Zadeva C‑303/12

Guido Imfeld, Nathalie Garcet

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal de première instance de Liège)

„Svoboda ustanavljanja — Enako obravnavanje — Davek na dohodek — Zakonodaja o izogibanju dvojnemu obdavčevanju — Dohodki, prejeti v državi, ki ni država rezidentstva — Metoda oprostitve s pridržkom progresije v državi rezidentstva — Delno upoštevanje osebnega in družinskega položaja — Izguba nekaterih davčnih ugodnosti, povezanih z osebnim in družinskim položajem delavca“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 12. decembra 2013

Svoboda ustanavljanja – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na dohodek – Metoda oprostitve s pridržkom progresije in upoštevanje oproščenega deleža davka za vzdrževanega otroka pri višjem dohodku – Nacionalna ureditev, ki parom, ki svoj celotni dohodek ali njegov pretežni del prejemajo v tej državi, priznava davčno ugodnost – Neupoštevanje osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev – Nedopustnost – Upravičenost – Ohranitev delitve davčne pristojnosti med državami članicami – Neobstoj

(člen 49 PDEU)

Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi davčne zakonodaje države članice, zaradi katere je par, ki ima v tej državi stalno prebivališče, dohodke pa prejema v navedeni državi in v drugi državi članici, prikrajšan za določeno davčno ugodnost zaradi načina njenega upoštevanja, medtem ko bi bil ta par do nje upravičen, če zakonec z višjimi dohodki ne bi vseh svojih dohodkov prejemal v drugi državi članici.

Takšna nacionalna ureditev lahko med drugim ogroža svobodo ustanavljanja, saj za pare določa davčno ugodnost v obliki dodatne oprostitve za vzdrževanega otroka, ki se upošteva pri dohodkih tistega zakonca, ki prejema večji delež dohodkov, ne da bi se kakor koli upoštevala okoliščina, da morda navedeni zakonec zaradi izvajanja svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, v državi članici rezidentstva ne prejema dohodkov kot posameznik, kar takoj in samodejno povzroči, da zakonca nista deležna navedene ugodnosti. Samodejnost te izgube neodvisno od davčnega obravnavanja davčnega zavezanca v državi članici zaposlitve krši svobodo ustanavljanja.

Takšne ureditve ni mogoče upravičiti z nujnostjo ohranitve delitve davčne pristojnosti med državami članicami. Po eni strani se država članica, v kateri ima davčni zavezanec stalno prebivališče, ne more sklicevati na takšno utemeljitev, da bi se izognila obveznosti – ki jo načeloma ima – da navedenemu davčnemu zavezancu prizna vse olajšave, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem, razen če je ta država na podlagi sporazuma prosta obveznosti, da v celoti upošteva osebni in družinski položaj davčnih zavezancev, ki imajo na njenem ozemlju stalno prebivališče, svojo gospodarsko dejavnost pa deloma opravljajo v drugi državi članici, ali če neodvisno od vsakršnega sporazuma ugotovi, da ena ali več držav zaposlitve pri dohodkih, ki jih obdavčuje, upošteva olajšave, povezane z upoštevanjem osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev, ki nimajo stalnega prebivališča na ozemlju teh držav članic, ampak v njih prejemajo obdavčljive dohodke. Ureditev, v kateri ni vzpostavljena nobena medsebojna zveza med davčnimi ugodnostmi, ki se priznajo rezidentom zadevne države članice, in davčnimi ugodnostmi, ki jih lahko ti koristijo v drugi državi članici, medtem ko konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja državi članici zaposlitve ne nalaga nobene obveznosti upoštevanja osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, ne izpolnjuje teh pogojev.

Po drugi strani je utemeljitev, ki se nanaša na nujnost ohranjanja uravnotežene delitve davčne pristojnosti med državami članicami, mogoče sprejeti zlasti takrat, kadar se želi z zadevno ureditvijo preprečiti ravnanje, ki bi lahko ogrozilo pravico države članice, da izvaja davčno pristojnost glede dejavnosti, ki se opravljajo na njenem ozemlju. To pomeni, da bi bila posledica odprave omejevalnega ukrepa ta, da bi se država članica rezidentstva s tem odpovedala delu svoje davčne pristojnosti v korist drugih držav članic.

(Glej točke 62, 69, 72, 73, 75, 76 in 80 ter izrek.)

