Zadeva T‑286/09

(objava odlomkov)

Intel Corp.

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca — Zloraba prevladujočega položaja — Trg centralnih procesnih enot — Odločba o ugotovitvi kršitve člena 82 ES in člena 54 Sporazuma EGP — Rabati za zvestobo — ‚Gole‘ omejitve — Opredelitev zlorabe — Analiza enako učinkovitega konkurenta — Mednarodna pristojnost Komisije — Obveznost preiskave, ki jo ima Komisija — Meje — Pravica do obrambe — Načelo dobrega upravljanja — Celovita strategija — Globe — Enotna in trajajoča kršitev — Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 12. junija 2014

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Pisne vloge, priložene k tožbi – Dolžina listine – Delna predložitev z odlomki – Dopustnost – Zahteva glede vložitve celotnega dokumenta v tajništvu – Obseg – Neupoštevanje – Možnost poprave

   (Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 43(5))

2. Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporaba

   (člen 6(2) EU; člen 82 ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 48(1))

3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na skupek indicev – Uporaba za postopek na področju zlorabe prevladujočega položaja

   (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003)

4. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na skupek indicev – Zahtevana stopnja dokazne moči glede posameznih indicev – Obveznosti podjetij glede predložitve dokazov, s katerimi izpodbijajo resničnost kršitve

   (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

5. Prevladujoči položaj – Rabati, ki jih dodeli podjetje s prevladujočim položajem – Tri kategorije rabatov – Količinski rabati – Rabati za izključnost in zvestobo – Rabati, ki imajo lahko učinek pridobitve zvestobe – Narava, ki pomeni zlorabo – Merila presoje

   (člen 82 ES)

6. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Narava tega sistema rabatov, ki pomeni zlorabo – Zmožnost omejiti konkurenco in učinek izrinjenja – Vloga neizogibnega trgovinskega partnerja – Presoja – Obveznost preučitve okoliščin obravnavane zadeve – Neobstoj – Neupoštevne okoliščine

   (člen 82 ES)

7. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Narava tega sistema rabatov, ki pomeni zlorabo – Zmožnost omejiti konkurenco in učinek izrinjenja – Analiza enako učinkovitega konkurenta

   (člen 82 ES)

8. Prevladujoči položaj – Zloraba – Gole omejitve – Plačilo v zameno za omejitve pri trženju proizvoda konkurenta – Narava, ki pomeni zlorabo zaradi cilja – Zmožnost omejiti konkurenco

   (člen 82 ES)

9. Konkurenca – Pravila Unije – Ozemeljska veljavnost – Pristojnost Komisije – Dopustnost ob upoštevanju mednarodnega javnega prava – Izvajanje ali opredeljeni učinki zlorab v EGP – Alternativni načini – Merilo takojšnjega, znatnega in predvidljivega učinka – Presoja – Upoštevanje dejstva, da je navedene zlorabe izvajala stranka podjetja s prevladujočim položajem – Dopustnost

   (člen 82 ES)

10. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Rok, določen za predložitev pisnih stališč – Prepozna zahteva za zaslišanje – Prekluzija – Obveznost odobritve zaslišanja – Neobstoj

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člena 27(1) in (2) ter 33(1)(c); Uredba Komisije št. 773/2004, člena 10(2) in 12)

11. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Vpogled v spis – Predmet – Dokumenti, koristni za obrambo – Presoja zgolj s strani Komisije – Nedopustnost – Obveznost omogočiti vpogled v celoten spis – Obseg glede internih ali zaupnih dokumentov

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(2); Uredba Komisije št. 773/2004, člen 15(2))

12. Konkurenca – Upravni postopek – Načelo dobrega upravljanja – Obveznost skrbnosti in nepristranskosti – Obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, na katero se nanaša preiskava – Pogoji

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Uredba Sveta št. 1/2003; Uredba Komisije št. 773/2004)

13. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Formalni pogoj izključnosti – Način dokazovanja – Interne napovedi stranke – Dopustnost – Zahteva

    (člen 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

14. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije – Pooblastilo za razgovore – Izjave v zvezi s predmetom preiskave – Razlikovanje med formalnimi razgovori in neformalnimi razgovori – Posledice – Obveznost zapisa izjav, prejetih na sestankih ali v telefonskih pogovorih – Pogoji

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 19(1); Uredba Komisije št. 773/2004, člen 3(1) in (3))

15. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Zloraba prevladujočega položaja – Način dokazovanja – Izjava tretjega podjetja, ki je stranka podjetja s prevladujočim položajem – Dokazna vrednost

    (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

16. Konkurenca – Globe – Več kršitev – Naložitev enotne globe – Dopustnost – Obveznost Komisije, da natančno pojasni upoštevanje različnih zlorab – Neobstoj

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

17. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Pravni okvir – Člen 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 – Diskrecijska pravica, ki jo Komisiji daje navedeni člen – Uvedba novih smernic o načinu določanja glob s strani Komisije – Kršitev načel zakonitosti kazni in pravne varnosti – Neobstoj

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

18. Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Naklepno ali iz malomarnosti storjena kršitev – Pojem – Podjetje s prevladujočim položajem, ki izvaja zlorabe s tem, da daje rabate za izključnost in z golimi omejitvami – Vključitev

    (člen 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

19. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Sodni nadzor nad odločbami, ki jih Komisija sprejme na področju konkurence – Nadzor nad zakonitostjo in neomejena pristojnost, tako glede prava kot dejanskega stanja – Kršitev – Neobstoj

    (člena 261 PDEU in 263 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(3); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31)

20. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Načelo enakega obravnavanja – Praksa odločanja Komisije – Namig

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3))

21. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Neobstoj zavezujočega ali izčrpnega seznama meril – Pooblastilo Komisije za odločanje po lastnem preudarku – Upoštevanje konkretnega vpliva kršitve na trg – Obseg

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 22)

1.  Iz člena 43(5) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da kadar so zaradi dolžine listine v procesnem aktu priloženi samo izvlečki, je treba v sodno tajništvo vložiti celotno listino ali njen celotni prepis.

   S tem členom pa se ne zahteva, da se v sodnem tajništvu vložijo tudi vse druge listine, na katere se sklicuje listina, priložena procesnemu aktu.

   Poleg tega, tudi če bi bilo treba navedeno določbo razlagati tako, da je z njo strankam naložena obveznost, da v sodnem tajništvu vložijo celotno različico vsake listine, katere izvlečke so priložile procesnemu aktu, bi bilo kršitev te obveznosti v vsakem primeru mogoče popraviti.

   (Glej točke 53, 55 in 57.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 62 in 63.)

3.  V okviru postopka v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci se mora Komisija sicer sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev, vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da to zahtevo izpolnjuje sklop indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, kot je bilo odločeno v zvezi z izvajanjem člena 81 ES. To načelo se uporablja tudi v zadevah, ki se nanašajo na izvajanje člena 82 ES.

   (Glej točko 64.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 65 do 67, 542, 1525, 1528, 1529 in 1547.)

5.  Na področju konkurence velja, da podjetje s prevladujočim položajem na trgu, ki kupce – tudi če to stori na njihovo zahtevo – z zavezo ali obljubo obveže, da bodo celotno ali velik del količine, ki jo potrebujejo, nabavljali izključno pri navedenem podjetju, zlorablja svoj prevladujoči položaj v smislu člena 82 ES, če je zadevna obveznost določena brez podrobnejšega opisa in če se sprejme zaradi odobritve rabata. Enako velja, kadar navedeno podjetje – ne da bi kupce formalno obvezalo – uporabi, bodisi v skladu s sporazumi, sklenjenimi s temi kupci, bodisi enostransko, shemo rabatov za zvestobo, to je popuste, ki so odvisni od tega, da stranka, naj je obseg njenih nakupov velik ali majhen, vse ali večino potrebnih količin nabavlja pri podjetju s prevladujočim položajem.

   Kar zadeva opredelitev dajanja rabatov podjetja s prevladujočim položajem kot zlorabe, je mogoče razlikovati med tremi kategorijami rabatov.

   Prvič, za sisteme količinskih rabatov (količinski rabati), ki so vezani izključno na obseg nabav pri podjetju s prevladujočim položajem, se običajno šteje, da nimajo učinka izrinjenja, prepovedanega s členom 82 ES. Če povečanje dobavljene količine pomeni nižji strošek za dobavitelja, ima ta namreč pravico, da to znižanje prenese na svojo stranko, tako da ji ponudi ugodnejšo ceno. Za količinske rabate se torej šteje, da kažejo na večjo učinkovitost in ekonomijo obsega, ki ju je doseglo podjetje s prevladujočim položajem.

