Zadeva C-376/10 P

Pye Phyo Tay Za

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba — Skupna zunanja in varnostna politika — Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Republiki zveze Mjanmar — Zamrznitev sredstev, ki se uporablja za osebe, subjekte in organe — Pravna podlaga“

Povzetek sodbe

Akti institucij — Izbira pravne podlage — Uredba o obnovitvi in okrepitvi omejevalnih ukrepov proti tretji državi — Zamrznitev sredstev nekaterih oseb in subjektov, ki so povezani z vodji te države ali jih ti nadzirajo

(člena 60 ES in 301 ES; Uredba Sveta št. 194/2008; skupni stališči Sveta 2006/318 in 2007/750)

Čeprav je Sodišče člena 60 ES in 301 ES razlagalo široko, saj je v pojem „tretja država“ iz navedenih členov vključilo voditelje teh držav ter posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani ali jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo, so za tako razlago veljali pogoji, ki zagotavljajo, da se člena 60 ES in 301 ES uporabljata v skladu s ciljem teh členov. V zvezi s tem bi bil z razlago členov 60 ES in 301 ES, po kateri za to, da je mogoče šteti, da so bili zadevni omejevalni ukrepi proti tretji državi sprejeti v smislu členov 60 ES in 301 ES, zadostuje, da se ti ukrepi nanašajo na osebe ali subjekte, ki so v tej državi ali so z njo v drugačni zvezi, tem določbam dan preširok obseg in se sploh ne bi upoštevala zahteva, ki izhaja iz besedila teh določb, namreč da je treba ukrepe, določene na podlagi teh določb, sprejeti proti tretji državi.

Iz tega izhaja, da se morajo ukrepi proti fizičnim osebam nanašati zgolj na voditelje tretjih držav in z njimi povezane osebe, da bi jih bilo na podlagi členov 60 ES in 301 ES mogoče sprejeti kot omejevalne ukrepe proti tem državam. Ta zahteva zagotavlja obstoj zadostne povezave med zadevnimi osebami in tretjo državo, ki je predmet omejevalnih ukrepov, ki jih sprejme Unija, s čimer se preprečuje, da bi se člena 60 ES in 301 ES razlagala preširoko.

Splošno sodišče je z mnenjem, da je mogoče domnevati, da imajo družinski člani vodilnih v pomembnih podjetij v tretji državi prav tako koristi od vladne gospodarske politike te države, razširilo kategorijo fizičnih oseb, na katere se usmerjeni omejevalni ukrepi lahko nanašajo. Uporaba takih ukrepov proti fizičnim osebam zgolj zaradi njihovih družinskih vezi z osebami, povezanimi z voditelji zadevne tretje države, in ne glede na njihovo osebno ravnanje je v nasprotju z razlago členov 60 ES in 301 ES, ki jo je podalo Sodišče. Poleg tega je Sodišče s tem, da je razsodilo, da se omejevalni ukrepi, sprejeti proti tretji državi, ne morejo nanašati na osebe, ki so s to državo v „drugačni zvezi“, želelo omejiti kategorije fizičnih oseb, ki jih usmerjeni omejitveni ukrepi lahko prizadenejo, na tiste, glede katerih je povezava s tretjo državo očitna, in sicer na voditelje tretjih držav in z njimi povezane posameznike.

Merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za vključitev družinskih članov vodilnih v podjetjih, poleg tega temelji na domnevi, ki ni predvidena niti z Uredbo št. 194/2008 o obnovitvi in okrepitvi omejevalnih ukrepov v zvezi z Burmo/Mjanmarom niti s skupnima stališčema 2006/318 in 2007/750, na katera se sklicuje v tej uredbi, in ki ni v skladu s ciljem te ureditve. Zato bi bilo ukrep zamrznitve pritožnikovih sredstev in gospodarskih virov v okviru uredbe, katere namen je sankcionirati tretjo državo na podlagi členov 60 ES in 301 ES, mogoče sprejeti zgolj na podlagi jasnih in konkretnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da ima pritožnik koristi od gospodarske politike voditeljev Republike zveze Mjanmar.

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da je mogoče domnevati, da imajo družinski člani vodilnih v pomembnih podjetjih v tretji državi korist od funkcij teh vodilnih oseb, s čimer imajo tudi koristi od vladne gospodarske politike, in da zato na podlagi členov 60 ES in 301 ES obstaja zadostna povezava med pritožnikom in vojaškim režimom v Mjanmaru.

(Glej točke od 60 do 66 in od 68 do 71.)

