SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE

(drugi senat)

z dne 16. maja 2012

Zadeva F‑61/10

AF

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Uradniki – Prošnja za pomoč – Psihično nasilje in diskriminatorno obravnavanje – Napaka pri presoji“

Predmet: Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero AF predlaga, naj se odločba, s katero sta bila zavrnjena njegova prošnja za pomoč zaradi psihičnega nasilja in odškodninski zahtevek, razglasi za nično in naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine.

Odločitev: Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Obveznost uprave, da zagotovi pomoč – Področje uporabe – Obseg – Sodni nadzor – Omejitve

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 24)

2.      Uradniki – Psihično nasilje – Pojem – Ravnanje, namenjeno diskreditiranju zadevne osebe ali poslabšanju njenih delovnih razmer – Zahteva po ponavljajočem se ravnanju – Zahteva po namernosti ravnanja – Obseg – Neobstoj zahteve po zlonamernosti nadlegovalca

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))

3.      Uradniki – Psihično nasilje – Pojem – Dodelitev dodatnih nalog uradniku, zaradi katerih je preobremenjen – Vključitev – Pogoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 12a(3))

1.      Člen 24 Kadrovskih predpisov je bil zasnovan za zaščito uradnikov Unije pred vsakršnim nadlegovanjem ali ponižujočim ravnanjem ne samo s strani tretjih oseb, ampak tudi s strani njegovih nadrejenih ali sodelavcev.

Uprava mora zaradi dolžnosti pomoči, ki jo ima na podlagi tega člena, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in ob poznavanju dejstev sprejme ustrezne ukrepe. Za to zadošča, da uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti napadov, ki naj bi jim bil izpostavljen. Zadevna institucija mora ob takih dokazih sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo, in sicer v sodelovanju s pritožnikom.

Nadzor sodišča Unije glede ukrepov, ki jih je sprejela uprava, je omejen na vprašanje, ali je zadevna institucija delovala v razumnih mejah in svoje diskrecijske pravice ni uporabila očitno napačno.

(Glej točke od 70 do 72.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 25. oktober 2007, Lo Giudice proti Komisiji, T‑154/05, točke od 135 do 137 ter navedena sodna praksa.

2.      V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je psihično nasilje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“ in „namern[i]“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da „razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“. Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, ne pa na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so imela njegova ravnanja, če so bila storjena namerno, objektivno take posledice.

V zvezi s tem je opredelitev nadlegovanja pogojena s tem, da je mogoče ugotoviti zadostno objektivno resničnost nadlegovanja v tem smislu, da bi ga običajno občutljiv nepristranski in razumen opazovalec v enakem položaju štel za pretirano in graje vredno.

(Glej točke od 88 do 91.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 9. december 2008, Q proti Komisiji, F‑52/05, točke 132, 134 in 135; 16. maj 2012, Skareby proti Komisiji, F‑42/10, točka 65.

3.      Čeprav ni izključeno, da lahko daljše preobremenjevanje uradnika z delom v nekaterih okoliščinah pomeni psihično nasilje, vseeno ostaja dejstvo, da morajo biti za priznanje psihičnega nasilja izpolnjeni pogoji, določeni v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov.

(Glej točko 118.)