Zadeva C – 415/11

Mohamed Aziz

proti

Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona i Manresa (Catalunyacaixa)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 3 de Barcelona)

„Direktiva 93/13/EGS — Potrošniške pogodbe — Hipotekarna kreditna pogodba — Postopek izvršbe na podlagi hipoteke — Pristojnosti nacionalnega sodišča, ki odloča o vsebini — Nedovoljeni pogoji — Merila za presojo“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 14. marca 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje – Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor – Vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora o glavni stvari – Nepristojnost Sodišča

   (člen 267 PDEU)

2. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preveri nedovoljenost pogoja iz pogodbe, o kateri presoja – Obseg

   (Direktiva Sveta 93/13)

3. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Cilj

   (Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))

4. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Postopek za plačilni nalog – Neobstoj obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preveri nedovoljenost pogoja iz pogodbe, o kateri presoja, če potrošnik ni podal ugovora – Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13)

5. Pravo Evropske Unije – Neposredni učinek – Nacionalna procesna pravila – Pogoji uporabe – Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

6. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Postopek izvršbe na podlagi hipoteke – Neobstoj obveznosti nacionalnega sodišča, da sprejme začasne ukrepe – Nedopustnost – Neskladnost z načelom učinkovitosti

   (Direktiva Sveta 93/13)

7. Varstvo potrošnikov – Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah – Direktiva 93/13 – Nedovoljen pogoj v smislu člena 3 – Presoja nedovoljenosti, ki jo opravi nacionalno sodišče – Merila

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 3(1) in 4(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 34, 35 in 39.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 41, 46 in 47.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 44 in 45.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 48.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 50 in 53.)

6.  Direktivo Sveta 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki poleg tega, da v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke ne določa ugovornih razlogov v zvezi z nedovoljenostjo pogodbenega pogoja, ki je podlaga za hipoteko, sodišču, ki odloča o vsebini in je pristojno za presojo nedovoljenosti tega pogoja, ne omogoča, da sprejme začasne ukrepe, med drugim zlasti ukrep prekinitve navedenega izvršilnega postopka, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti njegove končne odločbe.

   Brez te možnosti bi namreč v vseh primerih, v katerih je izvršba s hipoteko obremenjene nepremičnine opravljena pred razglasitvijo odločbe sodišča, ki je odločilo o vsebini, s katero je bila razglašena nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za hipoteko, in torej ničnost izvršilnega postopka, ta odločba navedenemu potrošniku zagotovila le naknadno zgolj odškodninsko varstvo, ki naj bi bilo nepopolno in nezadostno ter naj ne bi pomenilo ne ustreznega ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe istega pogoja, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) Direktive 93/13. To še bolj velja, kadar je nepremičnina, ki je predmet hipotekarnega zavarovanja, stanovanje oškodovanega potrošnika in njegove družine, saj sistem varstva potrošnikov, ki je omejen na odškodninski zahtevek, ne prepreči dokončne in nepreklicne izgube navedenega stanovanja. Tak postopkovni sistem pa lahko ogrozi učinkovitost varstva, ki se skuša zagotoviti z Direktivo.

   (Glej točke od 59 do 61 in 64 ter točko 1 izreka.)

7.  Člen 3(1) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da:

   —

   je pojem „znatno neravnotežje“ v škodo potrošnika treba presojati z analizo nacionalnih določb, ki se uporabljajo, kadar med strankama ni sporazuma, da se presodi, ali in – odvisno od primera – koliko pogodba potrošnika postavlja v pravni položaj, ki je manj ugoden od tistega, ki ga določa veljavno nacionalno pravo. Prav tako je primerno, da se za to pravni položaj navedenega potrošnika preuči ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno zakonodajo na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenih pogojev;

   —

   je za ugotovitev, ali je neravnotežje „v nasprotju z zahtevo dobre vere“, treba preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik zadevni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Člen 3(3) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da je v Prilogi, na katero ta člen napotuje, le okviren in neizčrpen seznam pogojev, ki se lahko razglasijo za nedovoljene. Poleg tega je v skladu s členom 4(1) navedene direktive nedovoljenost pogodbenega pogoja treba presoditi ob upoštevanju narave stvari ali storitev, ki so predmet pogodbe, in s sklicevanjem na vse okoliščine pogodbe, ki so obstajale ob sklepanju pogodbe. Iz tega izhaja, da je v okviru tega treba presoditi tudi posledice, ki jih ima lahko navedeni pogoj v okviru prava, ki se uporablja za pogodbo, kar pomeni preučitev nacionalnega pravnega sistema. (Glej točke od 68 do 71 in 76 ter točko 2 izreka.)

