Zadeva C‑85/14

KPN BV

proti

Autoriteit Consument en Markt (ACM)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo College van Beroep voor het Bedrijfsleven)

„Predhodno odločanje — Elektronska komunikacijska omrežja in storitve — Univerzalna storitev in pravice uporabnikov — Direktiva 2002/22/ES — Člen 28 — Dostop do številk in storitev — Negeografske številke — Direktiva 2002/19/ES — Členi 5, 8 in 13 — Pristojnosti nacionalnih regulativnih organov — Cenovni nadzor — Tranzitne storitve klicev — Nacionalna ureditev, ki ponudnikom tranzitnih storitev za telefonske klice nalaga, da ne zaračunavajo višjih cen za klice na negeografske številke kot za klice na geografske številke — Podjetje, ki nima pomembne tržne moči — Pristojni nacionalni organ“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 17. septembra 2015

1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Načini – Dobesedna, sistematična in teleološka razlaga

2. Približevanje zakonodaj – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Dostop do številk in elektronskih komunikacijskih storitev – Negeografske številke – Pooblastilo nacionalnega regulativnega organa za naložitev cenovne obveznosti gospodarskemu subjektu, ki nima pomembne tržne moči, za odpravo ovire – Spoštovanje načela sorazmernosti – Preverjanje nacionalnega sodišča

   (Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, členi 6, 7, 7(a) in 8, in 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, člen 28)

3. Približevanje zakonodaj – Elektronska komunikacijska omrežja in storitve – Univerzalna storitev in pravice uporabnikov – Direktiva 2002/22 – Dostop do številk in elektronskih komunikacijskih storitev – Negeografske številke – Nacionalna zakonodaja, ki določa možnost za nacionalni organ, ki ni nacionalni regulativni organ, da gospodarskim subjektom naloži cenovno obveznost – Dopustnost – Pogoji

   (Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, členi 3(2), 4 in 6, in 2002/22, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, člen 28)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 33.)

2.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da pristojnemu nacionalnemu organu na podlagi člena 28 Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, dopušča naložitev cenovne obveznosti za odpravo ovire za klice na negeografske številke, ki ni tehnične narave, ampak izhaja iz zaračunanih cen, pri čemer ni bila opravljena tržna analiza, ki bi potrjevala pomembno tržno moč zadevnega podjetja, če je takšna obveznost potreben in sorazmeren ukrep za zagotovitev, da imajo končni uporabniki možnost dostopa do storitev z uporabo negeografskih številk na ozemlju Unije.

   Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen in ali je cenovna obveznost objektivna, pregledna, sorazmerna in nediskriminatorna, ali temelji na naravi ugotovljenega problema ter je utemeljena glede na cilje, ki so določeni v členu 8 Direktive 2002/21 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, ter da so bili spoštovani postopki iz členov 6, 7 in 7a Direktive 2002/21, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140.

   (Glej točki 43 in 49 ter točko 1 izreka.)

3.  Pravo Unije je treba razlagati tako, da država članica lahko določi, da cenovno obveznost na podlagi člena 28 Direktive 2002/22 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/136, naloži drug nacionalni organ, in ne nacionalni regulativni organ, običajno pristojen za uporabo novega regulativnega okvira, pod pogojem, da ta organ izpolnjuje pogoje pristojnosti, neodvisnosti, nepristranskosti in preglednosti, ki jih določa Direktiva 2002/21 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/140, ter da je zoper njegove odločbe mogoče vložiti učinkovito pravno sredstvo pri organu, ki je neodvisen od udeleženih strank, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

   V skladu s členom 3(2), (4) in (6) Direktive 2002/21 morajo namreč države članice – ne le zagotoviti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve – ampak tudi v preprosto dostopni obliki objaviti naloge, ki jih morajo v skladu z novim regulativnim okvirom za elektronske komunikacijske storitve opraviti navedeni organi, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu, ter Komisijo uradno obvestiti o imenih organov, zadolženih za izpolnitev teh nalog, ter o njihovih pristojnostih. Zato, če ta dodelitev vsaj delno spada v pristojnost drugega nacionalnega organa, kot je nacionalni regulativni organ, običajno pristojen za uporabo novega regulativnega okvira, mora vsaka država članica nadzorovati, da ni podana niti neposredna niti posredna vpletenost tega drugega organa v obratovalne funkcije v smislu navedene direktive.

   (Glej točke od 55 do 58 in točko 2 izreka.)