne daje nobene diskrecijske pravice. Napotitev v členu 10a(5) Direktive 2003/87 na naprave, ki niso zajete v odstavku 3, je treba namreč razumeti tako, da se nanaša na naprave, ki niso niti proizvajalci električne energije, niti naprave za zajemanje CO2, niti cevovodi za prenos CO2 in niti mesta za shranjevanje CO2.

   Poleg tega je takšno asimetrično obravnavanje emisij proizvajalcev električne energije in naprav, ki proizvajajo emisije toplogrednih plinov, skladno s primarnim ciljem Direktive 2003/87, ki je varstvo okolja z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov.

   (Glej točke 65, 78 in 79.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 90.)

5.  Iz člena 10a(5), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti izhaja, da bi smela Komisija pri določanju največje letne količine pravic, na podlagi katerih se izračunajo pravice do emisije toplogrednih plinov, ki se dodelijo brezplačno, upoštevati zgolj emisije iz naprav, ki so vključene v sistem Skupnosti od leta 2013. Tako ta določba nasprotuje temu, da se upoštevajo emisije iz dejavnosti, navedenih v Prilogi I k tej direktivi od leta 2013 dalje, če te emisije izhajajo iz naprav, ki so bile vključene v sistem trgovanja s pravicami pred tem datumom.

   Ker je Komisija pri določitvi največje letne količine pravic, ki se dodelijo brezplačno, vsaj delno upoštevala emisije naprav, ki so bile vključene v sistem trgovanja s pravicami pred letom 2013, ta količina ni v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz člena 10a(5), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2003/87, ker je prevelika. Poleg tega je tudi enotni medsektorski korekcijski faktor, ki je določen v členu 4 in Prilogi II Sklepa 2013/448 v zvezi z nacionalnimi izvedbenimi ukrepi za prehodno brezplačno dodeljevanje pravic do emisije toplogrednih plinov v skladu s členom 11(3) te direktive v nasprotju s to določbo. Zato člen 4 Sklepa 2013/448 in Priloga II k temu sklepu nista veljavna.

   (Glej točke 94, 95, 98 in 99 ter točko 2 izreka.)

6.  Če je to utemeljeno zaradi nujnih razlogov pravne varnosti, v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, ki se po analogiji uporablja v okviru predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU za presojo veljavnosti aktov Unije, lahko Sodišče v vsakem primeru posebej presodi, katere učinke zadevnega akta je treba šteti za dokončne.

   Učinke razglasitve neveljavnosti člena 4 Sklepa 2013/448 v zvezi z nacionalnimi izvedbenimi ukrepi za prehodno brezplačno dodeljevanje pravic do emisije toplogrednih plinov v skladu s členom 11(3) Direktive 2003/87 in Priloge II k temu sklepu je treba časovno omejiti tako, da ta razglasitev neveljavnosti učinkuje šele po izteku obdobja desetih mesecev od datuma razglasitve te sodbe, da bo lahko Komisija sprejela potrebne ukrepe, in da sprejetih ukrepov ni mogoče izpodbijati. Razglasitev ničnosti enotnega medsektorskega korekcijskega faktorja, določenega v členu 4 Sklepa 2013/448 in Prilogi II k temu sklepu, namreč lahko vzbudi dvom o vseh končnih dodelitvah brezplačnih pravic do emisije toplogrednih plinov, ki so bile pred izdajo te sodbe izvedene v državah članicah na podlagi predpisa, za katerega se je štelo, da je veljaven. Tako bi razglasitev neveljavnosti teh določb lahko imela hude posledice za veliko število pravnih razmerij, ki so nastala v dobri veri. Ti nujni razlogi pravne varnosti lahko upravičijo časovno omejitev učinkov te razglasitve neveljavnosti. Poleg tega bi lahko začasna pravna praznina, ki bi nastala z razglasitvijo neveljavnosti, ogrozila izvajanje sistema trgovanja s pravicami, ki je bil uveden z Direktivo 2003/87, in posledično uresničitev ciljev te direktive.

   (Glej točke 103, 105, 106 in 111 ter točko 3 izreka.)

7.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 107.)

8.  Sodišče mora, kadar uporabi možnost omejitve učinka – za nazaj – razglasitve neveljavnosti akta Unije s predhodno odločbo, ugotoviti, ali je od te časovne omejitve učinka, ki je določena v sodbi, mogoče določiti kakšno izjemo v korist stranke iz postopka v glavni stvari, ki je pri nacionalnem sodišču vložila tožbo zoper nacionalne ukrepe za izvajanje akta Unije, ali pa, nasprotno, tudi z vidika te stranke razglasitev neveljavnosti akta Unije, ki učinkuje zgolj za naprej, pomeni ustrezno rešitev.

   (Glej točko 108.)