Zadeva C‑71/14

East Sussex County Council

proti

Information Commissioner

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo First-tier Tribunal)

„Predhodno odločanje — Aarhuška konvencija — Direktiva 2003/4/ES — Člena 5 in 6 — Dostop javnosti do informacij o okolju — Taksa za zagotavljanje informacij o okolju — Pojem ‚primeren znesek‘ — Stroški za vzdrževanje baze podatkov in splošni stroški — Dostop do sodišča — Upravni in sodni nadzor odločbe o določitvi takse“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 6. oktobra 2015

1. Okolje — Prost dostop do informacij — Direktiva 2003/4 — Zagotavljanje informacij o okolju na podlagi plačila takse — Stroški, ki se lahko upoštevajo v taksi — Stroški vzdrževanja baze podatkov — Izključitev — Splošni stroški, povezani z obravnavo zahteve za dostop — Vključitev — Pogoji

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4, uvodna izjava 18 in člena 3(5)(c), ter 5(1) in (2))

2. Okolje — Prost dostop do informacij — Direktiva 2003/4 — Zagotavljanje informacij o okolju na podlagi plačila takse — Primernost zneska takse — Pojem — Merila presoje

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4, člen 5(2))

3. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Meje — Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor — Vprašanja, ki nimajo zveze s predmetom spora o glavni stvari — Nedopustnost

   (Člen 267 PDEU)

4. Okolje — Prost dostop do informacij — Direktiva 2003/4 — Zagotavljanje informacij o okolju na podlagi plačila takse — Primernost zneska takse — Sodni nadzor — Minimalne zahteve

   (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/4, člena 5(2) in 6)

5. Pravo Evropske unije — Pravice, podeljene posameznikom — Nacionalna postopkovna pravila — Spoštovanje načela učinkovitosti — Nacionalna ureditev, ki določa omejen sodni nadzor nad dejanskimi vprašanji — Dopustnost — Pogoji

1.  Člen 5(2) Direktive 2003/4 o dostopu javnosti do informacij o okolju je treba razlagati tako, da taksa, naložena za zagotavljanje posebne vrste informacij o okolju, ne more zajemati dela stroškov, nastalih z vzdrževanjem baze podatkov, ki jo uporablja organ oblasti, lahko pa zajema splošne stroške, ki jih je mogoče pripisati času, ki ga osebje tega organa porabi za odgovarjanje na posamične zahteve za informacije, ob ustreznem upoštevanju določitve te takse, pod pogojem, da skupni znesek navedene takse ne presega primernega zneska.

   Iz člena 5(1) Direktive 2003/4 v povezavi s členom 3(5)(c) te direktive je namreč razvidno, da je načeloma mogoče le stroške, ki niso posledica uvedbe in vzdrževanja registrov, seznamov in zmogljivosti za pregledovanje, pripisati zagotavljanju informacij o okolju in le zanje imajo organi oblasti pravico zahtevati takso na podlagi člena 5(2) Direktive 2003/4. Taki stroški ne zajemajo le poštnih stroškov in stroškov fotokopiranja, ampak tudi stroške, ki jih je mogoče pripisati času, ki ga osebje zadevnega organa oblasti porabi za odgovarjanje na posamično zahtevo za informacije, kar obsega med drugim čas za iskanje zadevnih informacij in za njihovo dajanje v zahtevano obliko. Poleg tega je ob upoštevanju uporabe pojma dejanski stroški v uvodni izjavi 18 Direktive 2003/4 ustrezno upoštevane splošne stroške načeloma mogoče vključiti v izračun takse, določene v členu 5(2) navedene direktive. Vključitev splošnih stroškov v izračun te takse namreč ustreza običajnim računovodskim načelom. Vendar je te stroške mogoče vključiti v navedeno takso le, če jih je mogoče povezati z elementom stroška, ki spada pod zagotavljanje informacij o okolju.

   (Glej točke 34, 36, 39, 40 in 45 ter točko 1 izreka.)