   Drugič, obstajajo rabati, ki so pogojeni s tem, da stranka vse količine, ki jih potrebuje, ali večino teh količin nabavlja pri podjetju s prevladujočim položajem. Gre za „rabate za zvestobo v smislu sodne prakse Hoffmann-La Roche“, imenovane tudi „rabati za izključnost“. Ta kategorija ni omejena na rabate, ki so pogojeni s stoodstotno nabavo, ampak vključuje tudi tiste, ki so pogojeni s tem, da stranka pri podjetju s prevladujočim položajem nabavlja večino količin, ki jih potrebuje. Taki rabati za izključnost, ki jih uporablja podjetje s prevladujočim položajem, so nezdružljivi s ciljem neizkrivljene konkurence na skupnem trgu, ker – razen v izjemnih okoliščinah – ne temeljijo na gospodarski storitvi, zaradi katere bi bila ta finančna ugodnost upravičena, temveč je njihov namen kupcu odvzeti ali omejiti možnost izbire oskrbovalnih virov in drugim proizvajalcem preprečiti dostop do trga.

   Tretjič, pojavljajo se tudi drugi sistemi rabatov, pri katerih dodelitev finančne spodbude ni neposredno pogojena z izključno ali skoraj izključno nabavo pri podjetju s prevladujočim položajem, temveč ima lahko pri njih mehanizem dajanja rabatov tudi učinek pridobitve zvestobe. Ta kategorija rabatov vključuje med drugim sisteme rabatov, odvisnih od doseganja posameznih prodajnih ciljev, ki ne pomenijo rabatov za izključnost, saj ne zajemajo nobene obveznosti v zvezi z izključnostjo ali z zadostitvijo določenega dela potreb pri podjetju s prevladujočim položajem. Za preizkus, ali uporaba takega rabata pomeni zlorabo prevladujočega položaja, je treba presoditi vse okoliščine, zlasti merila in pogoje za dodelitev rabata, in preučiti, ali je namen tega rabata, da se z dodelitvijo ugodnosti, ki ne temelji na nobeni gospodarski storitvi, zaradi katere bi bila upravičena, kupcu odvzame ali omeji možnost izbire oskrbovalnih virov, konkurentom prepreči dostop do trga ali se z izkrivljanjem konkurence okrepi prevladujoči položaj.

   (Glej točke od 72 do 78.)

6.  Na področju konkurence opredelitev rabata za izključnost kot zlorabe ni odvisna od analize okoliščin posameznega primera, katere namen bi bil dokazati potencialni učinek izrinjenja.

   Iz sodne prakse je tako razvidno, da je vse okoliščine treba presoditi samo v primeru rabatov, ki imajo lahko učinek pridobitve zvestobe, ne pa v primeru rabatov za izključnost. Ta pristop je utemeljen z dejstvom, da so rabati za izključnost, ki jih da podjetje s prevladujočim položajem, že po naravi taki, da je mogoče z njimi omejevati konkurenco.

   Zmožnost vezati stranke na podjetje s prevladujočim položajem je namreč bistvena lastnost rabatov za izključnost. Če da podjetje s prevladujočim položajem stranki rabat v zameno za to, da ta pri njem nabavlja vse količine, ki jih potrebuje, ali večino teh količin, to pomeni, da ji podjetje s prevladujočim položajem dodeli finančno ugodnost, katere namen je preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri konkurenčnih proizvajalcih. Zato ni treba preučiti okoliščin primera, da bi se ugotovilo, ali je namen tega rabata preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri konkurentih. Učinek izrinjenja ne nastane samo, kadar je konkurentom dostop do trga onemogočen, ampak tudi, kadar jim je ta dostop otežen. Finančna spodbuda, ki jo podjetje s prevladujočim položajem dodeli z namenom stranko spodbuditi, da tistega dela potrebnih količin, na katerega se nanaša pogoj izključnosti, ne nabavi pri konkurentih tega podjetja, je že po naravi taka, da je mogoče z njo konkurentom otežiti dostop do trga. Obstoj take spodbude pa ni odvisen od vprašanja, ali se rabat v primeru kršitve pogoja izključnosti, ki velja zanj, dejansko zniža ali ukine. V zvezi s tem namreč zadošča, da podjetje s prevladujočim položajem pri stranki vzbudi vtis, da bi bilo tako. Pomembne so okoliščine, ki jih je lahko stranka v skladu s tem, kar ji je sporočilo podjetje s prevladujočim položajem, pričakovala v času, ko je oddala naročila, in ne dejanski odziv tega podjetja na strankino odločitev, da zamenja oskrbovalni vir.