Zadeva C‑303/12

Guido Imfeld, Nathalie Garcet

proti

État belge

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo tribunal de première instance de Liège)

„Svoboda ustanavljanja — Enako obravnavanje — Davek na dohodek — Zakonodaja o izogibanju dvojnemu obdavčevanju — Dohodki, prejeti v državi, ki ni država rezidentstva — Metoda oprostitve s pridržkom progresije v državi rezidentstva — Delno upoštevanje osebnega in družinskega položaja — Izguba nekaterih davčnih ugodnosti, povezanih z osebnim in družinskim položajem delavca“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 12. decembra 2013

Svoboda ustanavljanja — Omejitve — Davčna zakonodaja — Davki na dohodek — Metoda oprostitve s pridržkom progresije in upoštevanje oproščenega deleža davka za vzdrževanega otroka pri višjem dohodku — Nacionalna ureditev, ki parom, ki svoj celotni dohodek ali njegov pretežni del prejemajo v tej državi, priznava davčno ugodnost — Neupoštevanje osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev — Nedopustnost — Upravičenost — Ohranitev delitve davčne pristojnosti med državami članicami — Neobstoj

(člen 49 PDEU)

Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje uporabi davčne zakonodaje države članice, zaradi katere je par, ki ima v tej državi stalno prebivališče, dohodke pa prejema v navedeni državi in v drugi državi članici, prikrajšan za določeno davčno ugodnost zaradi načina njenega upoštevanja, medtem ko bi bil ta par do nje upravičen, če zakonec z višjimi dohodki ne bi vseh svojih dohodkov prejemal v drugi državi članici.

Takšna nacionalna ureditev lahko med drugim ogroža svobodo ustanavljanja, saj za pare določa davčno ugodnost v obliki dodatne oprostitve za vzdrževanega otroka, ki se upošteva pri dohodkih tistega zakonca, ki prejema večji delež dohodkov, ne da bi se kakor koli upoštevala okoliščina, da morda navedeni zakonec zaradi izvajanja svoboščin, zagotovljenih s Pogodbo, v državi članici rezidentstva ne prejema dohodkov kot posameznik, kar takoj in samodejno povzroči, da zakonca nista deležna navedene ugodnosti. Samodejnost te izgube neodvisno od davčnega obravnavanja davčnega zavezanca v državi članici zaposlitve krši svobodo ustanavljanja.

Takšne ureditve ni mogoče upravičiti z nujnostjo ohranitve delitve davčne pristojnosti med državami članicami. Po eni strani se država članica, v kateri ima davčni zavezanec stalno prebivališče, ne more sklicevati na takšno utemeljitev, da bi se izognila obveznosti – ki jo načeloma ima – da navedenemu davčnemu zavezancu prizna vse olajšave, povezane z njegovim osebnim in družinskim položajem, razen če je ta država na podlagi sporazuma prosta obveznosti, da v celoti upošteva osebni in družinski položaj davčnih zavezancev, ki imajo na njenem ozemlju stalno prebivališče, svojo gospodarsko dejavnost pa deloma opravljajo v drugi državi članici, ali če neodvisno od vsakršnega sporazuma ugotovi, da ena ali več držav zaposlitve pri dohodkih, ki jih obdavčuje, upošteva olajšave, povezane z upoštevanjem osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev, ki nimajo stalnega prebivališča na ozemlju teh držav članic, ampak v njih prejemajo obdavčljive dohodke. Ureditev, v kateri ni vzpostavljena nobena medsebojna zveza med davčnimi ugodnostmi, ki se priznajo rezidentom zadevne države članice, in davčnimi ugodnostmi, ki jih lahko ti koristijo v drugi državi članici, medtem ko konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja državi članici zaposlitve ne nalaga nobene obveznosti upoštevanja osebnega in družinskega položaja davčnih zavezancev, ki imajo stalno prebivališče v drugi državi članici, ne izpolnjuje teh pogojev.

Po drugi strani je utemeljitev, ki se nanaša na nujnost ohranjanja uravnotežene delitve davčne pristojnosti med državami članicami, mogoče sprejeti zlasti takrat, kadar se želi z zadevno ureditvijo preprečiti ravnanje, ki bi lahko ogrozilo pravico države članice, da izvaja davčno pristojnost glede dejavnosti, ki se opravljajo na njenem ozemlju. To pomeni, da bi bila posledica odprave omejevalnega ukrepa ta, da bi se država članica rezidentstva s tem odpovedala delu svoje davčne pristojnosti v korist drugih držav članic.

(Glej točke 62, 69, 72, 73, 75, 76 in 80 ter izrek.)