SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 11. decembra 2014

Chris van der Aat in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Javni uslužbenci — Uradniki — Osebni prejemek — Letna prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev — Korekcijski koeficient za uradnike in uslužbence v kraju Varese — Členi od 64 do 65a Kadrovskih predpisov — Priloga IX h Kadrovskim predpisom — Uredba (EU) št. 1239/2010 — Obveznost obrazložitve — Dostop do dokumentov — Uredba (ES) št. 1049/2001 — Očitna napaka pri presoji“

Predmet:

Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 21. marca 2013 v zadevi van der Aat in drugi/Komisija (F‑111/11, ZOdl. JU, EU:F:2013:42), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:

Pritožba se zavrne. C. van der Aat ter drugi uradniki in uslužbenci Evropske komisije, katerih imena so navedena v Prilogi, nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasila Komisija. Svet Evropske unije nosi svoje stroške, ki jih je priglasil na tej stopnji.

Povzetek

1. Institucije Evropske unije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Prošnja uradnika za dostop do podatkov, uporabljenih za izračun korekcijskih koeficientov – Obveznost, da se pri upravi na podlagi Uredbe vloži prošnja za dostop – Kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – Neobstoj

   (Kadrovski predpisi, Priloga XI, člen 3; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001)

2. Sodni postopek – Ukrepi procesnega vodstva – Prošnja za predložitev dokumentov – Obveznosti prosilca – Zavrnitev prošnje v primeru neizpolnjevanja – Kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – Neobstoj

   (Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 54)

3. Uradniki – Osebni prejemek – Korekcijski koeficienti – Določitev – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje

   (Kadrovski predpisi, člena 64 in 65 ter Priloga XI)

1.  V skladu z Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije lahko uradnik, ki želi imeti dostop do podatkov, na podlagi katerih so se opravili statistični izračuni za korekcijske koeficiente, ki se uporabljajo za osebne prejemke uradnikov, v okviru navedene uredbe vloži prošnjo za dostop. Potreba po taki prošnji nikakor ni nezdružljiva s pravico do učinkovitega pravnega sredstva niti se z njo ne krši polni učinek vzpostavitve tehnične skupine za osebne prejemke v okviru postopka določitve korekcijskega koeficienta, saj je pravica do dostopa do dokumentov določena v samem besedilu Uredbe št. 1049/2001 pod pogoji, ki so v njej določeni, in se zgolj zato, ker je prosilec uradnik Unije, ne uporabi nikakršen poseben postopek.

   (Glej točko 58.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodbi z dne 8. novembra 2000, Bareyt in drugi/Komisija, T‑175/97, RecFP, EU:T:2000:259, točka 85; in z dne 25. junija 2003, Pyres/Komisija, T‑72/01, RecFP, EU:T:2003:176, točka 62.

2.  Sodišču za uslužbence ni mogoče očitati, da z zavrnitvijo prošnje za predložitev dokumentov, ki jih ima tožena institucija, krši pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva, kadar navedena tožeča stranka ne predloži nobene razlage o upoštevnosti dokumentov, ki ji jih zadevna institucija noče predložiti, za rešitev spora. Če namreč obstaja možnost, da se sodišče vplete v zbiranje dokazov v korist tožeče stranke, se mora ta vpletenost omejiti na izjemne primere, v katerih tožeča stranka v podkrepitev svojih trditev potrebuje predvsem nekatere elemente, ki jih ima tožena stranka, in se pri pridobivanju teh elementov srečuje s težavami ali celo z zavrnitvijo s strani te stranke. Poleg tega je treba za neposredni poseg sodišča v zbiranje dokazov predložiti dovolj natančne, objektivne in skladne indice v podkrepitev resničnosti ali verjetnosti zatrjevanih dejstev, ki bodo dokazana z dokazi, za katere si prizadeva.

   (Glej točko 61.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodba z dne 12. marca 2008, Rossi Ferreras/Komisija, T‑107/07 P, ZOdl. JU, EU:T:2008:71, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa.

3.  Besedilo določb členov 64 in 65 Kadrovskih predpisov in Priloge XI h Kadrovskim predpisom ter stopnja zahtevnosti zadeve pomenijo, da imajo institucije široko diskrecijsko pravico glede dejavnikov in elementov, ki jih je treba upoštevati pri prilagoditvi osebnih prejemkov uradnikov Unije.

   Zato se mora presoja sodišča Unije v zvezi z opredelitvijo in izbiro osnovnih podatkov in statističnih metod, ki jih Eurostat uporablja za določitev predlogov korekcijskih koeficientov, omejiti na nadzor spoštovanja načel, navedenih v določbah Kadrovskih predpisov, na neobstoj očitne napake pri presoji dejstev na podlagi določitve korekcijskih koeficientov in na neobstoj zlorabe pooblastil.

   Poleg tega morajo stranke, ki želijo izpodbijati elemente in metode, ki jih za določitev korekcijskih koeficientov uporablja Komisija, predložiti elemente, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bila storjena očitna napaka.

   (Glej točke od 66 do 68.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodba z dne 25. septembra 2002, Ajour in drugi/Komisija, T‑201/00 in T‑384/00, RecFP, EU:T:2002:224, točke od 47 do 49 ter navedena sodna praksa.

