Zadeva C‑296/12

Evropska komisija

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Svoboda opravljanja storitev — Prosti pretok kapitala — Dohodnina — Prispevki, plačani v okviru pokojninskega varčevanja — Davčna olajšava, ki velja le za plačila v korist institucij ali skladov s sedežem v isti državi članici — Skladnost davčnega sistema — Učinkovitost davčnega nadzora“

Povzetek – Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 23. januarja 2014

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na dobiček – Nacionalna ureditev, ki davčno olajšavo za prispevke, plačane v okviru pokojninskega varčevanja, priznava le za prispevke, plačane v korist institucij ali skladov s sedežem v tej državi članici – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj

(člen 56 PDEU)

Država članica, ki sprejme in ohrani davčne olajšave za prispevke, plačane v okviru pokojninskega varčevanja, ki velja le za plačila v korist institucij ali skladov s sedežem v tej državi članici, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 56 PDEU.

Takšna nacionalna zakonodaja lahko namreč davčne zavezance te države članice odvrne od tega, da sklenejo individualno ali kolektivno pokojninsko varčevanje ali življenjsko zavarovanje s finančnimi institucijami s sedežem v drugi državi članici, zadnjenavedene pa lahko odvrne od tega, da svoje storitve ponudijo na trgu prve države članice. Pomeni torej oviro za svobodo opravljanja storitev.

Vendar se takšna zakonodaja, ki lahko ovira izvajanje temeljnih svoboščin ali povzroči, da je njihovo izvajanje manj privlačno, lahko dopusti, če sledi cilju v splošnem interesu, je primerna za zagotovitev uresničitve tega cilja in ne presega tega, kar je nujno za uresničitev cilja, ki mu sledi.

Omejitve svobode opravljanja storitev, ki jo povzroča ta ureditev, pa ni mogoče upravičiti s ciljem zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora. Poleg tega sklenitev pokojninskega varčevanja pri finančni instituciji s sedežem v drugi državi članici kot taka ne more ogroziti skladnosti spornega sistema. Zadnjenavedeni državi članici namreč nič ne preprečuje izvrševanja pristojnosti obdavčitve dohodkov iz pokojninskega varčevanja, ki jih finančna institucija s sedežem v drugi državi članici izplača davčnemu zavezancu, ki ob izplačilu tega dohodka še vedno stalno prebiva v prvi državi članici, in sicer kot protidajatev za prispevke, za katere se prizna davčna olajšava.

(Glej točke od 30 do 32, 39, 50 in 52 ter izrek.)

Zadeva C‑296/12

Evropska komisija

proti

Kraljevini Belgiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Svoboda opravljanja storitev — Prosti pretok kapitala — Dohodnina — Prispevki, plačani v okviru pokojninskega varčevanja — Davčna olajšava, ki velja le za plačila v korist institucij ali skladov s sedežem v isti državi članici — Skladnost davčnega sistema — Učinkovitost davčnega nadzora“

Povzetek – Sodba Sodišča (deseti senat) z dne 23. januarja 2014

Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Davčna zakonodaja – Davki na dobiček – Nacionalna ureditev, ki davčno olajšavo za prispevke, plačane v okviru pokojninskega varčevanja, priznava le za prispevke, plačane v korist institucij ali skladov s sedežem v tej državi članici – Nedopustnost – Utemeljitev – Neobstoj

(člen 56 PDEU)

Država članica, ki sprejme in ohrani davčne olajšave za prispevke, plačane v okviru pokojninskega varčevanja, ki velja le za plačila v korist institucij ali skladov s sedežem v tej državi članici, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 56 PDEU.

Takšna nacionalna zakonodaja lahko namreč davčne zavezance te države članice odvrne od tega, da sklenejo individualno ali kolektivno pokojninsko varčevanje ali življenjsko zavarovanje s finančnimi institucijami s sedežem v drugi državi članici, zadnjenavedene pa lahko odvrne od tega, da svoje storitve ponudijo na trgu prve države članice. Pomeni torej oviro za svobodo opravljanja storitev.

Vendar se takšna zakonodaja, ki lahko ovira izvajanje temeljnih svoboščin ali povzroči, da je njihovo izvajanje manj privlačno, lahko dopusti, če sledi cilju v splošnem interesu, je primerna za zagotovitev uresničitve tega cilja in ne presega tega, kar je nujno za uresničitev cilja, ki mu sledi.

Omejitve svobode opravljanja storitev, ki jo povzroča ta ureditev, pa ni mogoče upravičiti s ciljem zagotavljanja učinkovitosti davčnega nadzora. Poleg tega sklenitev pokojninskega varčevanja pri finančni instituciji s sedežem v drugi državi članici kot taka ne more ogroziti skladnosti spornega sistema. Zadnjenavedeni državi članici namreč nič ne preprečuje izvrševanja pristojnosti obdavčitve dohodkov iz pokojninskega varčevanja, ki jih finančna institucija s sedežem v drugi državi članici izplača davčnemu zavezancu, ki ob izplačilu tega dohodka še vedno stalno prebiva v prvi državi članici, in sicer kot protidajatev za prispevke, za katere se prizna davčna olajšava.

(Glej točke od 30 do 32, 39, 50 in 52 ter izrek.)