2.  Glede drugega pogoja, določenega v členu 5(2) Direktive 2003/4 o dostopu javnosti do informacij o okolju, v skladu s katerim skupni znesek takse, določene v tej določbi, ne sme presegati primernega zneska, je treba izključiti vsakršno razlago pojma primeren znesek, ki bi lahko imela odvračilen učinek na osebe, ki želijo pridobiti informacije, ali omejila pravico do dostopa do njih. Za presojo tega, ali je učinek takse, ki se zahteva na podlagi člena 5(2) Direktive 2003/4, odvračilen, je treba upoštevati ekonomski položaj vlagatelja zahteve za informacije in splošni interes, povezan z varstvom okolja. Ta presoja se zato ne sme nanašati le na razmerje do ekonomskega položaja zadevne osebe, ampak mora biti oprta tudi na objektivno analizo zneska te takse. Zato navedena taksa ne sme niti presegati finančnih zmogljivosti zadevne osebe niti se nikakor zdeti objektivno neprimerna.

   Poleg tega zgolj to, da taksa ni odvračilna glede na ekonomski položaj zadevnih oseb, organa oblasti ne odveže od obveznosti zagotoviti tudi to, da se navedene takse ob upoštevanju splošnega interesa, povezanega z varstvom okolja, ne zdijo neprimerne javnosti.

   (Glej točke od 42 do 46.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 48 in 49.)

4.  Člen 6 Direktive 2003/4 o dostopu javnosti do informacij o okolju je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je primernost takse, naložene za zagotavljanje neke posebne vrste informacij o okolju, le predmet omejenega upravnega in sodnega nadzora, kot je določeno v nacionalnem pravu, ki se uporabi, pod pogojem, da se ta nadzor opravi na podlagi objektivnih elementov in se v skladu z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti nanaša na vprašanje, ali je organ oblasti, ki je naložil to takso, spoštoval pogoje, določene v členu 5(2) te direktive, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče.

   V Direktivi 2003/4 z izrazoma „ponovno pregleda“ in „upravno ponovno pregleda“ iz člena 6(1) te direktive ter izrazom „ponovno pregleda“ iz odstavka 2 navedenega člena namreč ni določen obseg upravnega in sodnega nadzora, ki se zahteva z navedeno direktivo. Ker določitve tega obsega v pravu Unije ni, spada to pod pravni red držav članic brez poseganja v spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti. V zvezi s tem je obstoj učinkovitega upravnega in sodnega nadzora nad naložitvijo takse za zagotavljanje informacij o okolju neločljivo povezan z uresničevanjem cilja, ki ga zasleduje zakonodajalec Unije s sprejetjem Direktive 2003/4, to je ciljem zagotoviti usklajenost prava Unije z Aarhuško konvencijo z določitvijo splošnega sistema, katerega namen je zagotoviti, da ima vsaka fizična in pravna oseba države članice pravico do dostopa do informacij o okolju, ki jih hranijo javni organi ali se zanje hranijo, ne da bi morala izkazati interes.

   (Glej točke 53, 56 in 61 ter točko 2 izreka.)

5.  Načelo učinkovitosti zahteva, da za varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne veljajo pogoji, v skladu s katerimi bi bilo praktično onemogočeno ali pretirano oteženo uresničevanje teh pravic. V zvezi s tem uresničevanje pravic, ki jih daje pravni red Unije, ne postane praktično onemogočeno ali pretirano oteženo samo zato, ker postopek sodnega nadzora nad odločbami upravnih organov ne omogoča popolnega nadzora nad navedenimi odločbami. Vendar ostaja dejstvo, da mora vsak nacionalni postopek sodnega nadzora sodišču, ki mu je predložena ničnostna tožba zoper tako odločbo, omogočiti, da pri nadzoru zakonitosti te odločitve dejansko uporablja upoštevna načela in pravila prava Unije. Tako je omejen sodni nadzor, glede presoje nekaterih dejanskih vprašanj, v skladu s pravom Unije, če ta sodni nadzor sodišču, ki mu je predložena ničnostna tožba zoper tako odločbo, omogoča, da pri nadzoru zakonitosti te odločitve dejansko uporablja upoštevna načela in pravila prava Unije.

   (Glej točki 55 in 58.)