Zadeva C-467/10

Kazenski postopek

proti

Barisu Akyüzu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Gießen)

„Direktivi 91/439/EGS in 2006/126/ES — Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj — Zavrnitev države članice, da osebi, ki ne izpolnjuje pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za vožnjo v skladu z ureditvijo te države članice, prizna veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica“

Povzetek sodbe

1. Promet — Cestni promet — Vozniško dovoljenje — Direktivi 91/439/EGS in 2006/126/ES — Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj — Zavrnitev države članice gostiteljice, da prizna vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica — Zavrnitev, ki temelji na tem, da država članica gostiteljica prvega dovoljenja ni izdala zaradi neizpolnjevanja pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za vožnjo vozila — Nedopustnost

   (Direktiva 2006/126 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 2(1) in 11(4), Direktiva Sveta 91/439, člena 1(2) ter 8(2) in (4))

2. Promet — Cestni promet — Vozniško dovoljenje — Direktivi 91/439 in 2006/126 — Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj — Zavrnitev države članice gostiteljice, da prizna vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica — Zavrnitev, ki temelji na neobstoju običajnega prebivališča imetnika na ozemlju te druge države članice ob izdaji dovoljenja

   (Direktiva 2006/126 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 2(1), 7(1)(e) in 11(4), Direktiva Sveta 91/439, členi 1(2), 7(1)(b) ter 8(2) in (4))

1.  Določbe členov 1(2) ter 8(2) in (4) Direktive Sveta 91/439 o vozniških dovoljenjih v povezavi z določbami členov 2(1) in 11(4) Direktive 2006/126 o vozniških dovoljenjih je treba razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice gostiteljice, ki tej omogoča, da na svojem ozemlju zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, če za imetnika vozniškega dovoljenja ni veljal noben ukrep v smislu člena 8(4) Direktive 91/439 ali člena 11(4), drugi pododstavek, Direktive 2006/126, ampak mu je zadnjenavedena država članica zavrnila izdajo prvega vozniškega dovoljenja, ker ni izpolnjeval pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za varno vožnjo motornega vozila v skladu z ureditvijo te države članice.

   Člen 8(4) Direktive 91/439 namreč pomeni izjemo od načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj in jo je zato treba razlagati strogo. Izjem od obveznosti priznanja vozniških dovoljenj, izdanih v državah članicah, brez formalnosti, s katerimi je to načelo usklajeno z načelom varnosti v cestnem prometu, ni mogoče razlagati široko, ne da bi se izničilo bistvo načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj, izdanih v državah članicah v skladu z Direktivo 91/439.

   (Glej točke 45, 46 in 59 ter točko 1 izreka.)

2.  Določbe členov 1(2) ter 8(2) in (4) Direktive 91/439 o vozniških dovoljenjih v povezavi z določbami členov 2(1) in 11(4) Direktive 2006/126 o vozniških dovoljenjih je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice gostiteljice, ki tej omogoča, da na svojem ozemlju zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano v drugi državi članici, če je bilo na podlagi nespornih informacij, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, dokazano, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji tega dovoljenja ni izpolnjeval pogoja običajnega prebivališča, določenega v členu 7(1)(b) Direktive 91/439 in členu 7(1)(e) Direktive 2006/126. V zvezi s tem to, da država članica izdajateljica pristojnim organom države članice gostiteljice informacij ni posredovala neposredno, temveč samo posredno, v obliki sporočil tretjih oseb, sama po sebi ni taka, da ne bi bilo mogoče šteti, da te informacije izvirajo iz države članice izdajateljice, saj so jih dali organi te države članice. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je mogoče informacije, ki so pridobljene v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, opredeliti kot informacije, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, in kadar je to potrebno, ob upoštevanju vseh okoliščin spora, s katerimi je bilo seznanjeno, navedene informacije oceniti in presoditi, ali pomenijo nesporne informacije, ki potrjujejo, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji vozniškega dovoljenja ni imel običajnega prebivališča na ozemlju države članice izdajateljice.

   Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je mogoče tako pridobljene informacije opredeliti kot informacije, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, in kadar je to potrebno, ob upoštevanju vseh okoliščin spora, s katerimi je bilo seznanjeno, navedene informacije oceniti in presoditi, ali pomenijo nesporne informacije, ki potrjujejo, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji vozniškega dovoljenja ni imel običajnega prebivališča na ozemlju zadnjenavedene države članice. V okviru navedene presoje lahko nacionalno sodišče upošteva zlasti možnost, da je iz informacij, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, razvidno, da je bil imetnik vozniškega dovoljenja na ozemlju te države članice le kratko obdobje in da je imel na njenem ozemlju zgolj fiktivno prebivališče samo zato, da bi se izognil uporabi strožjih pogojev za izdajo vozniškega dovoljenja v državi članici, v kateri je dejansko prebival. Vendar ker je imetnik vozniškega dovoljenja lahko uresničeval pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je državljanom Unije podeljena s členom 21(1) PDEU in priznana z direktivama 91/439 in 2006/126, to, da je imel prebivališče v zadevni državi članici, zato da bi se zanj uporabljala manj stroga ureditev glede pogojev za izdajo vozniškega dovoljenja v državi članici, samo po sebi ne dokazuje nespoštovanja pogoja običajnega prebivališča, določenega v členih 7(1)(b) in 7(1)(e) teh direktiv, kar upravičuje, da država članica zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica.

   (Glej točke od 75 do 77 in točko 2 izreka.)

