Zadeva C-441/11 P

Evropska komisija

proti

Verhuizingen Coppens NV

„Pritožba — Konkurenca — Omejevalni sporazumi — Člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP — Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji — Omejevalni sporazum, ki je sestavljen iz treh posameznih sporazumov — Enotna in trajajoča kršitev — Neobstoj dokaza o seznanjenosti udeleženca posameznega sporazuma z ostalimi posameznimi sporazumi — Razglasitev popolne ali delne ničnosti odločbe Komisije — Člena 263 PDEU in 264 PDEU“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 6. decembra 2012

1. Ničnostna tožba – Razveljavitvena sodba – Obseg – Razglasitev delne ničnosti akta Unije – Pogoj – Razglasitev popolne ničnosti odločbe Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve in naložena globa, kljub priznanju odgovornosti tožečega podjetja za del protikonkurenčnih ravnanj – Nedopustnost

   (člen 81(1) ES; člen 264, prvi odstavek, PDEU)

2. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev – Pripis odgovornosti podjetju za celotno kršitev – Pogoji

   (člen 81(1) ES)

3. Pritožba – Utemeljena pritožba – Vsebinska rešitev spora s strani Sodišča

   (Statut Sodišča, člen 61, prvi odstavek)

4. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi enotne kršitve – Dokazno breme glede udeležbe podjetja na strani Komisije – Obseg dokaznega bremena

   (člen 81(1) ES)

5. Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Dokaz – Dokazno breme Komisije – Dokaz na podlagi več indicev in naključij, ki potrjujejo obstoj in trajanje trajajočega protikonkurenčnega ravnanja – Neobstoj dokaza glede nekaterih določenih obdobij v celotnem upoštevnem obdobju – Nevplivanje

   (člen 81(1) ES)

6. Omejevalni sporazumi – Sodelovanje podjetja pri pobudah, ki so v nasprotju s konkurenco – Zadostnost tihega soglašanja, brez javnega umika in brez prijave pristojnim organom, za odgovornost podjetja

   (člen 81(1) ES)

7. Konkurenca – Globe – Znesek – Sodni nadzor – Neomejena sodna pristojnost – Obseg – Meja – Spoštovanje načela nediskriminacije

   (člen 261 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 23(2), drugi pododstavek, in (3) ter 31; Sporočilo Komisije 2006/C 210/02)

8. Sodni postopek – Stroški – Naložitev uspeli stranki, da nosi lastne stroške in del stroškov tožečih strank

   (Poslovnik Sodišča, člena 138(1) in (3) ter 184(1) in (2))

1.  Samo dejstvo, da Splošno sodišče tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka v podporo svoji ničnosti tožbi, šteje za utemeljen, temu sodišču ne omogoča, da izpodbijani akt samodejno razglasi za ničen v celoti. Do razglasitve popolne ničnosti namreč ne sme priti, kadar se zdi očitno, da je navedeni tožbeni razlog, ki se nanaša samo na poseben vidik tega izpodbijanega akta, lahko podlaga le za razglasitev delne ničnosti. Kljub temu je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar so elementi, katerih ničnost se zahteva, ločljivi od preostalega akta. Ta zahteva ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva, kar je treba presojati na podlagi objektivnega merila, ne pa na podlagi subjektivnega merila, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je zadevni akt sprejel.

   Odločbo Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, je mogoče tako razdeliti le, če je, prvič, tožeče podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo, in če je bila, drugič, navedena odločba v zvezi s tem dovolj jasna. Iz tega sledi, da če sodišče Unije ugotovi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je podjetje pri udeležbi pri enem od protikonkurenčnih ravnanj, ki tvorijo enotno in trajajočo kršitev, vedelo za druga protikonkurenčna ravnanja drugih udeležencev kartela pri izpolnjevanju istih ciljev ali bi jih lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, lahko ugotovi le, da temu podjetju ni mogoče naložiti odgovornosti za ta druga ravnanja in s tem za celotno enotno in trajajočo kršitev ter da je treba izpodbijano odločbo šteti za neutemeljeno zgolj v tem obsegu.

   V teh okoliščinah Splošno sodišče napačno uporabi pravo, če odločbo Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, kar zadeva posamezno podjetje, v celoti razglasi za nično, čeprav ne zanika udeležbe tega podjetja pri delu omejevalnega sporazuma niti tega, da lahko ta udeležba sama po sebi pomeni kršitev člena 81 ES.