Zadeva C – 415/11

Mohamed Aziz

proti

Caixa d’Estalvis de Catalunya, Tarragona i Manresa (Catalunyacaixa)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Mercantil no 3 de Barcelona)

„Direktiva 93/13/EGS — Potrošniške pogodbe — Hipotekarna kreditna pogodba — Postopek izvršbe na podlagi hipoteke — Pristojnosti nacionalnega sodišča, ki odloča o vsebini — Nedovoljeni pogoji — Merila za presojo“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 14. marca 2013

1. Vprašanja za predhodno odločanje — Pristojnost Sodišča — Meje — Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor — Vprašanja, ki niso povezana s predmetom spora o glavni stvari — Nepristojnost Sodišča

   (člen 267 PDEU)

2. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preveri nedovoljenost pogoja iz pogodbe, o kateri presoja — Obseg

   (Direktiva Sveta 93/13)

3. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Cilj

   (Direktiva Sveta 93/13, člen 6(1))

4. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Postopek za plačilni nalog — Neobstoj obveznosti nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti preveri nedovoljenost pogoja iz pogodbe, o kateri presoja, če potrošnik ni podal ugovora — Nedopustnost

   (Direktiva Sveta 93/13)

5. Pravo Evropske Unije — Neposredni učinek — Nacionalna procesna pravila — Pogoji uporabe — Spoštovanje načel enakovrednosti in učinkovitosti

6. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Postopek izvršbe na podlagi hipoteke — Neobstoj obveznosti nacionalnega sodišča, da sprejme začasne ukrepe — Nedopustnost — Neskladnost z načelom učinkovitosti

   (Direktiva Sveta 93/13)

7. Varstvo potrošnikov — Nedovoljeni pogoji v potrošniških pogodbah — Direktiva 93/13 — Nedovoljen pogoj v smislu člena 3 — Presoja nedovoljenosti, ki jo opravi nacionalno sodišče — Merila

   (Direktiva Sveta 93/13, člena 3(1) in 4(1))

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 34, 35 in 39.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke 41, 46 in 47.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 44 in 45.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 48.)

5.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 50 in 53.)

6.  Direktivo Sveta 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje zakonodaji države članice, ki poleg tega, da v okviru postopka izvršbe na podlagi hipoteke ne določa ugovornih razlogov v zvezi z nedovoljenostjo pogodbenega pogoja, ki je podlaga za hipoteko, sodišču, ki odloča o vsebini in je pristojno za presojo nedovoljenosti tega pogoja, ne omogoča, da sprejme začasne ukrepe, med drugim zlasti ukrep prekinitve navedenega izvršilnega postopka, kadar je sprejetje teh ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti njegove končne odločbe.

   Brez te možnosti bi namreč v vseh primerih, v katerih je izvršba s hipoteko obremenjene nepremičnine opravljena pred razglasitvijo odločbe sodišča, ki je odločilo o vsebini, s katero je bila razglašena nedovoljenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za hipoteko, in torej ničnost izvršilnega postopka, ta odločba navedenemu potrošniku zagotovila le naknadno zgolj odškodninsko varstvo, ki naj bi bilo nepopolno in nezadostno ter naj ne bi pomenilo ne ustreznega ne učinkovitega sredstva za prenehanje uporabe istega pogoja, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) Direktive 93/13. To še bolj velja, kadar je nepremičnina, ki je predmet hipotekarnega zavarovanja, stanovanje oškodovanega potrošnika in njegove družine, saj sistem varstva potrošnikov, ki je omejen na odškodninski zahtevek, ne prepreči dokončne in nepreklicne izgube navedenega stanovanja. Tak postopkovni sistem pa lahko ogrozi učinkovitost varstva, ki se skuša zagotoviti z Direktivo.

   (Glej točke od 59 do 61 in 64 ter točko 1 izreka.)

7.  Člen 3(1) Direktive 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da:

   —

   je pojem „znatno neravnotežje“ v škodo potrošnika treba presojati z analizo nacionalnih določb, ki se uporabljajo, kadar med strankama ni sporazuma, da se presodi, ali in – odvisno od primera – koliko pogodba potrošnika postavlja v pravni položaj, ki je manj ugoden od tistega, ki ga določa veljavno nacionalno pravo. Prav tako je primerno, da se za to pravni položaj navedenega potrošnika preuči ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno zakonodajo na voljo za prenehanje uporabe nedovoljenih pogojev;

   —

   je za ugotovitev, ali je neravnotežje „v nasprotju z zahtevo dobre vere“, treba preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bi potrošnik zadevni pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. Člen 3(3) Direktive 93/13 je treba razlagati tako, da je v Prilogi, na katero ta člen napotuje, le okviren in neizčrpen seznam pogojev, ki se lahko razglasijo za nedovoljene. Poleg tega je v skladu s členom 4(1) navedene direktive nedovoljenost pogodbenega pogoja treba presoditi ob upoštevanju narave stvari ali storitev, ki so predmet pogodbe, in s sklicevanjem na vse okoliščine pogodbe, ki so obstajale ob sklepanju pogodbe. Iz tega izhaja, da je v okviru tega treba presoditi tudi posledice, ki jih ima lahko navedeni pogoj v okviru prava, ki se uporablja za pogodbo, kar pomeni preučitev nacionalnega pravnega sistema. (Glej točke od 68 do 71 in 76 ter točko 2 izreka.)