Zadeva C-467/10

Kazenski postopek

proti

Barisu Akyüzu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Gießen)

„Direktivi 91/439/EGS in 2006/126/ES — Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj — Zavrnitev države članice, da osebi, ki ne izpolnjuje pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za vožnjo v skladu z ureditvijo te države članice, prizna veljavnost vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica“

Povzetek sodbe

1. Promet – Cestni promet – Vozniško dovoljenje – Direktivi 91/439/EGS in 2006/126/ES – Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj – Zavrnitev države članice gostiteljice, da prizna vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica – Zavrnitev, ki temelji na tem, da država članica gostiteljica prvega dovoljenja ni izdala zaradi neizpolnjevanja pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za vožnjo vozila – Nedopustnost

   (Direktiva 2006/126 Evropskega parlamenta in Sveta, člena 2(1) in 11(4), Direktiva Sveta 91/439, člena 1(2) ter 8(2) in (4))

2. Promet – Cestni promet – Vozniško dovoljenje – Direktivi 91/439 in 2006/126 – Vzajemno priznavanje vozniških dovoljenj – Zavrnitev države članice gostiteljice, da prizna vozniško dovoljenje, ki ga je izdala druga država članica – Zavrnitev, ki temelji na neobstoju običajnega prebivališča imetnika na ozemlju te druge države članice ob izdaji dovoljenja

   (Direktiva 2006/126 Evropskega parlamenta in Sveta, členi 2(1), 7(1)(e) in 11(4), Direktiva Sveta 91/439, členi 1(2), 7(1)(b) ter 8(2) in (4))

1.  Določbe členov 1(2) ter 8(2) in (4) Direktive Sveta 91/439 o vozniških dovoljenjih v povezavi z določbami členov 2(1) in 11(4) Direktive 2006/126 o vozniških dovoljenjih je treba razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi države članice gostiteljice, ki tej omogoča, da na svojem ozemlju zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica, če za imetnika vozniškega dovoljenja ni veljal noben ukrep v smislu člena 8(4) Direktive 91/439 ali člena 11(4), drugi pododstavek, Direktive 2006/126, ampak mu je zadnjenavedena država članica zavrnila izdajo prvega vozniškega dovoljenja, ker ni izpolnjeval pogojev glede telesne in duševne zmožnosti za varno vožnjo motornega vozila v skladu z ureditvijo te države članice.

   Člen 8(4) Direktive 91/439 namreč pomeni izjemo od načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj in jo je zato treba razlagati strogo. Izjem od obveznosti priznanja vozniških dovoljenj, izdanih v državah članicah, brez formalnosti, s katerimi je to načelo usklajeno z načelom varnosti v cestnem prometu, ni mogoče razlagati široko, ne da bi se izničilo bistvo načela vzajemnega priznavanja vozniških dovoljenj, izdanih v državah članicah v skladu z Direktivo 91/439.

   (Glej točke 45, 46 in 59 ter točko 1 izreka.)

2.  Določbe členov 1(2) ter 8(2) in (4) Direktive 91/439 o vozniških dovoljenjih v povezavi z določbami členov 2(1) in 11(4) Direktive 2006/126 o vozniških dovoljenjih je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo ureditvi države članice gostiteljice, ki tej omogoča, da na svojem ozemlju zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki je bilo izdano v drugi državi članici, če je bilo na podlagi nespornih informacij, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, dokazano, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji tega dovoljenja ni izpolnjeval pogoja običajnega prebivališča, določenega v členu 7(1)(b) Direktive 91/439 in členu 7(1)(e) Direktive 2006/126. V zvezi s tem to, da država članica izdajateljica pristojnim organom države članice gostiteljice informacij ni posredovala neposredno, temveč samo posredno, v obliki sporočil tretjih oseb, sama po sebi ni taka, da ne bi bilo mogoče šteti, da te informacije izvirajo iz države članice izdajateljice, saj so jih dali organi te države članice. Predložitveno sodišče mora preveriti, ali je mogoče informacije, ki so pridobljene v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, opredeliti kot informacije, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, in kadar je to potrebno, ob upoštevanju vseh okoliščin spora, s katerimi je bilo seznanjeno, navedene informacije oceniti in presoditi, ali pomenijo nesporne informacije, ki potrjujejo, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji vozniškega dovoljenja ni imel običajnega prebivališča na ozemlju države članice izdajateljice.

   Nacionalno sodišče mora preveriti, ali je mogoče tako pridobljene informacije opredeliti kot informacije, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, in kadar je to potrebno, ob upoštevanju vseh okoliščin spora, s katerimi je bilo seznanjeno, navedene informacije oceniti in presoditi, ali pomenijo nesporne informacije, ki potrjujejo, da imetnik vozniškega dovoljenja ob izdaji vozniškega dovoljenja ni imel običajnega prebivališča na ozemlju zadnjenavedene države članice. V okviru navedene presoje lahko nacionalno sodišče upošteva zlasti možnost, da je iz informacij, ki izvirajo iz države članice izdajateljice, razvidno, da je bil imetnik vozniškega dovoljenja na ozemlju te države članice le kratko obdobje in da je imel na njenem ozemlju zgolj fiktivno prebivališče samo zato, da bi se izognil uporabi strožjih pogojev za izdajo vozniškega dovoljenja v državi članici, v kateri je dejansko prebival. Vendar ker je imetnik vozniškega dovoljenja lahko uresničeval pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki je državljanom Unije podeljena s členom 21(1) PDEU in priznana z direktivama 91/439 in 2006/126, to, da je imel prebivališče v zadevni državi članici, zato da bi se zanj uporabljala manj stroga ureditev glede pogojev za izdajo vozniškega dovoljenja v državi članici, samo po sebi ne dokazuje nespoštovanja pogoja običajnega prebivališča, določenega v členih 7(1)(b) in 7(1)(e) teh direktiv, kar upravičuje, da država članica zavrne priznanje vozniškega dovoljenja, ki ga je izdala druga država članica.

   (Glej točke od 75 do 77 in točko 2 izreka.)