Zadeva C‑649/13

Comité d’entreprise de Nortel Networks SA in drugi

proti

Cosmetu Rogeauju

in

Cosme Rogeau

proti

Alanu Robertu Bloomu in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo tribunal de commerce de Versailles)

„Predhodno odločanje — Uredba (ES) št. 1346/2000 — Členi 2(g), 3(2) in 27 — Uredba (ES) št. 44/2001 — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Glavni postopek zaradi insolventnosti — Sekundarni postopek zaradi insolventnosti — Spor o pristojnosti — Izključna ali alternativna pristojnost — Določitev zakona, ki se uporablja — Določitev dolžnikovega premoženja, za katero velja sekundarni postopek zaradi insolventnosti — Kraj tega premoženja — Premoženje, ki je v tretji državi“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. junija 2015

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Postopki zaradi insolventnosti — Uredba št. 1346/2000 — Področje uporabe — Tožbe, ki se nanašajo na razdelitev izkupička od prodaje premoženja družbe v stečaju med glavnim in sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti — Vključitev — Neuporaba Uredbe št. 44/2001

   (Uredbi Sveta št. 1346/2000 in št. 44/2001, člen 1(2)(b))

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Postopki zaradi insolventnosti — Uredba št. 1346/2000 — Mednarodna pristojnost za začetek postopka zaradi insolventnosti — Sekundarni postopek — Tožba, ki se nanaša na določitev premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka — Vključitev — Alternativna pristojnost s sodišči države članice za začetek glavnega postopka

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, členi 3(1)in (2), 25(1), prvi pododstavek, in 27)

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Postopki zaradi insolventnosti — Uredba št. 1346/2000 — Sekundarni postopek — Tožba, ki se nanaša na določitev premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka — Država članica, v kateri je premoženje — Pojem

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, členi 2(g), 3(2) in 27)

1.  Pristojnost za odločanje o sporu je lahko urejena z določbami Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, čeprav si v navedenem sporu nasprotujejo stečajni upravitelji dveh postopkov zaradi insolventnosti, eden glavni, drugi pa sekundarni, vsak pa je zajet z Uredbo št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti. V zvezi s tem je že bilo razsojeno, prvič, da je treba uredbi št. 44/2001 in št. 1346/2000 razlagati v smislu izognitve vsakršnemu prekrivanju med pravnimi pravili iz njunih besedil in pravni praznini, in drugič, da področja uporabe Uredbe št. 1346/2000 ni mogoče široko razlagati in da le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti in ki so z njim tesno povezane, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Poleg tega je Sodišče štelo, da odločilno merilo za določitev področja, s katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena ta tožba, ampak pravna podlaga te tožbe. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti.

   Razdelitev izkupička od prodaje premoženja družbe v stečaju med glavnim in sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti, kadar je to razdelitev treba opraviti, bo v bistvu treba opraviti z uporabo določb Uredbe št. 1346/2000.

   (Glej točke od 25 do 28 in 30.)

2.  Člena 3(2) in 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, pristojna, alternativno skupaj s sodišči države članice uvedbe glavnega postopka, za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega sekundarnega postopka.

   Ob upoštevanju sistematike in polnega učinka Uredbe št. 1346/2000 je treba namreč glede člena 3(2) te uredbe šteti, da daje sodiščem države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, mednarodno pristojnost za obravnavo „povezanih“ tožb, če se te tožbe nanašajo na premoženje dolžnika, ki je na ozemlju zadnje države. Z določitvijo – na podlagi člena 25(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 – obveznosti priznanja „povezanih“ odločb, ki so jih sprejela sodišča, pristojna na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000, je s to uredbo navedenim sodiščem vsaj implicitno očitno dodeljena pristojnost za sprejetje teh odločb. Poleg tega bi bila zaščita lokalnih interesov, ki je eden od bistvenih ciljev, ki se uresničuje z možnostjo uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, določene v členu 27 Uredbe št. 1346/2000, in polni učinek tega člena občutno oslabljena, če te povezane tožbe za ugotovitev, da za določeno premoženje velja sekundarni postopek zaradi insolventnosti, ne bi bilo mogoče vložiti pri sodiščih države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek. Zato so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000 pristojna za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega postopka.