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 11. decembra 2014

Chris van der Aat in drugi

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Javni uslužbenci — Uradniki — Osebni prejemek — Letna prilagoditev osebnih prejemkov in pokojnin uradnikov in drugih uslužbencev — Korekcijski koeficient za uradnike in uslužbence v kraju Varese — Členi od 64 do 65a Kadrovskih predpisov — Priloga IX h Kadrovskim predpisom — Uredba (EU) št. 1239/2010 — Obveznost obrazložitve — Dostop do dokumentov — Uredba (ES) št. 1049/2001 — Očitna napaka pri presoji“

Predmet:

Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 21. marca 2013 v zadevi van der Aat in drugi/Komisija (F‑111/11, ZOdl. JU, EU:F:2013:42), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:

Pritožba se zavrne. C. van der Aat ter drugi uradniki in uslužbenci Evropske komisije, katerih imena so navedena v Prilogi, nosijo svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasila Komisija. Svet Evropske unije nosi svoje stroške, ki jih je priglasil na tej stopnji.

Povzetek

1. Institucije Evropske unije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Prošnja uradnika za dostop do podatkov, uporabljenih za izračun korekcijskih koeficientov – Obveznost, da se pri upravi na podlagi Uredbe vloži prošnja za dostop – Kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – Neobstoj

   (Kadrovski predpisi, Priloga XI, člen 3; Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001)

2. Sodni postopek – Ukrepi procesnega vodstva – Prošnja za predložitev dokumentov – Obveznosti prosilca – Zavrnitev prošnje v primeru neizpolnjevanja – Kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva – Neobstoj

   (Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 54)

3. Uradniki – Osebni prejemek – Korekcijski koeficienti – Določitev – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje

   (Kadrovski predpisi, člena 64 in 65 ter Priloga XI)

1.  V skladu z Uredbo št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije lahko uradnik, ki želi imeti dostop do podatkov, na podlagi katerih so se opravili statistični izračuni za korekcijske koeficiente, ki se uporabljajo za osebne prejemke uradnikov, v okviru navedene uredbe vloži prošnjo za dostop. Potreba po taki prošnji nikakor ni nezdružljiva s pravico do učinkovitega pravnega sredstva niti se z njo ne krši polni učinek vzpostavitve tehnične skupine za osebne prejemke v okviru postopka določitve korekcijskega koeficienta, saj je pravica do dostopa do dokumentov določena v samem besedilu Uredbe št. 1049/2001 pod pogoji, ki so v njej določeni, in se zgolj zato, ker je prosilec uradnik Unije, ne uporabi nikakršen poseben postopek.

   (Glej točko 58.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodbi z dne 8. novembra 2000, Bareyt in drugi/Komisija, T‑175/97, RecFP, EU:T:2000:259, točka 85; in z dne 25. junija 2003, Pyres/Komisija, T‑72/01, RecFP, EU:T:2003:176, točka 62.

2.  Sodišču za uslužbence ni mogoče očitati, da z zavrnitvijo prošnje za predložitev dokumentov, ki jih ima tožena institucija, krši pravico tožeče stranke do učinkovitega pravnega sredstva, kadar navedena tožeča stranka ne predloži nobene razlage o upoštevnosti dokumentov, ki ji jih zadevna institucija noče predložiti, za rešitev spora. Če namreč obstaja možnost, da se sodišče vplete v zbiranje dokazov v korist tožeče stranke, se mora ta vpletenost omejiti na izjemne primere, v katerih tožeča stranka v podkrepitev svojih trditev potrebuje predvsem nekatere elemente, ki jih ima tožena stranka, in se pri pridobivanju teh elementov srečuje s težavami ali celo z zavrnitvijo s strani te stranke. Poleg tega je treba za neposredni poseg sodišča v zbiranje dokazov predložiti dovolj natančne, objektivne in skladne indice v podkrepitev resničnosti ali verjetnosti zatrjevanih dejstev, ki bodo dokazana z dokazi, za katere si prizadeva.

   (Glej točko 61.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodba z dne 12. marca 2008, Rossi Ferreras/Komisija, T‑107/07 P, ZOdl. JU, EU:T:2008:71, točki 38 in 39 ter navedena sodna praksa.

3.  Besedilo določb členov 64 in 65 Kadrovskih predpisov in Priloge XI h Kadrovskim predpisom ter stopnja zahtevnosti zadeve pomenijo, da imajo institucije široko diskrecijsko pravico glede dejavnikov in elementov, ki jih je treba upoštevati pri prilagoditvi osebnih prejemkov uradnikov Unije.

   Zato se mora presoja sodišča Unije v zvezi z opredelitvijo in izbiro osnovnih podatkov in statističnih metod, ki jih Eurostat uporablja za določitev predlogov korekcijskih koeficientov, omejiti na nadzor spoštovanja načel, navedenih v določbah Kadrovskih predpisov, na neobstoj očitne napake pri presoji dejstev na podlagi določitve korekcijskih koeficientov in na neobstoj zlorabe pooblastil.

   Poleg tega morajo stranke, ki želijo izpodbijati elemente in metode, ki jih za določitev korekcijskih koeficientov uporablja Komisija, predložiti elemente, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je bila storjena očitna napaka.

   (Glej točke od 66 do 68.)

   Napotitev na:

   Splošno sodišče: sodba z dne 25. septembra 2002, Ajour in drugi/Komisija, T‑201/00 in T‑384/00, RecFP, EU:T:2002:224, točke od 47 do 49 ter navedena sodna praksa.