   Poleg tega je z močnim prevladujočim položajem, kot ga ima tožeča stranka, neločljivo povezano, da za velik del povpraševanja ni ustreznega nadomestka za proizvod, ki ga dobavi podjetje s prevladujočim položajem. Dobavitelj s prevladujočim položajem je torej v veliki meri neizogiben trgovinski partner. Iz položaja neizogibnega trgovinskega partnerja izhaja, da bodo stranke del količin, ki jih potrebujejo, v vsakem primeru nabavljale pri podjetju s prevladujočim položajem (stalni delež). Konkurent podjetja s prevladujočim položajem torej ne more konkurirati za celotno oskrbo stranke, ampak samo za tisti del njenega povpraševanja, ki presega stalni delež (spremenljivi delež). Spremenljivi delež je tako tisti del količin, ki jih potrebuje stranka, ki se realno lahko prenese na konkurenta podjetja s prevladujočim položajem v danem referenčnem obdobju. To, da podjetje s prevladujočim položajem daje rabate za izključnost, konkurentu oteži dobavo njegovih proizvodov strankam navedenega podjetja. Če se namreč stranka podjetja s prevladujočim položajem oskrbi pri konkurentu in s tem ne spoštuje pogoja izključnosti ali skorajšnje izključnosti, tvega, da bo izgubila ne le rabate za enote, ki jih je prenesla na tega konkurenta, temveč celoten rabat za izključnost.

   Da bi konkurent podjetja s prevladujočim položajem predložil privlačno ponudbo, zato ne zadošča, da ponudi privlačne pogoje za enote, ki jih lahko sam dobavi stranki, temveč mora tej stranki ponuditi tudi nadomestilo za izgubo rabata za izključnost. Da bi torej konkurent predložil privlačno ponudbo, mora prerazdeliti rabat, ki ga podjetje s prevladujočim položajem daje za vse ali skoraj vse količine, ki jih potrebuje stranka, vključno s stalnim deležem, zgolj na spremenljivi delež. Dajanje rabatov za izključnost od neizogibnega trgovinskega partnerja tako strukturno zmanjšuje konkurentovo možnost za predložitev ponudbe po privlačni ceni in s tem za dostop do trga. Podjetju s prevladujočim položajem dajanje rabatov za izključnost omogoča, da izkoristi svojo gospodarsko moč pri stalnem deležu strankinega povpraševanja kot vzvod za to, da si zagotovi tudi spremenljivi delež, s čimer konkurentu otežuje dostop do trga.

   Ob takem poslovnem instrumentu ni treba preučiti konkretnih učinkov rabatov na konkurenco, niti dokazati vzročne zveze med spornimi praksami in konkretnimi učinki na trg.

   Nazadnje, morebitna majhnost delov trga, na katere so se nanašali rabati za izključnost, ki jih je dalo podjetje s prevladujočim položajem, ne more izključiti njihove nezakonitosti, kajti pri izvajanju člena 82 ES se ne upošteva merilo znatnega vpliva ali praga de minimis. Poleg tega bi stranke, ki so na blokiranem delu trga, morale imeti možnost izkoristiti vsako stopnjo konkurence, ki je mogoča na trgu, konkurenti pa bi morali imeti možnost konkurirati na podlagi prednosti za celotni trg, in ne zgolj za del tega trga. Podjetje s prevladujočim položajem torej dajanja rabatov za izključnost nekaterim strankam ne more utemeljiti z okoliščino, da lahko konkurenti še vedno dobavljajo drugim strankam. Prav tako podjetje s prevladujočim položajem dajanja rabatov, če stranka potrebne količine v določenem segmentu nekega trga nabavlja skoraj izključno pri njem, ne more utemeljiti z okoliščino, da lahko ta stranka potrebne količine v drugih segmentih še vedno nabavlja pri konkurentih.

   (Glej točke 80, od 84 do 86, 88, od 91 do 93, 103, 104, 116, 117, 132 in 527.)

