Zadeva C-139/11

Joan Cuadrench Moré

proti

Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Barcelona)

„Zračni promet — Odškodnina in pomoč potnikom — Zavrnitev vkrcanja, odpoved ali velika zamuda letov — Rok za vložitev tožbe“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 22. novembra 2012

Promet – Zračni promet – Uredba št. 261/2004 – Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov – Pravica potnikov na teh letih do odškodnine – Rok za vložitev tožbe – Uporaba nacionalnega prava s področja zastaranja tožbenih zahtevkov

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5 in 7; Uredba Sveta št. 2027/97; Montrealska konvencija iz leta 1999, člen 35)

Uredbo št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov je treba razlagati tako, da je rok, v katerem je treba vložiti tožbo za plačilo odškodnine iz členov 5 in 7 te uredbe, določen v skladu s pravili posamezne države članice o zastaranju tožbenih zahtevkov.

Ker namreč navedena uredba ne vsebuje nobenih določb s tega področja in ker ni ureditve na ravni Skupnosti, vsaka država članica v svojem pravnem redu uredi postopkovna pravila glede pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pri čemer se s temi pravili spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Navedene ugotovitve ne omaje to, da člen 29 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi, in člen 35 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu, določata dvoletni zastaralni rok za vložitev odškodninskih tožb iz naslova pravic, priznanih s tema konvencijama. Odškodnina iz členov 5 in 7 Uredbe št. 261/2004 namreč ne spada na področje uporabe navedenih konvencij. Zato ni mogoče šteti, da se v njej določen zastaralni rok lahko uporabi za vložene tožbe, zlasti na podlagi členov 5 in 7 te uredbe.

Poleg tega je bil edini cilj Uredbe št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč nadomestiti nekatere določbe Varšavske konvencije, da bi se izboljšala zaščita potnikov, udeleženih v letalskih nesrečah, ne pa odpraviti uporabo ostalih določb, med katere spadajo med drugim pravila za vložitev odškodninske tožbe iz člena 29 te konvencije. Vendar pa Uredba št. 261/2004 uvaja sistem standardiziranega in takojšnjega nadomestila škode, nastale zaradi nevšečnosti, ki so posledica zamude in odpovedi letov, ki se umešča pred Montrealsko konvencijo in ki je tako neodvisen od ureditve, ki iz te izhaja.

(Glej točke od 24 do 29, 32 in 33 ter izrek.)

Zadeva C-139/11

Joan Cuadrench Moré

proti

Koninklijke Luchtvaart Maatschappij NV

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Barcelona)

„Zračni promet — Odškodnina in pomoč potnikom — Zavrnitev vkrcanja, odpoved ali velika zamuda letov — Rok za vložitev tožbe“

Povzetek – Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 22. novembra 2012

Promet — Zračni promet — Uredba št. 261/2004 — Skupna pravila glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov — Pravica potnikov na teh letih do odškodnine — Rok za vložitev tožbe — Uporaba nacionalnega prava s področja zastaranja tožbenih zahtevkov

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 261/2004, člena 5 in 7; Uredba Sveta št. 2027/97; Montrealska konvencija iz leta 1999, člen 35)

Uredbo št. 261/2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov je treba razlagati tako, da je rok, v katerem je treba vložiti tožbo za plačilo odškodnine iz členov 5 in 7 te uredbe, določen v skladu s pravili posamezne države članice o zastaranju tožbenih zahtevkov.

Ker namreč navedena uredba ne vsebuje nobenih določb s tega področja in ker ni ureditve na ravni Skupnosti, vsaka država članica v svojem pravnem redu uredi postopkovna pravila glede pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pri čemer se s temi pravili spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti.

Navedene ugotovitve ne omaje to, da člen 29 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil, ki se nanašajo na mednarodni zračni prevoz, podpisane 12. oktobra 1929 v Varšavi, in člen 35 Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz, ki je bila sprejeta 28. maja 1999 v Montrealu, določata dvoletni zastaralni rok za vložitev odškodninskih tožb iz naslova pravic, priznanih s tema konvencijama. Odškodnina iz členov 5 in 7 Uredbe št. 261/2004 namreč ne spada na področje uporabe navedenih konvencij. Zato ni mogoče šteti, da se v njej določen zastaralni rok lahko uporabi za vložene tožbe, zlasti na podlagi členov 5 in 7 te uredbe.

Poleg tega je bil edini cilj Uredbe št. 2027/97 o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč nadomestiti nekatere določbe Varšavske konvencije, da bi se izboljšala zaščita potnikov, udeleženih v letalskih nesrečah, ne pa odpraviti uporabo ostalih določb, med katere spadajo med drugim pravila za vložitev odškodninske tožbe iz člena 29 te konvencije. Vendar pa Uredba št. 261/2004 uvaja sistem standardiziranega in takojšnjega nadomestila škode, nastale zaradi nevšečnosti, ki so posledica zamude in odpovedi letov, ki se umešča pred Montrealsko konvencijo in ki je tako neodvisen od ureditve, ki iz te izhaja.

(Glej točke od 24 do 29, 32 in 33 ter izrek.)