EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62013CJ0564

Planet proti Komisiji

Zadeva C‑564/13 P

Planet AE Anonymi Etaireia Parochis Symvouleftikon Ypiresion

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Člen 340, prvi odstavek, PDEU — Pogodbena odgovornost Unije — Člen 272 PDEU — Arbitražna klavzula — Šesti okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti — Pogodbe v zvezi s projekti Ontogov, FIT in RACWeb — Upravičeni stroški in zneski, ki jih je vnaprej izplačala Komisija — Ugotovitvena tožba — Neobstoj obstoječega in dejanskega pravnega interesa“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 26. februarja 2015

  1. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pristojnost Splošnega sodišča, ki jo določajo izključno člena 256 PDEU in 272 PDEU ter arbitražna klavzula – Pristojnost za odločanje o ugotovitveni tožbi – Presoja

    (člena 256 PDEU in 272 PDEU)

  2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Presoja ob vložitvi tožbe – Ugotovitvena tožba

    (člen 263, četrti odstavek, PDEU)

  1.  Splošno sodišče je na podlagi določb člena 272 PDEU v povezavi s členom 256 PDEU pristojno za odločanje na prvi stopnji na podlagi arbitražne klavzule v pogodbi javnega ali zasebnega prava, ki jo je sklenila Unija ali je bila sklenjena zanjo. Iz tega izhaja, da je člen 272 PDEU posebna določba, ki omogoča, da sodišče Unije odloča na podlagi arbitražne klavzule, ki jo določijo pogodbene stranke za pogodbe javnega ali zasebnega prava, in to brez omejitev v zvezi z naravo tožbe, ki je vložena pri sodišču Unije.

    V skladu z arbitražno klavzulo, ki je zapisana v zadevnih pogodbah, je Splošno sodišče oziroma Sodišče, odvisno od okoliščin, pristojno za odločanje o sporih med Unijo in pogodbenimi strankami v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago teh pogodb. Iz tega izhaja, da ta arbitražna klavzula tudi ne omejuje pristojnosti Splošnega sodišča ali Sodišča glede narave tožbe. Navedena arbitražna klavzula lahko tako glede na svoje besedilo utemelji pristojnost Splošnega sodišča ali Sodišča, da odloči o ugotovitveni tožbi, kot je ta v tem primeru, ki se nanaša na spor med Unijo in pritožnico v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago navedenih pogodb.

    (Glej točke 22, 23, 25 in 26.)

  2.  Pravni interes tožeče stranke mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna.

    Pritožnica ne more uspešno dokazati, da je ob vložitvi tožbe pred Splošnim sodiščem imela obstoječ in dejanski interes, ki potrebuje sodno varstvo, saj pristojna služba Komisije ob vložitvi tožbe še ni izdala nobenega zahtevka za vračilo iz naslova stroškov, ki so bili izplačani v okviru zadevnih pogodb. Poleg tega se je upravičenost spornih stroškov ugotavljala v revizijskem postopku, ki je le predhodni in pripravljalni postopek in ki je ločen od postopka, ki bi se morebiti lahko končal z izterjavo, ki jo izvajajo operativne službe Komisije. Zato je bilo še negotovo, če in v kolikšnem obsegu bi Komisija dejansko lahko zahtevala povračilo zadevnih stroškov.

    (Glej točke 31, 32, 34 in 35.)

Top

Zadeva C‑564/13 P

Planet AE Anonymi Etaireia Parochis Symvouleftikon Ypiresion

proti

Evropski komisiji

„Pritožba — Člen 340, prvi odstavek, PDEU — Pogodbena odgovornost Unije — Člen 272 PDEU — Arbitražna klavzula — Šesti okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti — Pogodbe v zvezi s projekti Ontogov, FIT in RACWeb — Upravičeni stroški in zneski, ki jih je vnaprej izplačala Komisija — Ugotovitvena tožba — Neobstoj obstoječega in dejanskega pravnega interesa“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 26. februarja 2015

  1. Sodni postopek – Vložitev tožbe pri Splošnem sodišču na podlagi arbitražne klavzule – Pristojnost Splošnega sodišča, ki jo določajo izključno člena 256 PDEU in 272 PDEU ter arbitražna klavzula – Pristojnost za odločanje o ugotovitveni tožbi – Presoja

    (člena 256 PDEU in 272 PDEU)

  2. Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Pravni interes – Nujnost obstoječega in dejanskega interesa – Presoja ob vložitvi tožbe – Ugotovitvena tožba

    (člen 263, četrti odstavek, PDEU)

  1.  Splošno sodišče je na podlagi določb člena 272 PDEU v povezavi s členom 256 PDEU pristojno za odločanje na prvi stopnji na podlagi arbitražne klavzule v pogodbi javnega ali zasebnega prava, ki jo je sklenila Unija ali je bila sklenjena zanjo. Iz tega izhaja, da je člen 272 PDEU posebna določba, ki omogoča, da sodišče Unije odloča na podlagi arbitražne klavzule, ki jo določijo pogodbene stranke za pogodbe javnega ali zasebnega prava, in to brez omejitev v zvezi z naravo tožbe, ki je vložena pri sodišču Unije.

    V skladu z arbitražno klavzulo, ki je zapisana v zadevnih pogodbah, je Splošno sodišče oziroma Sodišče, odvisno od okoliščin, pristojno za odločanje o sporih med Unijo in pogodbenimi strankami v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago teh pogodb. Iz tega izhaja, da ta arbitražna klavzula tudi ne omejuje pristojnosti Splošnega sodišča ali Sodišča glede narave tožbe. Navedena arbitražna klavzula lahko tako glede na svoje besedilo utemelji pristojnost Splošnega sodišča ali Sodišča, da odloči o ugotovitveni tožbi, kot je ta v tem primeru, ki se nanaša na spor med Unijo in pritožnico v zvezi z veljavnostjo, uporabo ali razlago navedenih pogodb.

    (Glej točke 22, 23, 25 in 26.)

  2.  Pravni interes tožeče stranke mora ob upoštevanju predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna.

    Pritožnica ne more uspešno dokazati, da je ob vložitvi tožbe pred Splošnim sodiščem imela obstoječ in dejanski interes, ki potrebuje sodno varstvo, saj pristojna služba Komisije ob vložitvi tožbe še ni izdala nobenega zahtevka za vračilo iz naslova stroškov, ki so bili izplačani v okviru zadevnih pogodb. Poleg tega se je upravičenost spornih stroškov ugotavljala v revizijskem postopku, ki je le predhodni in pripravljalni postopek in ki je ločen od postopka, ki bi se morebiti lahko končal z izterjavo, ki jo izvajajo operativne službe Komisije. Zato je bilo še negotovo, če in v kolikšnem obsegu bi Komisija dejansko lahko zahtevala povračilo zadevnih stroškov.

    (Glej točke 31, 32, 34 in 35.)

Top