Zadeva T‑512/09 RENV

Rusal Armenal ZAO

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz nekaterih aluminijastih folij s poreklom iz Armenije, Brazilije in Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Tržnogospodarska obravnava – Člen 2(7)(b) in (c), druga alinea, Uredbe (ES) št. 384/96 – Kumulativna presoja uvoza, ki je predmet protidampinških preiskav – Člen 3(4)(a) in (b) Uredbe št. 384/96 – Ponudba zaveze – Člen 8(3) Uredbe št. 384/96“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 25. januarja 2017

1. Pravo Evropske unije – Razlaga – Metode – Jezikovna, sistematična in teleološka razlaga

2. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz držav brez tržnega gospodarstva – Dodelitev statusa podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu – Pogoji – Uporaba jasno določene zbirke računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene – Ozka razlaga – Neobstoj vpliva pristopa zadevne tretje države k STO

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(c), druga alinea)

3. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Stopnja dampinga – Določitev normalne vrednosti – Uvoz iz držav brez tržnega gospodarstva – Dodelitev statusa podjetja, ki deluje v tržnem gospodarstvu – Pogoji – Dokazno breme na strani proizvajalcev – Presoja dokazov s strani institucij – Sodni nadzor – Meje

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(7)(c))

4. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Kumulativna presoja učinkov uvoza, ki je predmet protidampinških preiskav – Pogoji – Nezanemarljivost obsega uvoza s poreklom iz vsake od držav – Upoštevanje 1‑odstotnega praga iz člena 5(7) osnovne uredbe št. 384/96 – Dopustnost

   (Uredba Sveta št. 384/96, člena 3(4)(a) in 5(7))

5. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Nujnost spoštovanja načela zakonitosti – Nemožnost sklicevanja na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega

6. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Kumulativna presoja učinkov uvoza, ki je predmet protidampinških preiskav – Pogoji – Nezanemarljivost obsega uvoza s poreklom iz vsake od držav – Obdobje, ki ga je treba upoštevati

   (Uredba Sveta št. 384/96, členi 3(2), 4(1)(a) in 6(1))

7. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Upoštevanje informacij, ki se nanašajo na obdobje po preiskavi – Prepoved – Izjema

   (Uredba Sveta št. 384/96, člen 6(1))

8. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Uredba o uvedbi protidampinške dajatve

   (člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 925/2009)

9. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda – Kumulativna presoja učinkov uvoza, ki je predmet protidampinških preiskav – Pogoji – Ustrezanje kumulativne ocene konkurenčnim pogojem – Presoja konkurenčnih pogojev – Upoštevanje primernih meril za določitev podobnega izdelka – Dopustnost

   (Uredba Sveta št. 384/96, člena 1(4) in 3(4)(b))

10. Sodni postopek – Dokaz – Listinski dokaz – Dokazna vrednost – Presoja sodišča Unije – Merila

11. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Predlogi cenovnih zavez – Sprejetje – Diskrecijska pravica institucij – Upoštevanje nujnosti zagotavljanja ustreznega nadzora nad zavezami – Dopustnost – Sodni nadzor – Meje

    (Uredba Sveta št. 384/96, člen 8(3))

12. Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Protidampinški postopek – Pravica do dobrega upravljanja – Obseg

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Uredba Sveta št. 384/96)

1.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točko 56.)

2.  Ker člen 2(7)(c) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, natančno določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za uporabo te izjeme iz člena 2(7)(b), je treba navedene pogoje razlagati ozko.

   Sodišče Unije je poudarilo tako posebnost pristopa Unije kot neobstoj ustrezne določbe v Sporazumu o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT), zato okoliščina, da je zadevna tretja država članica Svetovne trgovinske organizacije (STO), ni upoštevna za razlago pogojev iz člena 2(7)(c) osnovne protidampinške uredbe.

   Glede na namen pogojev iz člena 2(7)(c) te uredbe, sklicevanja na uporabo „jasno določene zbirke računovodskih evidenc, ki se pregledujejo neodvisno, v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi in se uporabljajo v vse namene“ ni mogoče razlagati drugače, kot da je namenjeno temu, da se institucijam omogoči, da se prepričajo o pravilnosti računovodskih evidenc zadevnega podjetja.

