SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 26. junija 2013

Annalisa Vacca

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci — Javni natečaj — Obvestilo o natečaju EPSO/AD/207/11 — Nepripustitev k preizkusom v ocenjevalnem centru — Pristopni testi — Nevtralizacija vprašanj — Informacije kandidatom“

Predmet:

Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero A. Vacca predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe natečajne komisije splošnega natečaja EPSO/AD/207/11 o nepripustitvi tožeče stranke k preizkusom v ocenjevalnem centru za zaposlitev administratorjev razreda AD 7 na področju evropske javne uprave, in drugič, naložitev Komisiji, naj povrne nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi te odločbe.

Odločitev:

Evropski komisiji se naloži, da A. Vacca plača znesek 500 EUR. V preostalem se tožba zavrne. Evropska komisija nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov A. Vacca. A. Vacca nosi tretjino svojih stroškov.

Povzetek

1. Uradniki – Natečaj na podlagi preizkusov – Pogoji za uspeh – Določitev v obvestilu o natečaju – Obveznost navedbe meril nevtralizacije vprašanj, minimalnega števila točk za vabilo k preizkusim v ocenjevalnem centru in število kandidatov, ki se jim lahko pošlje to vabilo – Neobstoj

   (Kadrovski predpisi, Priloga III, člen 1(1)(e))

2. Uradniki – Natečaj – Komisija za izbiro kandidatov – Zavrnitev prijave – Obveznost obrazložitve – Obseg – Obvestitev pred iztekom roka za vložitev pravnega sredstva

   (člen 296 PDEU; Kadrovski predpisi, člen 25)

1.  Na podlagi člena 1(1)(e) Priloge III h Kadrovskim predpisom mora biti v objavi natečaja v primeru natečaja na podlagi preizkusov podrobno navedena njihova vrsta in način ocenjevanja.

   Glede tega se nevtralizacija vprašanj v pisnih preizkusih nanaša na število vprašanj, ki tvorijo posamezni preizkus, in posamično ocenjevanje vsakega vprašanja. Takšni elementi torej ne spadajo v zgoraj omenjeni pojem „ocenjevanje preizkusov“ in jih ni treba obvezno navesti v obvestilu o natečaju, tako da njihovo morebitno sprejetje ali morebitna sprememba s strani natečajne komisije po začetku preizkusov v ničemer ne spremeni obvestila o natečaju.

   Enako velja za navedbe v zvezi z minimalnim številom točk, potrebnih za vabilo k preizkusom v ocenjevalnem centru, in največjim številom kandidatov, ki se jim lahko pošlje to vabilo. Preprosta jezikovna razlaga besedila člena 1(1)(e) Priloge III h Kadrovskim predpisom namreč izključuje, da so takšne navedbe zajete s pojmoma „vrsta preizkusov“ in „način ocenjevanja preizkusov“.

   (Glej točke 35, 36 in 38.)

   Napotitev na:

   Sodišče za uslužbence: 13. marec 2013, Mendes proti Komisiji, F‑125/11, točki 58 in 81 ter navedena sodna praksa.

2.  Namen obveznosti obrazložitve vsake odločitve, ki posega v položaj, kot je določena v členu 25, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, s katero je zgolj v posebnem okviru razmerij med institucijami in njihovimi uslužbenci povzeta splošna obveznost iz člena 296 PDEU, je zainteresirani osebi dati na voljo dovolj podatkov za ugotovitev, ali je odločitev utemeljena in ali vsebuje napake, na podlagi katerih bi lahko izpodbijala njeno zakonitost, ter sodišču Unije omogočiti izvajanje nadzora nad zakonitostjo izpodbijane odločbe.

   Kar zadeva odločbe natečajnih komisij, je sporočanje ocen, doseženih na različnih preizkusih, zadostna obrazložitev teh odločb. Vendar, kadar nepravilnosti ali napake, nastale med potekom natečaja, ne morejo biti popravljene s ponovitvijo preizkusov, tako da ni druge alternative kot uporaba korekcijskega količnika pri ocenjevanju preizkusov, mora biti ta izenačitev nedvoumna in ima zainteresirana oseba pravico biti obveščena o uporabljenih merilih.

   Ta obvestitev je potrebna pred iztekom roka, ki je v Kadrovskih predpisih določen za vložitev pravnega sredstva, da se kandidatu, ki ni uspel na pristopnih testih, omogoči, da ob popolni obveščenosti preuči zakonitost odločbe o prenehanju njegovega sodelovanja na natečaju.

   (Glej točke 53, 54 in 60.)

   Napotitev na:

   Sodišče: 14. julij 1983, Detti proti Sodišču, 144/82, točka 29;

   Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, točka 160;

   Sodišče za uslužbence: 18. september 2012, Cuallado Martorell proti Komisiji, F‑96/09, točki 46 in 47.