Zadeva C‑319/12

Minister Finansów

proti

MDDP sp. z o.o. Akademia Biznesu, sp. komandytowa

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny)

„DDV — Direktiva 2006/112/ES — Členi od 132 do 134 in 168 — Oprostitve — Storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava — Pravica do odbitka“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 28. novembra 2013

1. Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Oprostitve – Storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava – Dopustnost – Splošna oprostitev za vse storitve izobraževanja, ne da bi se pri tem upošteval namen organizacij zasebnega prava, ki te storitve opravljajo – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 2006/112, členi 132(1)(i), 133 in 134)

2. Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Odbitek vstopnega davka – Izobraževalne storitve, ki zaradi oprostitve, določene z nacionalno zakonodajo v nasprotju s členom 132(1)(i) te direktive niso obdavčene z vstopnim davkom – Neuporaba navedene oprostitve za davčne zavezance, ki niso izobraževalne ustanove javnega prava – Priznanje pravice do odbitka

   (Direktiva Sveta 2006/112, člen 168)

1.  Določbe členov 132(1)(i), 133 in 134 Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo oprostitvi navedenega davka za storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava. Vendar člen 132(1)(i) te direktive nasprotuje splošni oprostitvi za vse storitve izobraževanja, ne da bi se pri tem upošteval namen organizacij zasebnega prava, ki te storitve opravljajo.

   Iz tega sledi, da morajo zadnjenavedene organizacije, torej organizacije zasebnega prava, izpolnjevati pogoj namena, podobnega namenu oseb javnega prava. V zvezi s tem – ker člen 132(1)(i) Direktive 2006/112 podrobno ne določa pogojev ali pravil za priznavanje tega podobnega namena – načeloma nacionalno pravo vsake države članice določi pravila, v skladu s katerimi se lahko takim organizacijam prizna ta namen.

   (Glej točke 33, 35, 37, 39 in točko 1 izreka.)

2.  Davčni zavezanec v skladu s členom 168 Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ali nacionalnim predpisom, s katerim je ta člen prenesen, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, če zaradi oprostitve, določene z nacionalno zakonodajo v nasprotju s členom 132(1)(i) te direktive, opravljanje njegovih izobraževalnih storitev ni obdavčeno z vstopnim navedenim davkom.

   Ta davčni zavezanec pa se lahko sklicuje na neskladnost navedene oprostitve s členom 132(1)(i) Direktive 2006/112, zato da se ta zanj ne bi uporabila, kadar tudi ob upoštevanju proste presoje, ki jo ta določba daje državam članicam, navedenega davčnega zavezanca objektivno ni mogoče šteti za organizacijo, ki ima podoben namen kot izobraževalna ustanova javnega prava v smislu te določbe, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

   V zadnjenavedenem primeru so izobraževalne storitve, ki jih opravlja ta davčni zavezanec, predmet davka na dodano vrednost in ta bo torej lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega navedenega davka.

   (Glej točko 56 in točko 2 izreka.)

Zadeva C‑319/12

Minister Finansów

proti

MDDP sp. z o.o. Akademia Biznesu, sp. komandytowa

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Naczelny Sąd Administracyjny)

„DDV — Direktiva 2006/112/ES — Členi od 132 do 134 in 168 — Oprostitve — Storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava — Pravica do odbitka“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 28. novembra 2013

1. Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Oprostitve — Storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava — Dopustnost — Splošna oprostitev za vse storitve izobraževanja, ne da bi se pri tem upošteval namen organizacij zasebnega prava, ki te storitve opravljajo — Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 2006/112, členi 132(1)(i), 133 in 134)

2. Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Odbitek vstopnega davka — Izobraževalne storitve, ki zaradi oprostitve, določene z nacionalno zakonodajo v nasprotju s členom 132(1)(i) te direktive niso obdavčene z vstopnim davkom — Neuporaba navedene oprostitve za davčne zavezance, ki niso izobraževalne ustanove javnega prava — Priznanje pravice do odbitka

   (Direktiva Sveta 2006/112, člen 168)

1.  Določbe členov 132(1)(i), 133 in 134 Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo oprostitvi navedenega davka za storitve izobraževanja, ki jih za komercialne namene opravljajo organizacije zasebnega prava. Vendar člen 132(1)(i) te direktive nasprotuje splošni oprostitvi za vse storitve izobraževanja, ne da bi se pri tem upošteval namen organizacij zasebnega prava, ki te storitve opravljajo.

   Iz tega sledi, da morajo zadnjenavedene organizacije, torej organizacije zasebnega prava, izpolnjevati pogoj namena, podobnega namenu oseb javnega prava. V zvezi s tem – ker člen 132(1)(i) Direktive 2006/112 podrobno ne določa pogojev ali pravil za priznavanje tega podobnega namena – načeloma nacionalno pravo vsake države članice določi pravila, v skladu s katerimi se lahko takim organizacijam prizna ta namen.

   (Glej točke 33, 35, 37, 39 in točko 1 izreka.)

2.  Davčni zavezanec v skladu s členom 168 Direktive 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ali nacionalnim predpisom, s katerim je ta člen prenesen, ne more uveljavljati pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost, če zaradi oprostitve, določene z nacionalno zakonodajo v nasprotju s členom 132(1)(i) te direktive, opravljanje njegovih izobraževalnih storitev ni obdavčeno z vstopnim navedenim davkom.

   Ta davčni zavezanec pa se lahko sklicuje na neskladnost navedene oprostitve s členom 132(1)(i) Direktive 2006/112, zato da se ta zanj ne bi uporabila, kadar tudi ob upoštevanju proste presoje, ki jo ta določba daje državam članicam, navedenega davčnega zavezanca objektivno ni mogoče šteti za organizacijo, ki ima podoben namen kot izobraževalna ustanova javnega prava v smislu te določbe, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

   V zadnjenavedenem primeru so izobraževalne storitve, ki jih opravlja ta davčni zavezanec, predmet davka na dodano vrednost in ta bo torej lahko uveljavljal pravico do odbitka vstopnega navedenega davka.

   (Glej točko 56 in točko 2 izreka.)