   Tožeča stranka zato napačno trdi, da je lahko tak pogoj izpolnjen že zato, ker je bil postopek preverjanja izveden v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, in to ne glede na ugotovitve, ki so v njem predstavljene glede skladnosti računovodskih izkazov zadevnega podjetja z mednarodnimi računovodskimi standardi.

   Poleg tega je uporaba primerjave znotraj iste države, določena v členu 2(5) osnovne protidampinške uredbe, mogoča le v zvezi s podjetjem, ki deluje v tržnem gospodarstvu, in ni mogoča v zvezi s predlagateljem, ki zahteva, naj se mu podeli status družbe s tržnogospodarsko obravnavo (TGO), ki po definiciji deluje v državi brez takega gospodarstva. Tako je treba v primeru dvoma o resničnosti stroškov predlagatelja TGO navedeno zahtevo zavrniti in normalno vrednost proizvoda določiti na podlagi primerjave s tretjo državo s tržnim gospodarstvom v skladu s členom 2(7)(a) osnovne protidampinške uredbe.

   (Glej točke 57, 61, od 63 do 65 in 72.)

3.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 79 do 82.)

4.  Člen 3(4)(a) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, se je razlagal tako, da dopušča upoštevanje uvoza iz neke države v okviru kumulacije, samo če izvira od proizvajalca izvoznika, za katerega je ugotovljeno, da izvaja damping. Iz tega izhaja, da je namen te določbe preprečiti, da bi se kumulativna presoja učinkov uvoza opravila z vključitvijo države, katere uvoz zadevnega proizvajalca izvoznika ni dampinški, bodisi ker je stopnja dampinga nižja od ravni de minimis bodisi ker je obseg uvoza zanemarljiv.

   S členom 5(7) osnovne uredbe v delu, v katerem pojasnjuje, da se „[p]ostopki […] ne začnejo proti državam, katerih uvoz predstavlja tržni delež, ki je manjši od 1 %, razen če take države skupaj predstavljajo 3 % ali več potrošnje Skupnosti“, pa se želi pojasniti prav okoliščine, v katerih je delež uvoza v potrošnji Unije premajhen, da bi se lahko štelo, da ta uvoz povzroča damping.

   Določbi se torej med seboj dopolnjujeta, tako da Svet ni napačno uporabil prava z upoštevanjem 1‑odstotnega praga iz člena 5(7) osnovne protidampinške uredbe za razlago pogoja v zvezi z nezanemarljivostjo uvoza iz člena 3(4)(a) iste uredbe.

   (Glej točke od 103 do 105.)

5.  Spoštovanje načela enakega obravnavanja mora biti usklajeno s spoštovanjem načela zakonitosti, kar pomeni, da se ne more nihče v svojo korist sklicevati na nezakonitost, storjeno v korist nekoga drugega

   (Glej točko 110.)

6.  Preiskavo je treba opraviti na podlagi kar najbolj aktualnih informacij, da bi bilo mogoče določiti protidampinške dajatve, ki so primerne za zaščito industrije Unije pred dampingom. Svet lahko ugotovi škodo, nastalo industriji v Uniji, za daljše obdobje od tistega, na katero se nanaša obdobje preiskave o obstoju praks dampinga, zaradi preučitve gibanj, pomembnih za oceno škode, v obravnavanem obdobju.

   Svet tako s tem, da je nezanemarljivost uvoza proizvajalca izvoznika v smislu člena 4(1)(a) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, ugotovil na podlagi podatkov, ki se nanašajo zgolj na obdobje preiskave, namesto na obravnavano obdobje, ni storil očitne napake pri presoji, ker bi upoštevanje obravnavanega obdobja povzročilo izkrivljen prikaz dejanskega obsega izvoza v Unijo, saj bi se tako upoštevalo obdobje zaprtja tovarne proizvajalca izvoznika, za katero ni mogoče šteti, da dejansko odraža njegovo proizvodno in izvozno dejavnost.

   Neupoštevanje obdobja, ki ne odraža običajne dejavnosti proizvajalca izvoznika, je v skladu s smislom zbiranja čim aktualnejših podatkov in je zato v skladu z logiko objektivnega preverjanja, na katero se sklicuje člen 3(2) osnovne protidampinške uredbe.

