SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(prvi senat)

z dne 12. decembra 2013

CH

proti

Evropskemu parlamentu

„Javni uslužbenci — Akreditirani parlamentarni pomočniki — Predčasno prenehanje pogodbe — Prošnja za pomoč — Psihično nadlegovanje“

Predmet:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE na podlagi njenega člena 106a, s katero CH predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2012 o prekinitvi njene pogodbe kot akreditiranega parlamentarnega pomočnika, razglasitev ničnosti odločbe z dne 15. marca 2012 o zavrnitvi njene prošnje za pomoč, ter, če se presodi za potrebno, razglasitev ničnosti odločb o zavrnitvi pritožb, vloženih zoper ti odločbi, ter naložitev Parlamentu, da ji izplača znesek 120.000 EUR iz naslova odškodnine.

Izrek:

Odločba Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2012 o prekinitvi pogodbe CH kot akreditiranega parlamentarnega pomočnika se razglasi za nično. Odločba Evropskega parlamenta z dne 15. marca 2012 o zavrnitvi prošnje za pomoč CH z dne 22. decembra 2011 se razglasi za nično. Evropskemu parlamentu se naloži plačilo odškodnine CH v višini 50.000 EUR. Evropski parlament nosi svoje stroške, naloži pa se mu tudi plačilo stroškov, ki jih je priglasil CH.

Povzetek

1. Uradniki – Akreditirani parlamentarni pomočniki – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zaradi razlogov, ki se nanašajo na medsebojno zaupanje – Spoštovanje pravice do obrambe – Obveznost zaslišanja zadevne osebe

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(2)(a); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 5a in 139(1)(d))

2. Uradniki – Akreditirani parlamentarni pomočniki – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca zaradi razlogov, ki se nanašajo na medsebojno zaupanje – Obveznost obrazložitve – Diskrecijska pravica organa, pooblaščen za sklepanje pogodb – Obseg

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(1); Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev, člena 5a in 139(1)(d))

3. Uradniki – Psihično nadlegovanje – Vir nadlegovanja – Domnevni storilec nadlegovanja – Član Evropskega parlamenta – Vključitev

   (Kadrovski predpisi, člen 12a(1) in (2))

4. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvedba na področju psihičnega nadlegovanja – Vložitev prošnje za pomoč – Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca po vložitvi prošnje za pomoč – Prošnja, ki ne postane brezpredmetna po prekinitvi pogodbe o zaposlitvi tožeče stranke

   (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(1), Kadrovski predpisi, člena 12a in 24)

5. Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Izvedba na področju psihičnega nadlegovanja – Identifikacija storilca nadlegovanja – Obseg obveznosti pomoči

   (Kadrovski predpisi, člena 12 in 24; Poslovnik Parlamenta, člen 9(2))

6. Tožbe uradnikov – Odškodninska tožba – Razglasitev ničnosti izpodbijanega akta, ki ne zagotavlja primerno nadomestitev nepremoženjske škode – Dodelitev denarnega nadomestila

   (člen 340, drugi odstavek PDEU)

1.  Glede odločbe o odpovedi – s strani delodajalca – pogodbe o zaposlitvi akreditiranega parlamentarnega pomočnika, do katere pride zaradi izgube zaupanja in sprejete, ne da bi organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, zaslišal zadevno osebo, je treba ugotoviti, da ima v skladu s členom 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah vsaka oseba pravico, da se izjasni pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene. Odločba o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je posamičen ukrep, ki zadevno osebo prizadane, ki zato ima pravico, da se izjasni.

   (Glej točki 33 in 34.)

2.  Glede vprašanja določitve, ali organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, če prejme od poslanca prošnjo za prekinitev pogodbe o zaposlitvi akreditiranega parlamentarnega pomočnika pred njenim potekom, in sicer zaradi prekinitve zaupanja, nima druge možnosti, kot da vzame na znanje prekinitev tega zaupanja in ugodi prošnji za odpoved pogodbe, saj naj bi ne imel nobene diskrecijske pravice glede delovanja na podlagi te prošnje, je treba ugotoviti, da v skladu s členom 20(2) Izvedbenih ukrepov za naslov VII Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev, ki jih je sprejelo predsedstvo Parlamenta, mora poslanec, ki predlaga prekinitev pogodbe o zaposlitvi takega akreditiranega parlamentarnega pomočnika, navesti razlog oziroma razloge ter da v skladu z drugim pododstavkom navedeni organ pogodbo prekine po preučitvi prošnje. Zato iz te določbe izhaja, da mora organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, vsaj preučiti zakonitost prošnje za prekinitev. V nasprotnem primeru obveznost poslanca, da navede razlog oziroma razloge, in obveznost tega organa, da preuči prošnjo, ne bi imeli nobenega smisla.

   Zato, in ne da bi bilo treba presojati glede obsega preučitve prošnje s strani navedenega organa na podlagi člena 20(2) Izvedbenih ukrepov, besedilo tega člena zahteva, da ta organ preveri, ali morebitni razlog, podan v zvezi s tem, v svojem bistvu ne krši temeljnih pravic in določb, ki urejajo delovna razmerja med Unijo in njenimi uslužbenci, kot se jih razlaga ob upoštevanju teh pravic.

   (Glej točke od 39 do 41.)

   Napotitev na:

   Sodišče prve stopnje, 17. oktober 2006, Bonnet/Sodišče, T‑406/04, točka 52.

