Zadeva C‑220/13 P

Kalliopi Nikolaou

proti

Računskemu sodišču Evropske unije

„Pritožba — Nepogodbena odgovornost — Opustitve Računskega sodišča — Predlog za povračilo škode — Načelo domneve nedolžnosti — Načelo lojalnega sodelovanja — Pristojnosti — Potek predhodnih preiskav“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 10. julija 2014

1. Računsko sodišče – Obveznosti članov – Kršitev – Sodba nacionalnega sodišča, s katero je zadevna oseba oproščene vseh obtožb – Obveznost Računskega sodišča, da sprejme oprostilno odločbo ter da jo javno objavi – Neobstoj – Pravna opredelitev dejanskega stanja, ki jo opravi nacionalno sodišče in ki ne zavezuje institucije

   (člen 247(7) ES)

2. Odškodninska tožba – Samostojna narava – Tožba, ki se nanaša na dejstva, o katerih je nacionalno sodišče že presojalo – Pravna opredelitev teh dejstev, ki ne zavezuje sodišča Unije – Kršitev načela lojalnega sodelovanja v razmerju do nacionalnih sodišč – Neobstoj

   (členi 10, 235 in 288 ES)

3. Računsko sodišče – Obveznosti članov – Kršitev – Posredovanje informacij, pridobljenih v preiskavi, Evropskemu uradu za boj proti goljufijam (OLAF) – Obveznost obveščanja glede osebe, vključene v preiskavo – Obseg

   (Sklep Računskega sodišča 99/50, člen 4(1))

1.  Ker je, prvič, preučitev obtožb zoper nekdanjega člana Računskega sodišča na kazenskopravni ravni naloga izključno nacionalnih sodnih organov, in drugič, presoja teh obtožb z disciplinskega vidika na podlagi člena 247(7) ES naloga izključno Sodišča, Računsko sodišče v okviru institucionalne zgradbe Unije ni pristojno, da bi sprejelo formalno odločbo, s katero bi zadevno osebo oprostilo vseh obtožb zoper njo na disciplinski ali kazenskopravni ravni, niti da bi poskrbelo za objavo v tisku, da je bila zadevna oseba oproščena. Poleg tega ker Računsko sodišče kot organ, ki lahko predloži zadevo Sodišču, na podlagi člena 247(7) ES, ni vezano na pravno opredelitev dejanj, opravljeno v nacionalnem kazenskem postopku, ne more biti zavezano, da bi oprostilne sodbe, izrečene državi članici, sprejelo akte ali izvedlo ravnanja, ki jih je navedla pritožnica.

   (Glej točki 39 in 40.)

2.  Iz teh načel tako izhaja, da je bila odškodninska tožba, ki se nanaša na nepogodbeno odgovornost Skupnosti za dejanja ali opustitve njenih institucij na podlagi člena 235 ES, uvedena kot pravno sredstvo, ki je v razmerju do preostalih tožb neodvisno in ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo ter za katerega veljajo pogoji za izvajanje, ki so določeni glede na njegov posebni namen.

   Zato, čeprav ugotovitve, do katerih je prišlo v kazenskem postopku in ki se nanašajo na ista dejstva, kot so tista, preučena v okviru postopka na podlagi člena 235 ES, sodišče Skupnosti, ki v tem postopku odloča, lahko upošteva, pa zadnje ni vezano na pravno opredelitev navedenih dejstev, ki jo je opravilo kazensko sodišče, ampak mora ta dejstva v okviru svoje proste presoje neodvisno analizirati, da bi preverilo, ali so izpolnjeni pogoji, določeni za nepogodbeno odgovornost Skupnosti. Tako Splošnemu sodišču ni mogoče očitati, da je kršilo načelo lojalnega sodelovanja iz člena 10 ES, s tem ko je nekatere dejanske okoliščine presodilo drugače od preudarkov nacionalnega sodišča

   (Glej točke od 54 do 56.)

3.  Ne da bi se kakor koli pojasnjevala tipologija zadevne preiskave, člen 4, prvi odstavek, prvi stavek, Sklepa 99/50 Računskega sodišča o pravilih in pogojih za notranje preiskave v zvezi s preprečevanjem goljufij, korupcije in vseh drugih nezakonitih dejanj, ki škodujejo finančnim interesom Skupnosti samo določa, da je treba, kadar obstaja možnost osebne vpletenosti člana, uradnika ali uslužbenca Računskega sodišča, zadevno osebo obvestiti „brez odlašanja“, če to ne škoduje preiskavi. Iz tega izhaja, prvič, da ta določba ne določa obveznosti takojšnjega obveščanja, torej od začetka preiskave, in drugič, da s tem, ko zahteva varstvo učinkovitosti preiskave, določa omilitev te obveznosti.

   (Glej točki 87 in 88.)