Zadeva C-68/11

Evropska komisija

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države — Okolje — Direktiva 1999/30/ES — Nadzor nad onesnaževanjem — Mejne vrednosti koncentracij PM10 v zunanjem zraku“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. decembra 2012

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Vloga, s katero se postopek začne – Navedba očitkov in tožbenih razlogov – Zahteve obličnosti – Nedvoumen izraz – Pogoj javnega reda glede dopustnosti

   (člen 258 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 1999/30 – Obveznost sprejetja ukrepov potrebnih za zagotovitev, da ne bodo presežene mejne vrednosti koncentracije PM10 – Preseganje dnevnih mejnih vrednosti – Neizpolnitev obveznosti

   (Direktiva 1999/30, člen 5(1))

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Nepristranskost – Izvor neizpolnitve obveznosti – Nevplivanje

   (člen 258 PDEU)

4. Države članice – Obveznosti – Neizpolnitev obveznosti – Utemeljitev / Upravičenost – Višja sila – Pogoji

   (člen 258 PDEU)

1.  Sodišče lahko po uradni dolžnosti preuči, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 258 PDEU za vložitev tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

   Kot je razvidno zlasti iz člena 38(1)(c) Poslovnika Sodišča je treba v vsaki tožbi navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov, te navedbe pa morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe in Sodišču nadzor. Iz tega izhaja, da morajo temeljni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo izhajati iz besedila same tožbe in da morajo biti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o nekem očitku ne bi odločilo.

   Za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti velja, da neobstoj navedbe bistvenega elementa tožbe, kot je – če je to primerno – obdobje, v katerem naj bi država članica po navedbah Komisije kršila pravo Unije, ne ustreza zahtevam skladnosti, jasnosti in natančnosti. Ker pa se sklicuje le na Direktivo 2008/50, zatrjuje samo trenutno neizpolnjevanje obveznosti in trdi, da se mora odločitev Sodišča nanašati na sedanjost in ne na preteklost, brez opredelitve zadevnega obdobja. Komisija v tem primeru ne more trditi, da gre za trenutno neizpolnjevanje obveznosti in da se mora odločitev Sodišča nanašati na sedanjost, in ne na preteklost, brez opredelitve zadevnega obdobja.

   (Glej točke od 49 do 54.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 55 in 67.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 62 in 63.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 64.)

Zadeva C-68/11

Evropska komisija

proti

Italijanski republiki

„Neizpolnitev obveznosti države — Okolje — Direktiva 1999/30/ES — Nadzor nad onesnaževanjem — Mejne vrednosti koncentracij PM10 v zunanjem zraku“

Povzetek – Sodba Sodišča (prvi senat) z dne 19. decembra 2012

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti — Vloga, s katero se postopek začne — Navedba očitkov in tožbenih razlogov — Zahteve obličnosti — Nedvoumen izraz — Pogoj javnega reda glede dopustnosti

   (člen 258 PDEU; Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Okolje — Onesnaževanje zraka — Direktiva 1999/30 — Obveznost sprejetja ukrepov potrebnih za zagotovitev, da ne bodo presežene mejne vrednosti koncentracije PM10 — Preseganje dnevnih mejnih vrednosti — Neizpolnitev obveznosti

   (Direktiva 1999/30, člen 5(1))

3. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti — Nepristranskost — Izvor neizpolnitve obveznosti — Nevplivanje

   (člen 258 PDEU)

4. Države članice — Obveznosti — Neizpolnitev obveznosti — Utemeljitev / Upravičenost — Višja sila — Pogoji

   (člen 258 PDEU)

1.  Sodišče lahko po uradni dolžnosti preuči, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 258 PDEU za vložitev tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti.

   Kot je razvidno zlasti iz člena 38(1)(c) Poslovnika Sodišča je treba v vsaki tožbi navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov, te navedbe pa morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe in Sodišču nadzor. Iz tega izhaja, da morajo temeljni dejanski in pravni elementi, na katerih tožba temelji, skladno in razumljivo izhajati iz besedila same tožbe in da morajo biti tožbeni predlogi izraženi nedvoumno, da se prepreči, da bi Sodišče odločilo ultra petita ali da o nekem očitku ne bi odločilo.

   Za tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti velja, da neobstoj navedbe bistvenega elementa tožbe, kot je – če je to primerno – obdobje, v katerem naj bi država članica po navedbah Komisije kršila pravo Unije, ne ustreza zahtevam skladnosti, jasnosti in natančnosti. Ker pa se sklicuje le na Direktivo 2008/50, zatrjuje samo trenutno neizpolnjevanje obveznosti in trdi, da se mora odločitev Sodišča nanašati na sedanjost in ne na preteklost, brez opredelitve zadevnega obdobja. Komisija v tem primeru ne more trditi, da gre za trenutno neizpolnjevanje obveznosti in da se mora odločitev Sodišča nanašati na sedanjost, in ne na preteklost, brez opredelitve zadevnega obdobja.

   (Glej točke od 49 do 54.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 55 in 67.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 62 in 63.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 64.)