Zadeva C‑678/11

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Člen 56 PDEU in člen 36 Sporazuma EGP — Pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici, ki ponujajo storitve v Španiji — Pokojninski načrti poklicnega zavarovanja — Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident Španije — Omejevalni značaj — Utemeljitev — Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam — Sorazmernost“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 11. decembra 2014

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Opredelitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Nedvoumno podani predlogi tožeče stranke

   (Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Storitve, ki jih ponujajo pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici – Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident države članice, v kateri se opravljajo storitve – Omejevalni značaj – Utemeljitev – Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam – Sorazmernost – Neobstoj

   (člen 56 PDEU)

3. Mednarodni sporazumi – Sporazum o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora – Svoboda opravljanja storitev – Omejitve – Storitve, ki jih ponujajo pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici – Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident države članice, v kateri se opravljajo storitve – Omejevalni značaj – Utemeljitev – Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam – Sorazmernost – Dopustnost

   (Sporazum EGP, člen 36; direktivi Sveta 77/799 in 2008/55)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 14 do 16 in 19.)

2.  Država članica, ki sprejme nacionalno ureditev, v skladu s katero morajo pokojninski skladi, ki imajo sedež v drugi državi članici kot v tej državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnice, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, imenovati davčnega zastopnika, ki je rezident te države članice, krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 56 PDEU.

   Obveznost imenovanja davčnega zastopnika v tej državi članici namreč pomeni omejitev svobodnega opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU in lahko pokojninskim skladom, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnicam, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, povzroči dodatne stroške. Zato ti subjekti težje opravljajo storitve za osebe, ki so rezidenti te države članice, njihove storitve pa so manj privlačne od podobnih storitev, ki jih za iste osebe opravljajo subjekti s sedežem v tej državi članici, za katere ta obveznost ne velja. Poleg tega dejstvo, da mora ta zastopnik prebivati oziroma imeti sedež v tej državi članici, ovira svobodo opravljanja storitev oseb in podjetij, ki prebivajo oziroma imajo sedež v drugi državi članici in ki želijo ponujati storitve davčnega zastopanja subjektom in fizičnim osebam, ki poslujejo v tej državi članici.

   Obveznost dajanja podatkov, davčni odtegljaj in plačilo dolgovanih zneskov državnemu proračunu, ki jih morajo davčni zastopniki, določeni z navedenimi predpisi, opraviti za pokojninske sklade in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici, so sicer primeren ukrep za zagotovitev učinkovitosti izterjave davkov od dohodkov, ki so bili izplačani na podlagi pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja.

   Vendar pa bi nacionalna ureditev, ki bi pokojninskim skladom, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnicam, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, omogočila izbiro, da bodisi imenujejo davčnega zastopnika bodisi sami izpolnijo navedene naloge, glede na to, kaj bi z ekonomskega vidika ocenili kot najugodnejšo rešitev, manj posegala v svobodo opravljanja storitev kot pa splošna obveznost imenovanja davčnega zastopnika, določena z zadevnimi nacionalnimi predpisi.

   (Glej točke 40, 41, 47, 58 in 63 ter izrek.)

3.  Država članica, ki sprejme nacionalni predpis, na podlagi katerega morajo pokojninski skladi, ki imajo sedež v državah članicah, ki so pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), niso pa članice Unije, in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnice, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, imenovati davčnega zastopnika, ki je rezident te države članice, ne krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 36 Sporazuma EGP.

   Taka omejitev je namreč utemeljena s potrebo po zagotovitvi učinkovitosti davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam ter ne presega tega, kar je potrebno za dosego tega cilja, če med pristojnimi organi držav članic in državami, ki so pogodbenice Sporazuma EGP, niso pa članice Unije, ni okvira sodelovanja, uvedenega zlasti z direktivama 77/799 in 2008/55, ker zadnjenavedene niso sklenile nikakršnega sporazuma o vzajemni pomoči.

   (Glej točke 66 in od 68 do 71.)

