Zadeva C-282/10

Maribel Dominguez

proti

Centre informatique du Centre Ouest Atlantique

in

Préfet de la région Centre

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

„Socialna politika — Direktiva 2003/88/ES — Člen 7 — Pravica do plačanega letnega dopusta — Pogoj za pridobitev pravice, določen z nacionalno ureditvijo — Odsotnost delavca — Trajanje pravice do dopusta glede na naravo odsotnosti — Nacionalna ureditev v nasprotju z Direktivo 2003/88 — Vloga nacionalnega sodišča“

Povzetek sodbe

1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Nacionalna ureditev, v skladu s katero je plačan letni dopust pogojen z minimalnim obdobjem dejanskega dela v referenčnem obdobju

   (Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 7(1))

2. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Direktiva 2003/88 – Člen 7(1) – Obveznosti in pooblastila nacionalnega sodišča – Razlaga nacionalne ureditve v skladu s pravom Unije – Meje – Morebitna obveznost zadevne države članice, da povrne škodo, ki je posameznikom nastala zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije

   (člen 4(3) PEU; Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 7(1))

3. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Organizacija delovnega časa – Pravica do plačanega letnega dopusta – Nacionalna določba, ki glede na vzrok odsotnosti delavca določa trajanje plačanega letnega dopusta, ki je daljše ali enako minimalnemu obdobju

   (Direktiva 2003/88 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 7(1))

1.  Člen 7(1) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim določbam ali praksi, v skladu s katero je pravica do plačanega letnega dopusta pogojena z najmanj desetimi dnevi ali enim mesecem dejanskega dela v referenčnem obdobju.

   Čeprav lahko namreč države članice v nacionalni zakonodaji opredelijo pogoje za uresničevanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta, kljub temu ne morejo določiti nobenega pogoja za pridobitev te pravice. Tako lahko podrobna pravila za uresničevanje in uveljavljanje, ki so potrebna za uveljavitev določb Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki je bila kodificirana z Direktivo 2003/88, vsebujejo nekatera odstopanja od pogojev za uresničevanje pravice do plačanega letnega dopusta, vendar ta direktiva državam članicam ne dopušča, da izključijo obstoj pravice, ki je izrecno podeljena vsem delavcem.

   (Glej točke 18, 19 in 21 ter točko 1 izreka.)

2.  V primeru spora med posamezniki, ko je nacionalno pravo v nasprotju s členom 7 Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, mora predložitveno sodišče ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava, zlasti upoštevnega delovnega prava, in ob uporabi načinov razlage, ki jih priznava nacionalno pravo, da bi zagotovilo polni učinek navedenega člena in doseglo rešitev v skladu z njegovim ciljem, preveriti, ali lahko to nacionalno pravo razlaga tako, da je odsotnost z dela zaradi poškodbe na poti na delo izenačena z enim od primerov iz navedenega člena.

   Če taka razlaga ni mogoča, mora nacionalno sodišče preveriti, ali se je ob upoštevanju pravne oblike toženih strank v postopku v glavni stvari proti njima mogoče sklicevati na neposredni učinek člena 7(1) Direktive 2003/88.

   Če nacionalno sodišče ne doseže cilja, ki je določen z navedenim členom 7, se lahko stranka, ki je oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije, za povrnitev morebitne utrpljene škode kljub temu sklicuje na sodbo z dne 19. novembra 1991 v združenih zadevah Francovich in drugi, C-6/90 in C-9/90.

   (Glej točko 44 in točko 2 izreka.)

3.  Člen 7(1) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni določbi, ki glede na vzrok odsotnosti delavca na bolniškem dopustu določa trajanje plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, ki je zagotovljeno s to direktivo.

   (Glej točko 50 in točko 3 izreka.)