   (Glej točke 37, 38, 46, 47 in 54.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 41 do 44.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 55 in 56.)

4.  Komisija mora za ugotovitev sodelovanja podjetja pri taki enotni kršitvi dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno s kršitvenim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.

   Komisija teh zahtev ne izpolnjuje, če lahko predpostavlja, da je podjetje s tem seznanjeno, zlasti če se upošteva, da to podjetje ne zanika, da je bilo obveščeno o zadevnem sporazumu in da, poleg tega, Komisija izrecno priznava, da njena odločba v zvezi s tem vprašanjem ne temelji na specifičnih dokazih.

   (Glej točki 60 in 66.)

5.  Večinoma je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih verjetnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.

   Taki indici in sočasni dogodki lahko, če se jih obravnava skupaj, razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki predstavlja kršitev pravil o konkurenci. V zvezi z neobstojem dokaza glede obstoja sporazuma v nekih določenih obdobjih ali vsaj glede tega, da je neko podjetje ta sporazum izvajalo v danem obdobju, je treba spomniti, da to, da tak dokaz ni bil predložen za neka določena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od teh obdobij, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji pokazatelji kartela pojavljajo v različnih časovnih obdobjih, ki so lahko bolj ali manj časovno oddaljena, ne vpliva na obstoj tega kartela, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, sledijo samo enemu cilju in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.

   (Glej točke od 70 do 72.)

6.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 73.)

7.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 79 do 82.)

8.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 83 do 85.)

Zadeva C-441/11 P

Evropska komisija

proti

Verhuizingen Coppens NV

„Pritožba — Konkurenca — Omejevalni sporazumi — Člen 81 ES in člen 53 Sporazuma EGP — Trg mednarodnih selitvenih storitev v Belgiji — Omejevalni sporazum, ki je sestavljen iz treh posameznih sporazumov — Enotna in trajajoča kršitev — Neobstoj dokaza o seznanjenosti udeleženca posameznega sporazuma z ostalimi posameznimi sporazumi — Razglasitev popolne ali delne ničnosti odločbe Komisije — Člena 263 PDEU in 264 PDEU“

Povzetek – Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 6. decembra 2012

1. Ničnostna tožba — Razveljavitvena sodba — Obseg — Razglasitev delne ničnosti akta Unije — Pogoj — Razglasitev popolne ničnosti odločbe Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve in naložena globa, kljub priznanju odgovornosti tožečega podjetja za del protikonkurenčnih ravnanj — Nedopustnost

   (člen 81(1) ES; člen 264, prvi odstavek, PDEU)

2. Omejevalni sporazumi — Prepoved — Kršitve — Sporazumi in usklajena ravnanja, ki pomenijo enotno kršitev — Pripis odgovornosti podjetju za celotno kršitev — Pogoji

   (člen 81(1) ES)

3. Pritožba — Utemeljena pritožba — Vsebinska rešitev spora s strani Sodišča

   (Statut Sodišča, člen 61, prvi odstavek)

4. Konkurenca — Upravni postopek — Odločba Komisije o ugotovitvi enotne kršitve — Dokazno breme glede udeležbe podjetja na strani Komisije — Obseg dokaznega bremena

   (člen 81(1) ES)

5. Omejevalni sporazumi — Prepoved — Kršitve — Dokaz — Dokazno breme Komisije — Dokaz na podlagi več indicev in naključij, ki potrjujejo obstoj in trajanje trajajočega protikonkurenčnega ravnanja — Neobstoj dokaza glede nekaterih določenih obdobij v celotnem upoštevnem obdobju — Nevplivanje

   (člen 81(1) ES)

6. Omejevalni sporazumi — Sodelovanje podjetja pri pobudah, ki so v nasprotju s konkurenco — Zadostnost tihega soglašanja, brez javnega umika in brez prijave pristojnim organom, za odgovornost podjetja

   (člen 81(1) ES)

7. Konkurenca — Globe — Znesek — Sodni nadzor — Neomejena sodna pristojnost — Obseg — Meja — Spoštovanje načela nediskriminacije