Zadeva C-376/10 P

Pye Phyo Tay Za

proti

Svetu Evropske unije

„Pritožba — Skupna zunanja in varnostna politika — Omejevalni ukrepi, sprejeti proti Republiki zveze Mjanmar — Zamrznitev sredstev, ki se uporablja za osebe, subjekte in organe — Pravna podlaga“

Povzetek sodbe

Akti institucij – Izbira pravne podlage – Uredba o obnovitvi in okrepitvi omejevalnih ukrepov proti tretji državi – Zamrznitev sredstev nekaterih oseb in subjektov, ki so povezani z vodji te države ali jih ti nadzirajo

(člena 60 ES in 301 ES; Uredba Sveta št. 194/2008; skupni stališči Sveta 2006/318 in 2007/750)

Čeprav je Sodišče člena 60 ES in 301 ES razlagalo široko, saj je v pojem „tretja država“ iz navedenih členov vključilo voditelje teh držav ter posameznike in subjekte, ki so z njimi povezani ali jih ti posredno ali neposredno nadzorujejo, so za tako razlago veljali pogoji, ki zagotavljajo, da se člena 60 ES in 301 ES uporabljata v skladu s ciljem teh členov. V zvezi s tem bi bil z razlago členov 60 ES in 301 ES, po kateri za to, da je mogoče šteti, da so bili zadevni omejevalni ukrepi proti tretji državi sprejeti v smislu členov 60 ES in 301 ES, zadostuje, da se ti ukrepi nanašajo na osebe ali subjekte, ki so v tej državi ali so z njo v drugačni zvezi, tem določbam dan preširok obseg in se sploh ne bi upoštevala zahteva, ki izhaja iz besedila teh določb, namreč da je treba ukrepe, določene na podlagi teh določb, sprejeti proti tretji državi.

Iz tega izhaja, da se morajo ukrepi proti fizičnim osebam nanašati zgolj na voditelje tretjih držav in z njimi povezane osebe, da bi jih bilo na podlagi členov 60 ES in 301 ES mogoče sprejeti kot omejevalne ukrepe proti tem državam. Ta zahteva zagotavlja obstoj zadostne povezave med zadevnimi osebami in tretjo državo, ki je predmet omejevalnih ukrepov, ki jih sprejme Unija, s čimer se preprečuje, da bi se člena 60 ES in 301 ES razlagala preširoko.

Splošno sodišče je z mnenjem, da je mogoče domnevati, da imajo družinski člani vodilnih v pomembnih podjetij v tretji državi prav tako koristi od vladne gospodarske politike te države, razširilo kategorijo fizičnih oseb, na katere se usmerjeni omejevalni ukrepi lahko nanašajo. Uporaba takih ukrepov proti fizičnim osebam zgolj zaradi njihovih družinskih vezi z osebami, povezanimi z voditelji zadevne tretje države, in ne glede na njihovo osebno ravnanje je v nasprotju z razlago členov 60 ES in 301 ES, ki jo je podalo Sodišče. Poleg tega je Sodišče s tem, da je razsodilo, da se omejevalni ukrepi, sprejeti proti tretji državi, ne morejo nanašati na osebe, ki so s to državo v „drugačni zvezi“, želelo omejiti kategorije fizičnih oseb, ki jih usmerjeni omejitveni ukrepi lahko prizadenejo, na tiste, glede katerih je povezava s tretjo državo očitna, in sicer na voditelje tretjih držav in z njimi povezane posameznike.

Merilo, ki ga je Splošno sodišče uporabilo za vključitev družinskih članov vodilnih v podjetjih, poleg tega temelji na domnevi, ki ni predvidena niti z Uredbo št. 194/2008 o obnovitvi in okrepitvi omejevalnih ukrepov v zvezi z Burmo/Mjanmarom niti s skupnima stališčema 2006/318 in 2007/750, na katera se sklicuje v tej uredbi, in ki ni v skladu s ciljem te ureditve. Zato bi bilo ukrep zamrznitve pritožnikovih sredstev in gospodarskih virov v okviru uredbe, katere namen je sankcionirati tretjo državo na podlagi členov 60 ES in 301 ES, mogoče sprejeti zgolj na podlagi jasnih in konkretnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dokazati, da ima pritožnik koristi od gospodarske politike voditeljev Republike zveze Mjanmar.

Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je razsodilo, da je mogoče domnevati, da imajo družinski člani vodilnih v pomembnih podjetjih v tretji državi korist od funkcij teh vodilnih oseb, s čimer imajo tudi koristi od vladne gospodarske politike, in da zato na podlagi členov 60 ES in 301 ES obstaja zadostna povezava med pritožnikom in vojaškim režimom v Mjanmaru.

(Glej točke od 60 do 66 in od 68 do 71.)