   Poleg tega bi se z izključno pristojnostjo sodišč države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki tega postopka, členu 3(1) te uredbe v delu, v katerem ta določa mednarodno pristojnost za odločanje o „povezanih“ tožbah, odvzelo polni učinek in zato take pristojnosti ni mogoče sprejeti.

   (Glej točke 27, 33, od 35 do 38, 42 in 46 ter izrek.)

3.  Določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, je treba opraviti v skladu s členom 2(g) Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

   Učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, kot izhaja iz členov 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000, so namreč omejeni na premoženje dolžnika, ki se je na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti nahajalo na ozemlju države članice uvedbe sekundarnega postopka. V zvezi s tem ta uredba določa enotne kolizijske norme glede vprašanja, ali je treba za premoženje šteti, da je na ozemlju države članice na dan začetka postopka zaradi insolventnosti, pri čemer je tako izključena vsakršna uporaba nacionalnega prava. Poleg tega, čeprav se v členu 2(g) Uredbe št. 1346/2000 izrecno sklicuje le na premoženje, pravice in terjatve, ki so v eni državi članici, iz tega ni mogoče sklepati, da se ta določba ne uporablja v okoliščinah, ko je treba za zadevno premoženje, pravico ali terjatev šteti, da je v tretji državi. Zato za določitev premoženja, ki spada pod sekundarni postopek zaradi insolventnosti, namreč zadostuje preveriti, ali se je to na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti v smislu tega člena 2(g) nahajalo na ozemlju države članice, v kateri je bil ta postopek uveden, ne da bi na to vplivalo morebitno vprašanje, v kateri drugi državi se to premoženje nahaja pozneje.

   (Glej točke 48, 50, 52, 53, 55 in izrek.)

Zadeva C‑649/13

Comité d’entreprise de Nortel Networks SA in drugi

proti

Cosmetu Rogeauju

in

Cosme Rogeau

proti

Alanu Robertu Bloomu in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe,

ki ga je vložilo tribunal de commerce de Versailles)

„Predhodno odločanje — Uredba (ES) št. 1346/2000 — Členi 2(g), 3(2) in 27 — Uredba (ES) št. 44/2001 — Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Glavni postopek zaradi insolventnosti — Sekundarni postopek zaradi insolventnosti — Spor o pristojnosti — Izključna ali alternativna pristojnost — Določitev zakona, ki se uporablja — Določitev dolžnikovega premoženja, za katero velja sekundarni postopek zaradi insolventnosti — Kraj tega premoženja — Premoženje, ki je v tretji državi“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 11. junija 2015

1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Področje uporabe – Tožbe, ki se nanašajo na razdelitev izkupička od prodaje premoženja družbe v stečaju med glavnim in sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti – Vključitev – Neuporaba Uredbe št. 44/2001

   (Uredbi Sveta št. 1346/2000 in št. 44/2001, člen 1(2)(b))

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Mednarodna pristojnost za začetek postopka zaradi insolventnosti – Sekundarni postopek – Tožba, ki se nanaša na določitev premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka – Vključitev – Alternativna pristojnost s sodišči države članice za začetek glavnega postopka

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, členi 3(1)in (2), 25(1), prvi pododstavek, in 27)

3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Postopki zaradi insolventnosti – Uredba št. 1346/2000 – Sekundarni postopek – Tožba, ki se nanaša na določitev premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka – Država članica, v kateri je premoženje – Pojem

   (Uredba Sveta št. 1346/2000, členi 2(g), 3(2) in 27)

1.  Pristojnost za odločanje o sporu je lahko urejena z določbami Uredbe št. 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, čeprav si v navedenem sporu nasprotujejo stečajni upravitelji dveh postopkov zaradi insolventnosti, eden glavni, drugi pa sekundarni, vsak pa je zajet z Uredbo št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti. V zvezi s tem je že bilo razsojeno, prvič, da je treba uredbi št. 44/2001 in št. 1346/2000 razlagati v smislu izognitve vsakršnemu prekrivanju med pravnimi pravili iz njunih besedil in pravni praznini, in drugič, da področja uporabe Uredbe št. 1346/2000 ni mogoče široko razlagati in da le tožbe, ki neposredno izhajajo iz postopka insolventnosti in ki so z njim tesno povezane, spadajo na področje uporabe Uredbe št. 1346/2000. Poleg tega je Sodišče štelo, da odločilno merilo za določitev področja, s katerega izhaja tožba, ni postopek, v okviru katerega je vložena ta tožba, ampak pravna podlaga te tožbe. V skladu s tem pristopom je treba ugotoviti, ali pravica ali obveznost, ki je podlaga za tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti.