7.  Ekonomska analiza možnosti, da bi bil zaradi rabatov s trga izrinjen konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem („as-efficient-competitor test“ ali „test AEC“), ki je bila izvedena v izpodbijani odločbi, za izhodišče vzame okoliščino, da mora enako učinkovit konkurent, ki želi pridobiti spremenljivi delež naročil, ki jih je dotlej izpolnjevalo podjetje s prevladujočim položajem, ki je neizogiben trgovinski partner, stranki ponuditi nadomestilo za rabat za izključnost, ki bi ga izgubila, če bi nabavila manjši delež od deleža, določenega s pogojem izključnosti ali skorajšnje izključnosti. Namen testa AEC je ugotoviti, ali lahko konkurent, ki je enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem in ima enake stroške kot to podjetje, v tem primeru še vedno krije svoje stroške.

   Tudi če bi bila presoja okoliščin primera potrebna za dokaz potencialnih protikonkurenčnih učinkov rabatov za izključnost, teh učinkov vseeno ne bi bilo treba dokazati s testom AEC. S tem testom je mogoče zgolj preveriti domnevo, da je dostop do trga onemogočen, ne pa tudi izključiti možnosti, da je dostop do njega otežen. Negativen rezultat sicer res pomeni, da je za enako učinkovitega konkurenta z ekonomskega stališča nemogoče, da si zagotovi spremenljivi delež strankinega povpraševanja. Da bi lahko navedeni konkurent stranki ponudil nadomestilo za izgubo rabata za izključnost, bi bil namreč prisiljen svoje proizvode prodajati po ceni, ki mu ne bi dopuščala niti pokritja lastnih stroškov. Pozitiven rezultat pa pomeni samo, da je enako učinkovit konkurent zmožen kriti svoje stroške. Vendar ta okoliščina ne pomeni, da ni učinka izrinjenja. Mehanizem rabatov za izključnost lahko namreč konkurentom podjetja s prevladujočim položajem še vedno oteži dostop do trga, čeprav ta dostop z ekonomskega stališča ni nemogoč.

   (Glej točke 141, 146 in 150.)

8.  Na področju konkurence lahko prakse, imenovane „gole omejitve“, ki se kažejo v pogojenih plačilih strankam podjetja s prevladujočim položajem, da bi ti odložili, odpovedali ali drugače omejili trženje proizvoda konkurenta, otežijo dostop tega konkurenta do trga in škodujejo strukturi konkurence. Izvajanje vsake od teh praks pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES.

   Najprej, učinek izrinjenja ne nastane samo, kadar je konkurentom dostop do trga onemogočen, ampak tudi, kadar jim je ta dostop otežen. Dalje, za uporabo člena 82 ES se dokaz protikonkurenčnega cilja in učinka v danem primeru lahko zamenja. Če je bilo dokazano, da je bil cilj, v skladu s katerim je ravnalo podjetje v prevladujočem položaju, omejiti konkurenco, bo tako ravnanje lahko prav tako imelo tak učinek. Podjetje s prevladujočim položajem uresničuje protikonkurenčni cilj, če usmerjeno preprečuje trženje proizvodov, opremljenih s proizvodom določenega konkurenta, kajti edini interes, ki ga lahko pri tem ima, je škoditi temu konkurentu.

   Nazadnje, podjetje s prevladujočim položajem ima posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem, ki ne spada v konkurenco na podlagi prednosti, ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na skupnem trgu. Plačila strankam v zameno za omejitve pri trženju proizvodov, opremljenih s proizvodom določenega konkurenta, pa očitno ne spadajo v konkurenco na podlagi prednosti.

   Opredelitev gole omejitve kot zlorabe je odvisna samo od možnosti omejevanja konkurence, tako da za to opredelitev ni treba dokazati niti konkretnega učinka na trg niti vzročne zveze.

   (Glej točke 198, od 201 do 207 in 212.)

9.  Na področju konkurence za utemeljitev pristojnosti Komisije po mednarodnem javnem pravu zadostuje bodisi dokaz opredeljenih učinkov zlorab (in sicer takojšnjih, znatnih in predvidljivih) bodisi dokaz njihovega izvajanja v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Gre torej za alternativna, in ne kumulativna načina.

   Komisiji ni treba dokazati konkretnih učinkov, da bi utemeljila svojo pristojnost po mednarodnem javnem pravu. Komisiji ni mogoče naložiti, naj zavzame pasivno držo, kadar obstaja grožnja za učinkovito konkurenčno strukturo na notranjem trgu, zato lahko posreduje tudi v primerih, ko se grožnja ni ali še ni uresničila.

