Keywords
Summary

Keywords

1. Temeljne pravice – Spoštovanje zasebnega in družinskega življenja

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 7)

2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pravica do varstva in vzgoje otroka

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 7 in 24; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 2, točka 11)

Summary

1. Iz člena 52(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je razvidno, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, sta vsebina in obseg teh pravic enaka vsebini in obsegu pravic, ki ju določa konvencija. Vendar ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije. V skladu s členom 7 iste listine ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Njegovo besedilo je enako besedilu člena 8(1) navedene konvencije, razen da se namesto izraza „komunikacije“ uporablja „dopisovanje“. Zato ta člen 7 vsebuje pravice, ki se ujemajo s tistimi, zagotovljenimi s členom 8(1) konvencije. Torej je treba členu 7 listine dati enak pomen in obseg kot členu 8(1) konvencije, kakor se razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice.

(Glej točko 53.)

2. Uredbo št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da pravo države članice za očeta, ki ni poročen z otrokovo materjo, pridobitev pravic do varstva in vzgoje otroka pogojuje s pridobitvijo odločbe pristojnega nacionalnega sodišča o dodelitvi takih pravic, zaradi katerih bi lahko bila premestitev tega otroka ali njegovo zadržanje s strani matere nezakonita v smislu člena 2, točka 11, te uredbe.

Uredba št. 2201/2003 ne določa, kdo mora imeti pravice do varstva in vzgoje, zaradi katerih je lahko premestitev otroka nezakonita v smislu njenega člena 2, točka 11, temveč se glede določitve imetnika teh pravic do varstva in vzgoje sklicuje na pravo države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče tik pred premestitvijo ali zadržanjem. Tako pogoje, pod katerimi biološki oče pridobi pravice do varstva in vzgoje otroka v smislu člena 2, točka 9, te uredbe, določa pravo države članice, po potrebi s pogojevanjem pridobitve pravic do varstva in vzgoje s pridobitvijo odločbe pristojnega nacionalnega sodišča o njihovi dodelitvi. Uredbo št. 2201/2003 je zato treba razlagati tako, da je nezakonitost premestitve otroka za namene uporabe te uredbe odvisna samo od obstoja pravic do varstva in vzgoje, dodeljenih z nacionalnim pravom, ki je bilo kršeno s to premestitvijo.

Člena 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah taki razlagi ne nasprotujeta.

Če za namene uporabe Uredbe št. 2201/2003 glede opredelitve nezakonitosti premestitve otroka, ki ga mati odpelje v drugo državo članico, biološki oče mora imeti pravico, da pristojnemu nacionalnemu sodišču pred premestitvijo predlaga, da se mu dodelijo pravice do varstva in vzgoje otroka, kar je bistvo pravice biološkega očeta do zasebnega in družinskega življenja v takem okviru, nasprotno pa to, da biološki oče drugače kot mati ni samodejno imetnik pravic do varstva in vzgoje otroka v smislu člena 2 te uredbe, ne vpliva bistveno na vsebino njegove pravice do zasebnega in družinskega življenja, navedene v členu 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če je ohranjena njegova pravica zahtevati pravico do varstva in vzgoje pri pristojnem sodišču.

Ta ugotovitev ni omajana zaradi dejstva, da oče, ki ni pravočasno začel postopka za pridobitev pravic do varstva in vzgoje, v primeru materine premestitve otroka v drugo državo članico nima možnosti doseči vrnitve otroka v državo članico, v kateri je bilo njegovo prejšnje običajno prebivališče. Taka premestitev namreč pomeni zakonito izvajanje pravice matere – ki ima pravice do varstva in vzgoje otroka – do prostega gibanja iz členov 20(2)(a) PDEU in 21(1) PDEU in njene pravice do odločanja o kraju otrokovega prebivališča, ne da bi to biološkemu očetu onemogočilo izvajanje pravice do vložitve predloga za pridobitev pravic do varstva in vzgoje otroka ali pravice do stikov z njim. Tako bi priznanje pravic do varstva in vzgoje otroka v smislu člena 2, točka 11, Uredbe št. 2201/2003 očetu ne glede na nedodelitev takih pravic na podlagi nacionalnega prava nasprotovala zahtevam pravne varnosti in potrebi po zaščiti pravic in svoboščin drugih v smislu člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v obravnavanem primeru pravic in svoboščin matere. Taka rešitev bi poleg tega lahko pomenila kršitev člena 51(2) te listine.

Poleg tega glede na veliko raznovrstnost zunajzakonskih skupnosti in tako odnosov med starši in otroki, ki se izraža v različnem priznavanju obsega in delitve roditeljske pravice v državah članicah, je treba člen 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 7 te listine razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se pravice do varstva in vzgoje za potrebe uporabe Uredbe št. 2201/2003 načeloma dodelijo izključno materi in da ima biološki oče pravice do varstva in vzgoje samo na podlagi sodne odločbe. Taka odločba namreč pristojnemu nacionalnemu sodišču omogoča, da odloči o varstvu in vzgoji otroka ter pravici do stikov z njim ob upoštevanju vseh upoštevnih podatkov, zlasti okoliščin v zvezi z rojstvom otroka, naravo odnosa med starši, odnosa vsakega od staršev z otrokom in sposobnosti vsakega od staršev za sprejetje bremena varstva in vzgoje. Upoštevanje teh podatkov je namenjeno varovanju koristi otroka v skladu s členom 24(2) listine.

(Glej točke 43, 44, 55, od 57 do 59 in od 62 do 64 ter izrek.)