Zadeva C‑198/13

Víctor Manuel Julian Hernández in drugi

proti

Reino de España (Subdelegación del Gobierno de España en Alicante) in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Social no 1 de Benidorm)

„Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca — Direktiva 2008/94/ES — Področje uporabe — Pravica delodajalca, da od države članice dobi odškodnino za plače, ki jih je delavcu izplačeval med postopkom izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 60. delovnem dnevu od vložitve tožbe zoper to odpoved — Neobstoj pravice do odškodnine v primeru ničnih odpovedi pogodb o zaposlitvi — Vstop delavca v pravico do odškodnine, ki jo ima njegov delodajalec, v primeru začasne plačilne nesposobnosti tega delodajalca — Diskriminacija delavcev, katerih odpoved pogodbe o zaposlitvi je nična — Listina Evropske unije o temeljnih pravicah — Področje uporabe — Člen 20“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 10. julija 2014

Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Varstvo delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca – Direktiva 2008/94 – Področje uporabe – Nacionalna ureditev, ki določa izplačilo neizplačanih plač po 60. delovnem dnevu od sprožitve postopka za izpodbijanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razen v primeru ničnih odpovedi pogodb o zaposlitvi – Enako obravnavanje – Presoja glede na člen 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Izključitev

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 20, 51(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2008/94, členi 3, 4 in 11, prvi odstavek)

Nacionalna zakonodaja, v skladu s katero lahko delodajalec od zadevne države članice zahteva izplačilo plač, ki niso bile izplačane v času trajanja postopka izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 60. delovnem dnevu od vložitve tožbe, in v skladu s katero lahko delavec, kadar delodajalec teh plač ni izplačal in je začasno plačilno nesposoben, s subrogacijo po zakonu zahteva izplačilo navedenih plač neposredno od te države, ne spada na področje uporabe Direktive 2008/94 o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca in je torej ni mogoče preučiti glede na temeljne pravice, ki jih zagotavljata Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in zlasti njen člen 20.

V skladu s členom 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je namreč obveznost spoštovanja temeljnih pravic, zagotovljenih v pravnem redu Unije, državam članicam naložena le, kadar izvajajo pravo Unije. V zvezi s tem pojem „izvajanje prava Unije“ v smislu člena 51 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah predpostavlja obstoj povezave med aktom prava Unije in zadevnim nacionalnim ukrepom, ki presega zgolj sorodnost urejanih materij ali posreden vpliv ene materije na drugo. Sodišče je med drugim sklenilo, da se temeljne pravice Unije ne uporabijo v razmerju do nacionalne zakonodaje, ker določbe Unije z zadevnega področja državam članicam niso nalagale nikakršne posebne obveznosti glede spornega položaja iz postopka v glavni stvari. Zgolj to, da nacionalni ukrep spada na področje, na katerem ima Unija pristojnosti, tega ukrepa ne umesti na področje uporabe prava Unije in torej ne povzroči uporabe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Za ugotovitev, ali nacionalni ukrep pomeni izvajanje prava Unije v smislu člena 51(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba poleg drugih elementov preveriti, ali je cilj zadevne nacionalne zakonodaje izvajanje določbe prava Unije, kakšna je narava te zakonodaje in ali ta zakonodaja sledi tudi drugim ciljem poleg tistih, ki jih zajema pravo Unije, tudi če lahko posredno vpliva na zadnje, ter ali obstaja posebna ureditev prava Unije na tem področju ali taka, da lahko nanj vpliva.

Najprej, zgoraj navedena nacionalna zakonodaja sledi drugačnemu cilju od cilja zagotavljanja minimalnega varstva delavcev v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca iz Direktive 2008/94, in sicer želi zagotoviti, da država članica plača odškodnino za škodljive posledice, nastale zaradi trajanja sodnega postopka, ki presega 60 delovnih dni. Poleg tega dodelitev te odškodnine ne more vplivati na minimalno varstvo, ki jim ga v skladu s členoma 3 in 4 te direktive ta država članica zagotavlja prek nacionalne jamstvene ustanove, niti ga omejiti. Kar zadeva člen 11, prvi odstavek, navedene direktive, je v tej določbi zgolj navedeno, da Direktiva 2008/94 ne vpliva na pravico držav članic, da uporabljajo ali uvajajo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši. Ta določba, ki je umeščena v poglavje V, naslovljeno „Splošne in končne določbe“, glede na svoje besedilo državam članicam ne podeljuje pristojnosti za oblikovanje zakonodaje na podlagi prava Unije, temveč v nasprotju s pristojnostmi, določenimi v poglavjih I in II navedene direktive, le priznava pravico držav članic v skladu z nacionalnim pravom, da določijo take ugodnejše določbe zunaj okvira, vzpostavljenega s to direktivo. Iz tega sledi, da za določbo nacionalnega prava, ki delavcem zgolj podeljuje ugodnejše varstvo, ki izhaja le iz izvajanja pristojnosti držav članic, ki jo potrjuje člen 11, prvi odstavek, Direktive 2008/94, ni mogoče šteti, da spada na področje uporabe te direktive. Nazadnje, navedena ureditev ne ogroža enotnosti, primarnosti in učinkovitosti prava Unije, saj ne more vplivati na minimalno varstvo, zagotovljeno v skladu s členoma 3 in 4 Direktive 2008/94, niti ga omejiti.

(Glej točke od 33 do 37, 41, od 43 do 45, 47, 49 in izrek.)