Zadeva C‑133/13

Staatssecretaris van Economische Zaken

in

Staatssecretaris van Financiën

proti

Q

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Predhodno odločanje — Prosti pretok kapitala — Davčna zakonodaja — Davek na darila — Oprostitev za ‚podeželsko posestvo‘ — Neoprostitev za posestvo, ki je na ozemlju druge države članice“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 18. decembra 2014

Prosti pretok kapitala in plačil – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na darila – Oprostitev davkov na darila, povezanih z nekaterimi nepremičninami, ki so zavarovane, ker so del nacionalne naravne in kulturnozgodovinske dediščine – Oprostitev, omejena na nepremičnine, ki so na nacionalnem ozemlju – Različno obravnavanje – Neprimerljivi položaji – Neobstoj diskriminacije

(člen 63 PDEU)

Člen 63 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, na podlagi katere je oprostitev plačila davka na darila, povezana z nekaterimi zavarovanimi območji, ker spadajo pod nacionalno kulturnozgodovinsko dediščino, omejena na tiste nepremičnine, ki so na ozemlju te države članice, če ta oprostitev ni izključena za nepremičnine, ki so del kulturnozgodovinske dediščine navedene države članice, čeprav so na ozemlju druge države.

Tako težje davčno breme za podaritev, ki jo opravi oseba, ki prebiva v državi članici, medtem ko se ta podaritev nanaša na nepremičnino v drugi državi članici, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala.

Namen te oprostitve pa je namreč varovanje celovitosti nacionalnih podeželskih posestev pred razdrobitvijo ali spremembo prvotne podobe, ki bi lahko bili posledica primoranosti – ki bi ji lahko bili izpostavljeni darovalci, da bi plačali davek, ki je dolgovan za ta prenos – razdeliti posestvo z namenom prenosa njegovega dela ali njegovega izkoriščanja, kar bi škodovalo njegovim posebnim značilnostim. Z zadevno davčno ugodnostjo se tako uresničuje cilj ohranjanja nacionalne naravne dediščine, ki zajema cilj ohranjanja kulturnozgodovinske dediščine. Zato se za davkoplačevalca, ki namerava podariti tako nepremičnino, ne more šteti, da je v položaju, ki je objektivno primerljiv s položajem davkoplačevalca, ki namerava podariti posestvo na ozemlju druge države članice, čeprav ta zajema spomenike v skladu z zakonodajo, ki se uporabi v zadnjenavedeni državi članici.

Drugače bi bilo lahko le v primeru, v katerem bi tak davkoplačevalec dokazal, da nepremičnina, čeprav je na ozemlju druge države članice kot države obdavčitve, vendarle pomeni element kulturnozgodovinske dediščine zadnjenavedene države in da bi bila lahko zaradi te okoliščine, čeprav ni na nacionalnem ozemlju, lahko predmet varstva na podlagi zakona o varstvu naravne dediščine.

(Glej točke 21, 24, 25, od 27 do 29 in izrek.)

Zadeva C‑133/13

Staatssecretaris van Economische Zaken

in

Staatssecretaris van Financiën

proti

Q

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Predhodno odločanje — Prosti pretok kapitala — Davčna zakonodaja — Davek na darila — Oprostitev za ‚podeželsko posestvo‘ — Neoprostitev za posestvo, ki je na ozemlju druge države članice“

Povzetek – Sodba Sodišča (drugi senat) z dne 18. decembra 2014

Prosti pretok kapitala in plačil — Omejitve — Davčna zakonodaja — Davki na darila — Oprostitev davkov na darila, povezanih z nekaterimi nepremičninami, ki so zavarovane, ker so del nacionalne naravne in kulturnozgodovinske dediščine — Oprostitev, omejena na nepremičnine, ki so na nacionalnem ozemlju — Različno obravnavanje — Neprimerljivi položaji — Neobstoj diskriminacije

(člen 63 PDEU)

Člen 63 PDEU je treba razlagati tako, da ne nasprotuje zakonodaji države članice, na podlagi katere je oprostitev plačila davka na darila, povezana z nekaterimi zavarovanimi območji, ker spadajo pod nacionalno kulturnozgodovinsko dediščino, omejena na tiste nepremičnine, ki so na ozemlju te države članice, če ta oprostitev ni izključena za nepremičnine, ki so del kulturnozgodovinske dediščine navedene države članice, čeprav so na ozemlju druge države.

Tako težje davčno breme za podaritev, ki jo opravi oseba, ki prebiva v državi članici, medtem ko se ta podaritev nanaša na nepremičnino v drugi državi članici, pomeni omejitev prostega pretoka kapitala.

Namen te oprostitve pa je namreč varovanje celovitosti nacionalnih podeželskih posestev pred razdrobitvijo ali spremembo prvotne podobe, ki bi lahko bili posledica primoranosti – ki bi ji lahko bili izpostavljeni darovalci, da bi plačali davek, ki je dolgovan za ta prenos – razdeliti posestvo z namenom prenosa njegovega dela ali njegovega izkoriščanja, kar bi škodovalo njegovim posebnim značilnostim. Z zadevno davčno ugodnostjo se tako uresničuje cilj ohranjanja nacionalne naravne dediščine, ki zajema cilj ohranjanja kulturnozgodovinske dediščine. Zato se za davkoplačevalca, ki namerava podariti tako nepremičnino, ne more šteti, da je v položaju, ki je objektivno primerljiv s položajem davkoplačevalca, ki namerava podariti posestvo na ozemlju druge države članice, čeprav ta zajema spomenike v skladu z zakonodajo, ki se uporabi v zadnjenavedeni državi članici.

Drugače bi bilo lahko le v primeru, v katerem bi tak davkoplačevalec dokazal, da nepremičnina, čeprav je na ozemlju druge države članice kot države obdavčitve, vendarle pomeni element kulturnozgodovinske dediščine zadnjenavedene države in da bi bila lahko zaradi te okoliščine, čeprav ni na nacionalnem ozemlju, lahko predmet varstva na podlagi zakona o varstvu naravne dediščine.

(Glej točke 21, 24, 25, od 27 do 29 in izrek.)