Združeni zadevi C-7/10 in C-9/10

Staatssecretaris van Justitie

proti

Tayfunu Kahveciju in Osmanu Inanu

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Pridružitveni sporazum EGS-Turčija — Pravica do prebivanja — Družinski člani naturaliziranega turškega delavca — Obdržanje turškega državljanstva — Datum naturalizacije“

Povzetek sodbe

Mednarodni sporazumi — Pridružitveni sporazum EGS-Turčija — Pridružitveni svet, ustanovljen s Pridružitvenim sporazumom EGS-Turčija — Sklep št. 1/80 — Združitev družine

(Sklep Pridružitvenega Sveta EGS-Turčija, člena 7 in 14(1))

Člen 7 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 je treba razlagati tako, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela v državi članici, še naprej sklicujejo na to določbo, če je ta delavec pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati obdržal turško državljanstvo.

Tako iz primarnosti prava Unije kot iz neposrednega učinka določbe, kot je člen 7, prvi odstavek, tega sklepa, namreč izhaja, da države članice ne morejo enostransko spremeniti vsebine sistema postopnega vključevanja turških državljanov v državo članico gostiteljico in da torej nimajo več možnosti sprejetja ukrepov, ki bi lahko negativno vplivali na pravni status, ki je tem državljanom izrecno priznan s pravom, ki izhaja iz Sporazuma o pridružitvi EGS-Turčija.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 14(1) tega sklepa zagotavlja ustrezno pravno podlago za presojo, kdaj je mogoče turškemu državljanu, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, z izgonom iz države članice gostiteljice odvzeti pravice, ki jih ima neposredno na podlagi tega sklepa.

Glede tega morajo zadevni nacionalni organi v posameznem primeru presoditi osebno vedenje storilca kaznivega dejanja ter trenutno, resnično in zadosti resno nevarnost, ki jo pomeni za javni red in javno varnost, poleg tega pa morajo ti organi zagotoviti spoštovanje tako načela sorazmernosti kot temeljnih pravic zadevne osebe. Natančneje, ukrep izgona na podlagi člena 14(1) je mogoče izreči le, če individualno ravnanje zadevne osebe pomeni konkretno tveganje za nove hude kršitve javnega reda.

(Glej točke 37 in od 39 do 41 ter izrek.)

Združeni zadevi C-7/10 in C-9/10

Staatssecretaris van Justitie

proti

Tayfunu Kahveciju in Osmanu Inanu

(Predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ju je vložilo Raad van State (Nizozemska))

„Pridružitveni sporazum EGS-Turčija — Pravica do prebivanja — Družinski člani naturaliziranega turškega delavca — Obdržanje turškega državljanstva — Datum naturalizacije“

Povzetek sodbe

Mednarodni sporazumi – Pridružitveni sporazum EGS-Turčija – Pridružitveni svet, ustanovljen s Pridružitvenim sporazumom EGS-Turčija – Sklep št. 1/80 – Združitev družine

(Sklep Pridružitvenega Sveta EGS-Turčija, člena 7 in 14(1))

Člen 7 Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 je treba razlagati tako, da se lahko družinski člani turškega delavca, ki je vključen na zakoniti trg dela v državi članici, še naprej sklicujejo na to določbo, če je ta delavec pridobil državljanstvo države članice gostiteljice in hkrati obdržal turško državljanstvo.

Tako iz primarnosti prava Unije kot iz neposrednega učinka določbe, kot je člen 7, prvi odstavek, tega sklepa, namreč izhaja, da države članice ne morejo enostransko spremeniti vsebine sistema postopnega vključevanja turških državljanov v državo članico gostiteljico in da torej nimajo več možnosti sprejetja ukrepov, ki bi lahko negativno vplivali na pravni status, ki je tem državljanom izrecno priznan s pravom, ki izhaja iz Sporazuma o pridružitvi EGS-Turčija.

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da člen 14(1) tega sklepa zagotavlja ustrezno pravno podlago za presojo, kdaj je mogoče turškemu državljanu, ki je bil obsojen za kaznivo dejanje, z izgonom iz države članice gostiteljice odvzeti pravice, ki jih ima neposredno na podlagi tega sklepa.

Glede tega morajo zadevni nacionalni organi v posameznem primeru presoditi osebno vedenje storilca kaznivega dejanja ter trenutno, resnično in zadosti resno nevarnost, ki jo pomeni za javni red in javno varnost, poleg tega pa morajo ti organi zagotoviti spoštovanje tako načela sorazmernosti kot temeljnih pravic zadevne osebe. Natančneje, ukrep izgona na podlagi člena 14(1) je mogoče izreči le, če individualno ravnanje zadevne osebe pomeni konkretno tveganje za nove hude kršitve javnega reda.

(Glej točke 37 in od 39 do 41 ter izrek.)