   (Glej točke 119, 120 in od 122 do 124.)

7.  Namen določitve obdobja preiskave in prepovedi upoštevanja podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki mu sledi, je, da se zagotovi reprezentativnost in zanesljivost rezultatov preiskave ter da na podatke, na podlagi katerih se ugotavljata damping in škoda, ne vpliva ravnanje zadevnih proizvajalcev po začetku protidampinškega postopka in torej, da je dokončna dajatev, uvedena na koncu postopka, ustrezna za dejansko odpravo škode, ki je posledica dampinga.

   Poleg tega uporaba izraza „običajno“ v členu 6(1) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti dopušča izjeme od prepovedi upoštevanja informacij, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave. Glede okoliščin, ki koristijo podjetjem, na katera se nanaša preiskava, je treba ugotoviti, da institucij Unije ni mogoče zavezati k upoštevanju podatkov, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, razen če ti podatki ne odkrivajo novih dejstev, zaradi katerih bi bila načrtovana uvedba protidampinške dajatve očitno neustrezna. Če pa elementi, ki se nanašajo na obdobje, ki sledi obdobju preiskave, zaradi odražanja obstoječega ravnanja zadevnih podjetij upravičujejo uvedbo oziroma povečanje protidampinške dajatve, je treba na podlagi zgoraj navedenega ugotoviti, da so jih institucije upravičene in celo dolžne upoštevati.

   (Glej točki 129 in 130.)

8.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 139 do 143.)

9.  Pri razlagi člena 3(4)(b) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, je treba sklicevanje na ustrezanje kumulativne ocene „učinkov uvoza […] konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki“ razlagati tako, da se nanaša na preprečevanje, da bi se kumulirali učinki uvoza izdelkov, ki si med seboj ne konkurirajo dovolj, da bi povzročili enako škodo za industrijo Unije. Prav tako je treba omembo ustrezanja kumulativne ocene „konkurenčnim pogojem med uvoženimi izdelki na eni strani in podobnimi izdelki Skupnosti na drugi strani“ razlagati tako, da je namenjena preprečevanju tega, da bi bil lahko uvoz, ki ne konkurira dovolj izdelku industrije Unije in ji zato ne more povzročiti škode, predmet kumulativne ocene skupaj z drugim uvozom.

   Svet je tako brez napačne uporabe prava uporabil merila, enakovredna tistim, ki so upoštevna za določitev podobnega izdelka v skladu s členom 1(4) osnovne protidampinške uredbe, saj so ta v bistvu namenjena zagotavljanju obstoja zadostne ravni konkurence med obravnavanim izdelkom in podobnim izdelkom.

   (Glej točki 149 in 150.)

10.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 162.)

11.  Iz člena 8(3) osnovne protidampinške uredbe št. 384/96 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti, izhaja, da lahko institucije Unije pri presoji ponudbe zaveze upoštevajo raznovrstne dejanske okoliščine. Poleg tega nobena določba osnovne uredbe ne zavezuje institucij Unije, da sprejmejo predloge cenovnih zavez, ki jih izrazijo gospodarski subjekti, na katere se nanaša preiskava pred uvedbo protidampinških dajatev. Nasprotno, iz navedene uredbe je razvidno, da institucije opredelijo sprejemljivost takih zavez v okviru diskrecijske pravice

    Na podlagi tega je mogoče logično sklepati, da lahko Splošno sodišče opravlja le omejen nadzor nad utemeljenostjo zavrnitve ponudbe zaveze. Glede tega je mogoče navesti, da široka diskrecijska pravica institucij ne izvira samo iz zapletenosti gospodarskih, političnih in pravnih položajev, ki jih zajemajo ukrepi trgovinske zaščite. Tudi zakonodajalec se je odločil institucijam pustiti svobodo pri odločanju o koristnosti sprejetja ali zavrnitve ponudbe zaveze.

    Nujnost zagotavljanja ustreznega nadzora nad zavezami je preudarek, ki so ga lahko institucije veljavno upoštevale ob preučitvi ponudbe tožeče stranke o zavezi.

    (Glej točke od 176 do 178.)

12.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 189 do 193.)