   Razdelitev izkupička od prodaje premoženja družbe v stečaju med glavnim in sekundarnim postopkom zaradi insolventnosti, kadar je to razdelitev treba opraviti, bo v bistvu treba opraviti z uporabo določb Uredbe št. 1346/2000.

   (Glej točke od 25 do 28 in 30.)

2.  Člena 3(2) in 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti je treba razlagati tako, da so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, pristojna, alternativno skupaj s sodišči države članice uvedbe glavnega postopka, za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega sekundarnega postopka.

   Ob upoštevanju sistematike in polnega učinka Uredbe št. 1346/2000 je treba namreč glede člena 3(2) te uredbe šteti, da daje sodiščem države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, mednarodno pristojnost za obravnavo „povezanih“ tožb, če se te tožbe nanašajo na premoženje dolžnika, ki je na ozemlju zadnje države. Z določitvijo – na podlagi člena 25(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 1346/2000 – obveznosti priznanja „povezanih“ odločb, ki so jih sprejela sodišča, pristojna na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000, je s to uredbo navedenim sodiščem vsaj implicitno očitno dodeljena pristojnost za sprejetje teh odločb. Poleg tega bi bila zaščita lokalnih interesov, ki je eden od bistvenih ciljev, ki se uresničuje z možnostjo uvedbe sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, določene v členu 27 Uredbe št. 1346/2000, in polni učinek tega člena občutno oslabljena, če te povezane tožbe za ugotovitev, da za določeno premoženje velja sekundarni postopek zaradi insolventnosti, ne bi bilo mogoče vložiti pri sodiščih države članice, na ozemlju katere je bil uveden sekundarni postopek. Zato so sodišča države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, na podlagi člena 3(2) Uredbe št. 1346/2000 pristojna za odločanje o določitvi dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki tega postopka.

   Poleg tega bi se z izključno pristojnostjo sodišč države članice, v kateri je bil uveden sekundarni postopek zaradi insolventnosti, za odločanje o določitvi premoženja dolžnika, za katero veljajo učinki tega postopka, členu 3(1) te uredbe v delu, v katerem ta določa mednarodno pristojnost za odločanje o „povezanih“ tožbah, odvzelo polni učinek in zato take pristojnosti ni mogoče sprejeti.

   (Glej točke 27, 33, od 35 do 38, 42 in 46 ter izrek.)

3.  Določitev dolžnikovega premoženja, za katero veljajo učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, je treba opraviti v skladu s členom 2(g) Uredbe št. 1346/2000 o postopkih v primeru insolventnosti.

   Učinki sekundarnega postopka zaradi insolventnosti, kot izhaja iz členov 3(2) in 27 Uredbe št. 1346/2000, so namreč omejeni na premoženje dolžnika, ki se je na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti nahajalo na ozemlju države članice uvedbe sekundarnega postopka. V zvezi s tem ta uredba določa enotne kolizijske norme glede vprašanja, ali je treba za premoženje šteti, da je na ozemlju države članice na dan začetka postopka zaradi insolventnosti, pri čemer je tako izključena vsakršna uporaba nacionalnega prava. Poleg tega, čeprav se v členu 2(g) Uredbe št. 1346/2000 izrecno sklicuje le na premoženje, pravice in terjatve, ki so v eni državi članici, iz tega ni mogoče sklepati, da se ta določba ne uporablja v okoliščinah, ko je treba za zadevno premoženje, pravico ali terjatev šteti, da je v tretji državi. Zato za določitev premoženja, ki spada pod sekundarni postopek zaradi insolventnosti, namreč zadostuje preveriti, ali se je to na datum uvedbe postopka zaradi insolventnosti v smislu tega člena 2(g) nahajalo na ozemlju države članice, v kateri je bil ta postopek uveden, ne da bi na to vplivalo morebitno vprašanje, v kateri drugi državi se to premoženje nahaja pozneje.

   (Glej točke 48, 50, 52, 53, 55 in izrek.)