Zadeva C‑678/11

Evropska komisija

proti

Kraljevini Španiji

„Neizpolnitev obveznosti države — Člen 56 PDEU in člen 36 Sporazuma EGP — Pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici, ki ponujajo storitve v Španiji — Pokojninski načrti poklicnega zavarovanja — Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident Španije — Omejevalni značaj — Utemeljitev — Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam — Sorazmernost“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 11. decembra 2014

1. Sodni postopek — Vloga, s katero se postopek začne — Formalne zahteve — Opredelitev predmeta spora — Kratek povzetek navajanih razlogov — Nedvoumno podani predlogi tožeče stranke

   (Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Svoboda opravljanja storitev — Omejitve — Storitve, ki jih ponujajo pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici — Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident države članice, v kateri se opravljajo storitve — Omejevalni značaj — Utemeljitev — Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam — Sorazmernost — Neobstoj

   (člen 56 PDEU)

3. Mednarodni sporazumi — Sporazum o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora — Svoboda opravljanja storitev — Omejitve — Storitve, ki jih ponujajo pokojninski skladi in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici — Obveznost imenovanja davčnega zastopnika, ki je rezident države članice, v kateri se opravljajo storitve — Omejevalni značaj — Utemeljitev — Učinkovitost davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam — Sorazmernost — Dopustnost

   (Sporazum EGP, člen 36; direktivi Sveta 77/799 in 2008/55)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 14 do 16 in 19.)

2.  Država članica, ki sprejme nacionalno ureditev, v skladu s katero morajo pokojninski skladi, ki imajo sedež v drugi državi članici kot v tej državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnice, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, imenovati davčnega zastopnika, ki je rezident te države članice, krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 56 PDEU.

   Obveznost imenovanja davčnega zastopnika v tej državi članici namreč pomeni omejitev svobodnega opravljanja storitev v smislu člena 56 PDEU in lahko pokojninskim skladom, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnicam, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, povzroči dodatne stroške. Zato ti subjekti težje opravljajo storitve za osebe, ki so rezidenti te države članice, njihove storitve pa so manj privlačne od podobnih storitev, ki jih za iste osebe opravljajo subjekti s sedežem v tej državi članici, za katere ta obveznost ne velja. Poleg tega dejstvo, da mora ta zastopnik prebivati oziroma imeti sedež v tej državi članici, ovira svobodo opravljanja storitev oseb in podjetij, ki prebivajo oziroma imajo sedež v drugi državi članici in ki želijo ponujati storitve davčnega zastopanja subjektom in fizičnim osebam, ki poslujejo v tej državi članici.

   Obveznost dajanja podatkov, davčni odtegljaj in plačilo dolgovanih zneskov državnemu proračunu, ki jih morajo davčni zastopniki, določeni z navedenimi predpisi, opraviti za pokojninske sklade in zavarovalnice s sedežem v drugi državi članici, so sicer primeren ukrep za zagotovitev učinkovitosti izterjave davkov od dohodkov, ki so bili izplačani na podlagi pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja.

   Vendar pa bi nacionalna ureditev, ki bi pokojninskim skladom, ki imajo sedež v drugi državi članici in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnicam, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, omogočila izbiro, da bodisi imenujejo davčnega zastopnika bodisi sami izpolnijo navedene naloge, glede na to, kaj bi z ekonomskega vidika ocenili kot najugodnejšo rešitev, manj posegala v svobodo opravljanja storitev kot pa splošna obveznost imenovanja davčnega zastopnika, določena z zadevnimi nacionalnimi predpisi.

   (Glej točke 40, 41, 47, 58 in 63 ter izrek.)

3.  Država članica, ki sprejme nacionalni predpis, na podlagi katerega morajo pokojninski skladi, ki imajo sedež v državah članicah, ki so pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), niso pa članice Unije, in ki v tej državi članici ponujajo pokojninske načrte poklicnega zavarovanja, ter zavarovalnice, ki v tej državi članici poslujejo v sistemu svobodnega opravljanja storitev, imenovati davčnega zastopnika, ki je rezident te države članice, ne krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 36 Sporazuma EGP.

   Taka omejitev je namreč utemeljena s potrebo po zagotovitvi učinkovitosti davčnega nadzora in boja proti davčnim utajam ter ne presega tega, kar je potrebno za dosego tega cilja, če med pristojnimi organi držav članic in državami, ki so pogodbenice Sporazuma EGP, niso pa članice Unije, ni okvira sodelovanja, uvedenega zlasti z direktivama 77/799 in 2008/55, ker zadnjenavedene niso sklenile nikakršnega sporazuma o vzajemni pomoči.

   (Glej točke 66 in od 68 do 71.)