Združene zadeve od C‑132/14 do C‑136/14

Evropski parlament

in

Evropska komisija

proti

Svetu Evropske unije

„Ničnostna tožba — Uredba (EU) št. 1385/2013 — Direktiva 2013/62/EU — Direktiva 2013/64/EU — Pravna podlaga — Člen 349 PDEU — Najbolj oddaljene regije Evropske unije — Sprememba položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 15. decembra 2015

Pogodbi Unije — Ozemeljska veljavnost — Najbolj oddaljene regije — Pristojnost Sveta za opredelitev pogojev uporabe Pogodb — Meje — Opredelitev pogojev za uporabo aktov sekundarnega prava — Dopustnost — Odlog uporabe določb prava Unije — Dopustnost

(člen 52 PEU; člena 349 PDEU in 355 PDEU; Sklep Sveta 2012/419, člen 2)

Iz besedila člena 349 PDEU je razvidno, da ta Svetu omogoča, da sprejme posebne ukrepe, ki upoštevajo strukturno pogojene gospodarske in socialne razmere v najbolj oddaljenih regijah. Vendar pa mora Svet v skladu s tretjim odstavkom tega člena predložiti dokaze o obstoju povezave med predvidenim posebnim ukrepom ter posebnimi značilnostmi in omejitvami zadevne najbolj oddaljene regije. Poleg tega, ker člen 349, prvi odstavek, PDEU, kakor je bil spremenjen s členom 2 Sklepa 2012/419 o spremembi položaja Mayotteja v razmerju do Evropske unije, določa, da Svet sprejme posebne ukrepe, ki so zlasti namenjeni opredelitvi pogojev uporabe Pogodb za te regije, vključno s skupnimi politikami, je treba „pogoje uporabe Pogodb“ v smislu tega člena razumeti tako, da hkrati pokrivajo pogoje v zvezi z uporabo primarnega prava Unije in pogoje v zvezi z uporabo aktov sekundarnega prava, sprejetih na podlagi tega primarnega prava. V tem okviru je treba, če ni posebne določbe o ozemeljski veljavnosti akta sekundarnega prava, to veljavnost opredeliti v skladu s členom 52 PEU in členom 355 PDEU. Zato iz besedila in ciljev člena 349 PDEU ter iz sistematike Pogodb izhaja, da je glede najbolj oddaljenih regij Unije ozemeljska veljavnost acquis prava Unije opredeljena zlasti s členom 52 PEU v povezavi s členom 355(1) PDEU in z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 349 PDEU.

Poleg tega člen 349 PDEU pristojnosti odločanja Sveta ne omejuje na določeno kategorijo ukrepov. Razen tega, da pojem „ukrep“ pokriva vse mogoče vrste ravnanj Sveta, uporaba izraza „zlasti“ v členu 349 PDEU pomeni, da pisci PDEU niso imeli namena določiti izčrpnega seznama vrst ukrepov, ki jih je mogoče sprejeti na podlagi tega člena. Glede na to bi bila omejitev možnosti, da Svet odloži uporabo ukrepa, v nasprotju s cilji, ki jim sledi člen 349 PDEU, saj nič ne izključuje, da bi se lahko odlog polne uporabe določbe prava Unije izkazal za ukrep, s katerim se najbolj upoštevajo strukturno pogojene gospodarske in socialne razmere v najbolj oddaljeni regiji.

(Glej točke 66, 69, 71, 72, 75, 76, 78, 81, 82 in 84.)