   (člen 261 PDEU; Uredba Sveta št. 1/2003, člena 23(2), drugi pododstavek, in (3) ter 31; Sporočilo Komisije 2006/C 210/02)

8. Sodni postopek — Stroški — Naložitev uspeli stranki, da nosi lastne stroške in del stroškov tožečih strank

   (Poslovnik Sodišča, člena 138(1) in (3) ter 184(1) in (2))

1.  Samo dejstvo, da Splošno sodišče tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka v podporo svoji ničnosti tožbi, šteje za utemeljen, temu sodišču ne omogoča, da izpodbijani akt samodejno razglasi za ničen v celoti. Do razglasitve popolne ničnosti namreč ne sme priti, kadar se zdi očitno, da je navedeni tožbeni razlog, ki se nanaša samo na poseben vidik tega izpodbijanega akta, lahko podlaga le za razglasitev delne ničnosti. Kljub temu je razglasitev delne ničnosti akta Unije mogoča samo takrat, kadar so elementi, katerih ničnost se zahteva, ločljivi od preostalega akta. Ta zahteva ni izpolnjena, če bi bila posledica delne ničnosti akta sprememba njegovega bistva, kar je treba presojati na podlagi objektivnega merila, ne pa na podlagi subjektivnega merila, ki bi bilo povezano s politično voljo organa, ki je zadevni akt sprejel.

   Odločbo Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, je mogoče tako razdeliti le, če je, prvič, tožeče podjetje med upravnim postopkom lahko razumelo, da se mu očita tudi vsako od ravnanj, ki sestavljajo to kršitev, in se je torej glede tega lahko branilo, in če je bila, drugič, navedena odločba v zvezi s tem dovolj jasna. Iz tega sledi, da če sodišče Unije ugotovi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala, da je podjetje pri udeležbi pri enem od protikonkurenčnih ravnanj, ki tvorijo enotno in trajajočo kršitev, vedelo za druga protikonkurenčna ravnanja drugih udeležencev kartela pri izpolnjevanju istih ciljev ali bi jih lahko razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje, lahko ugotovi le, da temu podjetju ni mogoče naložiti odgovornosti za ta druga ravnanja in s tem za celotno enotno in trajajočo kršitev ter da je treba izpodbijano odločbo šteti za neutemeljeno zgolj v tem obsegu.

   V teh okoliščinah Splošno sodišče napačno uporabi pravo, če odločbo Komisije, v kateri je opredeljen globalni omejevalni sporazum glede enotne in trajajoče kršitve, kar zadeva posamezno podjetje, v celoti razglasi za nično, čeprav ne zanika udeležbe tega podjetja pri delu omejevalnega sporazuma niti tega, da lahko ta udeležba sama po sebi pomeni kršitev člena 81 ES.

   (Glej točke 37, 38, 46, 47 in 54.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 41 do 44.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 55 in 56.)

4.  Komisija mora za ugotovitev sodelovanja podjetja pri taki enotni kršitvi dokazati, da je navedeno podjetje nameravalo s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, za katere so si prizadevali vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno s kršitvenim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in je bilo pripravljeno sprejeti tveganje.

   Komisija teh zahtev ne izpolnjuje, če lahko predpostavlja, da je podjetje s tem seznanjeno, zlasti če se upošteva, da to podjetje ne zanika, da je bilo obveščeno o zadevnem sporazumu in da, poleg tega, Komisija izrecno priznava, da njena odločba v zvezi s tem vprašanjem ne temelji na specifičnih dokazih.

   (Glej točki 60 in 66.)

5.  Večinoma je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih verjetnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil.

   Taki indici in sočasni dogodki lahko, če se jih obravnava skupaj, razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki predstavlja kršitev pravil o konkurenci. V zvezi z neobstojem dokaza glede obstoja sporazuma v nekih določenih obdobjih ali vsaj glede tega, da je neko podjetje ta sporazum izvajalo v danem obdobju, je treba spomniti, da to, da tak dokaz ni bil predložen za neka določena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od teh obdobij, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji pokazatelji kartela pojavljajo v različnih časovnih obdobjih, ki so lahko bolj ali manj časovno oddaljena, ne vpliva na obstoj tega kartela, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, sledijo samo enemu cilju in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.

   (Glej točke od 70 do 72.)

6.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 73.)

7.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 79 do 82.)

8.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 83 do 85.)