3.  Pravice iz člena 12a Kadrovskih predpisov veljajo, če je storilec nadlegovanja član evropskega Parlamenta. Čeprav je sicer res, da se člen 12a(1) Kadrovskih predpisov ne uporablja za uradnike, je prav tako res, da se drugi odstavek te določbe nanaša na uradnika, ki je žrtev psihičnega nadlegovanja, pri čemer ni podana nobena pojasnitev glede vira nadlegovanja. Iz tega izhaja, da prvi odstavek te določbe sam po sebi ne prepoveduje delovanja Parlamenta, če je domnevni storilec nadlegovanja član te institucije.

   (Glej točko 51.)

4.  Prošnja za pomoč ne postane brezpredmetna po prekinitvi pogodbe vlagatelja prošnje. Če je bil pred datumom prekinitve pogodbe vlagatelj prošnje za pomoč dejansko žrtev nadlegovanja, bi bila ta dejstva ugotovljena in prekinitev pogodbe jih v tem primeru ne bi mogla izbrisati. Obveznost pomoči Unije med drugim ne preneha v trenutku prenehanja funkcij zadevnega uradnika, saj je taka razlaga očitno v nasprotju z namenom in obsegom navedene obveznosti. Ob upoštevanju člena 31(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo, je namreč treba poudariti, da razlog obstoja obveznosti pomoči ni samo v interesu službe, ampak tudi – kot to izhaja iz besedila tega člena – v interesu zadevne osebe.

   (Glej točki 52 in 53.)

5.  Člen 24 Kadrovskih predpisov se uporablja, če je domnevni storilec nadlegovanja parlamentarni poslanec. Kot izhaja iz besedila tega člena, je njegov namen varovati uradnike zoper ravnanja tretjih. Poslanci, ker niso osebje Parlamenta, ima v razmerju do uradnikov, ki so žrtve njihovega nadlegovanja, status tretje osebe. Uporaba člena 24 Kadrovskih predpisov prav tako ne more biti izključena na podlagi dejstva, da Parlament nima na voljo nobenega zavezujočega sredstva zoper svoje člane. Glede varstva uradnika zoper ravnanja tretjih je – ker institucije načeloma nimajo na voljo nobenega zavezujočega sredstva zoper tretje osebe – Kadrovski predpisi določajo obveznost pomoči, ki upravi omogoča, da uradniku pomaga pri iskanju varstva prek pravnih sredstev prava države članice, kjer je prišlo do nezakonitega ravnanja.

   Poleg tega je treba poudariti, da v skladu s členom 9(2) Poslovnika Parlamenta, ki se uporablja za zadevna dejstva, Ravnanje poslancev izhaja iz medsebojnega spoštovanja, temelji na vrednotah in načelih, določenih v temeljnih besedilih Evropske unije, ter ohranja dostojanstvo Parlamenta. Posledično nič ne preprečuje Parlamentu, da – sklicujoč se na navedeno določbo – poslanca pozove, da sodeluje v upravni preiskavi, da se preveri obstoj zatrjevanega nadlegovanja tega poslanca.

   Dodatno je treba poudariti, da bi razlaga členov 12a in 24 Kadrovskih predpisov v zvezi s pravili, ki urejajo pogodbe akreditiranih parlamentarnih pomočnikov, v skladu s katero organ, pooblaščen za sklepanje pogodb, ne bi mogel začeti upravne preiskave z namenom preučitve primera psihičnega nadlegovanja, katerega domnevni storilec naj bi bil poslanec, niti ne bi takemu pomočniku mogel pomagati zoper ravnanja takega poslanca, bi navedenima členoma odvzela vsakršen polni učinek in bi izključila vsakršno obliko nadzora, tudi omejenega, nad prošnjo za pomoč. Taka razlaga je v očitnem nasprotju s členom 31(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki izrecno določa, da ima vsak delavec pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.

   (Glej točke 55 in od 57 do 59.)

6.  V skladu z ustaljeno sodno prakso je razglasitev ničnosti nezakonitega akta lahko sama po sebi primerno in načeloma zadostno povračilo nepremoženjske škode, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki jo je mogoče ločiti od nezakonitosti, na kateri temelji razglasitev ničnosti, in je ni mogoče v celoti povrniti s to razglasitvijo ničnosti.

   Ni sporno, da občutek nepravičnosti in nemir, ki ju povzroči dejstvo, da mora oseba sprožiti presodni in nato sodni postopek, da bi ji bile njene pravice priznane, pomeni škodo, ki se jo lahko pripiše zgolj dejstvu, da so bila ravnanja uprave nezakonita. Taka škoda je lahko odpravljena, če ni nadomeščena z zadoščenjem, ki izhaja iz razglasitve ničnosti izpodbijanih odločb.

   (Glej točki 64 in 65.)

   Napotitev na:

   Sodišče: 9. julij 1987, Hochbaum in Rawes/Komisija, 44/85, 77/85, 294/85 in 295/85, točka 22; 7. februar 1990, Culin/Komisija, C‑343/87, točki 27 in 28;

   Sodišče prve stopnje: 9. november 2004, Montalto/Svet, T‑116/03, točka 127; 6. junij 2006, Girardot/Komisija, T‑10/02, točka 131;

   Sodišče za uslužbence: 8. maj 2008, Suvikas/Svet, F‑6/07, točka 151.