Zadeva C‑131/14

Malvino Cervati

in

Società Malvi Sas di Cervati Malvino

proti

Agenzia delle Dogane

in

Agenzia delle Dogane – Ufficio delle Dogane di Livorno

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Corte suprema di cassazione)

„Predhodno odločanje — Kmetijstvo — Skupna ureditev trgov — Uredba (ES) št. 565/2002 — Člen 3(3) — Tarifna kvota — Česen s poreklom iz Argentine — Uvozna dovoljenja — Neprenosljivost pravic, ki izhajajo iz uvoznih dovoljenj — Obid — Zloraba pravice — Pogoji — Uredba (ES, Euratom) št. 2988/95 — Člen 4(3)“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 14. aprila 2016

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Opredelitev upoštevnih elementov prava Unije – Preoblikovanje vprašanj

   (člen 267 PDEU)

2. Pravo Evropske unije – Zloraba pri izvrševanju pravice, ki izhaja iz določbe prava Unije – Transakcije, ki pomenijo zlorabo – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

3. Kmetijstvo – Skupna ureditev trgov – 16560 Uvozna in izvozna dovoljenja in potrdila o vnaprejšnji določitvi – Uvozni sistem – Tarifna kvota – 87546 Uvoz blaga, ki ga je novi subjekt zunaj Unije kupil od osebe, ki nima uvoznih dovoljenj, po preferencialni tarifi – 87596 Nadaljnja prodaja, po sprostitvi blaga v prosti promet, tradicionalnemu subjektu, ki je povezan s to osebo, in nato prodaja drugemu tradicionalnemu subjektu, pri čemer noben od njiju nima potrebnih dovoljenj – Dopustnost – Meje – Zloraba pravice – Preverjanje, ki ga mora opraviti nacionalno sodišče

   (Uredba Sveta št. 2988/95, člen 4(3); Uredba Komisije št. 565/2002, člena 3(3) in 5(3))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 26.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 32 do 35, 46 in 47.)

3.  Člen 3(3) Uredbe št. 565/2002 o določitvi postopka za upravljanje tarifnih kvot in uvedbi sistema potrdil o poreklu za česen, uvožen iz tretjih držav in člen 4(3) Uredbe št. 2988/95 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti je treba razlagati tako, da načeloma ne nasprotujeta mehanizmu, na podlagi katerega je po naročilu, ki ga poda subjekt, ki je tradicionalni uvoznik v smislu prvonavedene uredbe in ki je izčrpal svoja dovoljenja, ki omogočajo uvoz po preferencialni tarifi, drugemu subjektu, ki je prav tako tradicionalni uvoznik in ki nima tovrstnih dovoljenj,

   —	blago najprej prodano zunaj Evropske unije s strani družbe, povezane s tem drugim subjektom, tretjemu subjektu, ki je novi uvoznik v smislu te uredbe in imetnik tovrstnih dovoljenj,

   —	je to blago, dalje, sproščeno v prosti promet v Evropski uniji s strani tretjega subjekta ob uporabi preferencialne carinske tarife, potem pa ga ta tretji subjekt proda naprej drugemu subjektu in

   —	to blago na koncu drugi subjekt proda prvemu subjektu, ki tako pridobi blago, uvoženo v okviru tarifne kvote, določene v prvonavedeni uredbi, čeprav nima dovoljenja, zahtevanega v ta namen.

   Kljub temu pa je za to, da kot posledica takega mehanizma prodaje in nadaljnje prodaje blaga med subjekti ne pride do neustreznega vpliva subjekta na trgu in zlasti izogibanja členu 5(3) Uredbe št. 562/2002 s strani tradicionalnih uvoznikov niti do kršitev cilja, v skladu s katerim morajo biti zahtevki za dovoljenja povezani s pristno trgovsko dejavnostjo, nujno, da se vsak korak v tem mehanizmu izvrši po ceni, ki ustreza tržni ceni, in da se uvoz po preferencialni tarifi izvrši na podlagi zakonito pridobljenih dovoljenj s strani njihovega imetnika. Zlasti mora nacionalno sodišče preveriti, ali vsak udeležen subjekt pridobi primerno plačilo za uvoz, prodajo ali nadaljnjo prodajo zadevnega blaga, ki mu omogoča ohranitev položaja, ki mu je bil dodeljen v okviru upravljanja kvote.

   Poleg tega je v okviru ugotavljanja, ali je bil tak mehanizem vzpostavljen z glavnim namenom, da se umetno ustvarijo pogoji, zahtevani za pridobitev preferencialne tarife, med elementi, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za umetni mehanizem, zlasti okoliščina, da uvoznik, ki je imetnik dovoljenj, ni prevzel nobenega poslovnega tveganja, ali pa okoliščina, da je dobiček uvoznika neznaten ali da je prodajna cena blaga, ki ga je uvoznik prodal prvemu kupcu v Uniji ter potem slednji drugemu kupcu v Uniji, nižja od tržne cene.

   (Glej točke 43, 51 in 53 ter izrek.)