Zadeva C-508/10

Evropska komisija

proti

Kraljevini Nizozemski

„Neizpolnitev obveznosti države — Direktiva 2003/109/ES — Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas — Vloga za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas — Vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici, ki jo vloži državljan tretje države, ki je status rezidenta za daljši čas pridobil že v prvi državi članici, ali njegov družinski član — Višina takse, ki jo zahteva pristojni organ — Nesorazmernost — Ovira za izvajanje pravice do prebivanja“

Povzetek sodbe

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predhodni postopek – Predmet – Vloga, s katero se postopek začne – Navedba očitkov in tožbenih razlogov

   (člen 258 PDEU; Statut Sodišča, člen 21, odstavek 1; Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Mejni nadzor, azil, priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Vloga za pridobitev tega statusa in dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici, ki jo vloži državljan tretje države, ki je ta status pridobil že v prvi državi članici, ali njegov družinski član

   (Direktiva Sveta 2003/109)

1.  V okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti je namen predhodnega postopka, da se zadevni državi članici omogoči, da po eni strani izpolni svoje obveznosti, ki ji jih nalaga pravo Unije, in da se po drugi strani učinkovito brani pred očitki Komisije. Predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, je zato omejen na predhodni postopek, določen z navedeno določbo.

   Komisija mora na podlagi členov 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 38(1)(c) Poslovnika Sodišča v vseh tožbah, ki jih vlaga na podlagi člena 258 PDEU, natančno navesti očitke, o katerih zahteva odločitev Sodišča, ter vsaj v obliki povzetka navesti pravne in dejanske elemente, na katerih ti očitki temeljijo. Kadar pa Komisija trdi, da je nacionalna ureditev v nasprotju s sistemom, sistematiko ali duhom neke direktive, ne da bi bilo mogoče kršitev prava Unije, ki izhaja iz tega, povezati s konkretnimi določbami te direktive, se tožba Komisije samo zaradi tega ne more šteti za nedopustno.

   (Glej točke od 33 do 35 in 39.)

2.  Država članica, ki za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas v tej državi, in tiste, ki – potem ko so ta status pridobili v drugi državi članici – zaprosijo za izvajanje pravice do prebivanja v tej državi članici, ter za njihove družinske člane, ki zaprosijo za dovoljenje, da bi jih spremljali ali se jim pridružili, uporablja previsoke in nesorazmerne takse, ki lahko ustvarijo oviro za izvajanje pravic, podeljenih z Direktivo 2003/109 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

   Čeprav namreč država članica izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi navedene direktive lahko pogojuje s pobiranjem taks, njihova višina ne sme imeti niti namena niti učinka, da se postavi ovira za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki se podeli na podlagi te direktive, da ne bi ogrožala cilja, ki mu ta direktiva sledi, ali njenega duha, in da ji ne bi odvzela koristnega učinka.

   Poleg tega diskrecijska pravica, ki jo ima država članica za določanje zneska taks, ki se od državljanov tretjih držav lahko zahtevajo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi poglavij II in III Direktive 2003/109, ni neomejena in torej ne omogoča določanja plačila taks, ki bi za te državljane tretjih držav ustvarjale pretirano velike finančne posledice.

   (Glej točke 69, 70, 73, 74 in 79 ter izrek.)

Zadeva C-508/10

Evropska komisija

proti

Kraljevini Nizozemski

„Neizpolnitev obveznosti države — Direktiva 2003/109/ES — Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas — Vloga za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas — Vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici, ki jo vloži državljan tretje države, ki je status rezidenta za daljši čas pridobil že v prvi državi članici, ali njegov družinski član — Višina takse, ki jo zahteva pristojni organ — Nesorazmernost — Ovira za izvajanje pravice do prebivanja“

Povzetek sodbe

1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti — Predhodni postopek — Predmet — Vloga, s katero se postopek začne — Navedba očitkov in tožbenih razlogov

   (člen 258 PDEU; Statut Sodišča, člen 21, odstavek 1; Poslovnik Sodišča, člen 38(1)(c))

2. Mejni nadzor, azil, priseljevanje — Politika priseljevanja — Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas — Direktiva 2003/109 — Vloga za pridobitev tega statusa in dovoljenja za prebivanje v drugi državi članici, ki jo vloži državljan tretje države, ki je ta status pridobil že v prvi državi članici, ali njegov družinski član

   (Direktiva Sveta 2003/109)

1.  V okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti je namen predhodnega postopka, da se zadevni državi članici omogoči, da po eni strani izpolni svoje obveznosti, ki ji jih nalaga pravo Unije, in da se po drugi strani učinkovito brani pred očitki Komisije. Predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, je zato omejen na predhodni postopek, določen z navedeno določbo.

   Komisija mora na podlagi členov 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča in 38(1)(c) Poslovnika Sodišča v vseh tožbah, ki jih vlaga na podlagi člena 258 PDEU, natančno navesti očitke, o katerih zahteva odločitev Sodišča, ter vsaj v obliki povzetka navesti pravne in dejanske elemente, na katerih ti očitki temeljijo. Kadar pa Komisija trdi, da je nacionalna ureditev v nasprotju s sistemom, sistematiko ali duhom neke direktive, ne da bi bilo mogoče kršitev prava Unije, ki izhaja iz tega, povezati s konkretnimi določbami te direktive, se tožba Komisije samo zaradi tega ne more šteti za nedopustno.

   (Glej točke od 33 do 35 in 39.)

2.  Država članica, ki za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas v tej državi, in tiste, ki – potem ko so ta status pridobili v drugi državi članici – zaprosijo za izvajanje pravice do prebivanja v tej državi članici, ter za njihove družinske člane, ki zaprosijo za dovoljenje, da bi jih spremljali ali se jim pridružili, uporablja previsoke in nesorazmerne takse, ki lahko ustvarijo oviro za izvajanje pravic, podeljenih z Direktivo 2003/109 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

   Čeprav namreč država članica izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi navedene direktive lahko pogojuje s pobiranjem taks, njihova višina ne sme imeti niti namena niti učinka, da se postavi ovira za pridobitev statusa rezidenta za daljši čas, ki se podeli na podlagi te direktive, da ne bi ogrožala cilja, ki mu ta direktiva sledi, ali njenega duha, in da ji ne bi odvzela koristnega učinka.

   Poleg tega diskrecijska pravica, ki jo ima država članica za določanje zneska taks, ki se od državljanov tretjih držav lahko zahtevajo za izdajo dovoljenja za prebivanje na podlagi poglavij II in III Direktive 2003/109, ni neomejena in torej ne omogoča določanja plačila taks, ki bi za te državljane tretjih držav ustvarjale pretirano velike finančne posledice.

   (Glej točke 69, 70, 73, 74 in 79 ter izrek.)