Zadeva C-85/11

Evropska komisija

proti

Irski

„Neizpolnitev obveznosti države — Obdavčenje — Direktiva 2006/112/ES — Člena 9 in 11 — Nacionalna zakonodaja, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en zavezanec za DDV“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. aprila 2013

Usklajevanje davčnih zakonodaj – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Davčni zavezanci – Pojem – Možnost, da države članice tesno povezane osebe obravnavajo kot enega davčnega zavezanca – Nacionalna ureditev, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en davčni zavezanec – Neizpolnitev obveznosti – Neobstoj

(Direktiva Sveta 2006/112, člen 11)

Država članica, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en zavezanec za davek na dodano vrednost, ne krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 11 Direktive Sveta 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

Iz izraza „kot enega davčnega zavezanca“ ni mogoče sklepati, da je namen člena 11 Direktive omogočiti obravnavanje več davčnih zavezancev kot enega subjekta, saj se ta izraz ne nanaša na pogoj za uporabo tega člena, temveč na njegov učinek, ki je obravnava več oseb kot enega davčnega zavezanca. Besedilo tega člena ne podpira niti argumenta, da je ta člen izjema od splošnega pravila, da je treba vsakega davčnega zavezanca obravnavati ločeno, zaradi česar naj bi bilo treba ta člen razlagati ozko, niti argumenta, da pojem skupina pomeni, da morajo osebe, ki sestavljajo skupino, spadati v isto kategorijo, saj se pojem „skupina“ v tem členu ne pojavlja.

Zakonodajalec je želel s členom 11 Direktive državam članicam omogočiti, da lastnosti davčnega zavezanca ne vežejo vedno na pravnoformalno neodvisnost, bodisi zaradi poenostavitve upravnih postopkov bodisi zaradi preprečevanja zlorab, kot je na primer razdelitev enega gospodarskega subjekta na več ločenih davčnih zavezancev, zato da bi bil lahko upravičen do posebne obravnave. Ni pa mogoče ugotoviti, da je možnost, da države članice skupino oseb, ki vključuje eno ali več oseb, ki posamično nimajo lastnosti davčnega zavezanca, obravnavajo kot enega davčnega zavezanca, v nasprotju s temi cilji. Nasprotno, ni mogoče izključiti, da članstvo takih oseb v DDV-skupini prispeva k poenostavitvi upravnih postopkov tako za to skupino kot za davčno upravo in omogoča izogibanje nekaterim zlorabam, pri čemer je lahko to članstvo za dosego tega cilja celo nepogrešljivo, če je iz njega razvidna tesna povezava, ki mora obstajati med osebami, ki sestavljajo to skupino, na finančnem, ekonomskem in organizacijskem področju, da se lahko štejejo za enega davčnega zavezanca.

(Glej točke 40, 47 in 48.)

Zadeva C-85/11

Evropska komisija

proti

Irski

„Neizpolnitev obveznosti države — Obdavčenje — Direktiva 2006/112/ES — Člena 9 in 11 — Nacionalna zakonodaja, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en zavezanec za DDV“

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 9. aprila 2013

Usklajevanje davčnih zakonodaj — Skupni sistem davka na dodano vrednost — Davčni zavezanci — Pojem — Možnost, da države članice tesno povezane osebe obravnavajo kot enega davčnega zavezanca — Nacionalna ureditev, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en davčni zavezanec — Neizpolnitev obveznosti — Neobstoj

(Direktiva Sveta 2006/112, člen 11)

Država članica, ki dopušča vključitev oseb, ki niso davčni zavezanci, v skupino oseb, ki so lahko obravnavane kot en zavezanec za davek na dodano vrednost, ne krši obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 11 Direktive Sveta 2006/112 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

Iz izraza „kot enega davčnega zavezanca“ ni mogoče sklepati, da je namen člena 11 Direktive omogočiti obravnavanje več davčnih zavezancev kot enega subjekta, saj se ta izraz ne nanaša na pogoj za uporabo tega člena, temveč na njegov učinek, ki je obravnava več oseb kot enega davčnega zavezanca. Besedilo tega člena ne podpira niti argumenta, da je ta člen izjema od splošnega pravila, da je treba vsakega davčnega zavezanca obravnavati ločeno, zaradi česar naj bi bilo treba ta člen razlagati ozko, niti argumenta, da pojem skupina pomeni, da morajo osebe, ki sestavljajo skupino, spadati v isto kategorijo, saj se pojem „skupina“ v tem členu ne pojavlja.

Zakonodajalec je želel s členom 11 Direktive državam članicam omogočiti, da lastnosti davčnega zavezanca ne vežejo vedno na pravnoformalno neodvisnost, bodisi zaradi poenostavitve upravnih postopkov bodisi zaradi preprečevanja zlorab, kot je na primer razdelitev enega gospodarskega subjekta na več ločenih davčnih zavezancev, zato da bi bil lahko upravičen do posebne obravnave. Ni pa mogoče ugotoviti, da je možnost, da države članice skupino oseb, ki vključuje eno ali več oseb, ki posamično nimajo lastnosti davčnega zavezanca, obravnavajo kot enega davčnega zavezanca, v nasprotju s temi cilji. Nasprotno, ni mogoče izključiti, da članstvo takih oseb v DDV-skupini prispeva k poenostavitvi upravnih postopkov tako za to skupino kot za davčno upravo in omogoča izogibanje nekaterim zlorabam, pri čemer je lahko to članstvo za dosego tega cilja celo nepogrešljivo, če je iz njega razvidna tesna povezava, ki mora obstajati med osebami, ki sestavljajo to skupino, na finančnem, ekonomskem in organizacijskem področju, da se lahko štejejo za enega davčnega zavezanca.

(Glej točke 40, 47 in 48.)