   Za preučitev, ali so učinki zlorab v Uniji znatni, ni treba ločeno obravnavati različnih ravnanj, ki so del enotne in trajajoče kršitve. Nasprotno, dovolj je, da ima lahko enotna kršitev kot celota znatne učinke. Podjetjem namreč ne more biti dovoljeno, da se uporabi pravil o konkurenci izognejo s kombinacijo več ravnanj z istim ciljem, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ne more imeti znatnega učinka v Uniji, lahko pa imajo ta ravnanja tak učinek, če se obravnavajo kot celota.

   Poleg tega je treba spremembe strukture trga upoštevati tudi, ko gre za ugotavljanje obstoja znatnih učinkov v EGP. V tem okviru ima lahko posledice za konkurenčno strukturo na notranjem trgu ne samo izključitev konkurenta, ampak ima lahko take učinke tudi ravnanje, s katerim se lahko oslabi edini pomembnejši konkurent podjetja s prevladujočim položajem na svetovni ravni. Zato je treba potencialne učinke ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, ki na svetovni ravni svojemu konkurentu preprečuje dostop do najpomembnejših prodajnih kanalov, šteti za znatne zaradi potencialnih učinkov na učinkovito konkurenčno strukturo na notranjem trgu.

   Poleg tega izvajanje zadevnih praks v Uniji zadošča za utemeljitev pristojnosti Komisije po mednarodnem javnem pravu. Kadar zlorabo prevladujočega položaja tvori dodelitev finančne spodbude, da bi se s tem stranko podjetja s prevladujočim položajem spodbudilo, da odloži uvajanje nekega proizvoda, opremljenega s proizvodom konkurenta navedenega podjetja, povsod po svetu, in kadar je bil ta pogoj, ki je veljal za plačila navedenega podjetja, torej namenjen temu, da ga njegova stranka izvaja povsod po svetu, vključno z EGP, bi bilo umetno upoštevati samo izvajanje zadevnih praks podjetja s prevladujočim položajem. Nasprotno, upoštevati je treba tudi izvajanje teh praks od njegove stranke. V tem okviru je treba to, da se stranka podjetja s prevladujočim položajem v danem obdobju vzdrži prodaje določenega proizvoda v EGP, šteti za izvajanje gole omejitve.

   (Glej točke 236, 243, 244, 251, 252, 268, 270, od 273 do 275, 301 in od 305 do 307.)

10.  V okviru upravnega postopka na področju konkurence v skladu s členom 12 Uredbe št. 773/2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 ES in 82 ES velja, da za pravico podjetja, na katero je Komisija naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, do zaslišanja, nastopi prekluzija, če to podjetje tega ne zahteva v roku, določenim za predložitev pisnih stališč.

    (Glej točke od 323 do 326.)

11.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 350 do 357 in 623.)

12.  Na področju konkurence Komisija odloča, kako želi voditi preiskavo in katere dokumente mora zbrati, da bi si ustvarila dovolj izpopolnjeno predstavo o zadevi. Zato ji ni primerno naložiti obveznosti, da pridobi kar največ dokumentov, da bi si zagotovila vse potencialno razbremenilne dokaze.

    Če se zahteva pridobitev nekaterih dokumentov, ima Komisija polje prostega preudarka pri odločanju, ali je treba pridobiti zadevne dokumente. Stranke v postopku nimajo nepogojne pravice do tega, da Komisija pridobi nekatere dokumente, saj Komisija odloča, kako bo vodila preiskavo zadeve, in ne zadevna podjetja.

    V nekaterih okoliščinah lahko obstaja obveznost Komisije, da na zahtevo podjetja, ki je predmet preiskave, pridobi nekatere dokumente. Vendar mora biti taka obveznost Komisije omejena na izjemne okoliščine.

    V tem okviru je treba uravnotežiti na eni strani obveznost Komisije, da zadevo preuči skrbno in nepristransko, ter na drugi strani prerogativo Komisije, da odloči, kako želi voditi svoje preiskave in uporabiti svoja sredstva, da bi učinkovito zagotovila spoštovanje konkurenčnega prava.

    Zato morajo biti za obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, izpolnjeni – poleg pogoja v zvezi z zahtevo v tem smislu, podano v upravnem postopku – najmanj štiri kumulativni pogoji.

    Prvič, za tako obveznost mora biti izpolnjen pogoj, da zadevno podjetje dejansko ne more sámo pridobiti zadevnih dokumentov ali jih razkriti Komisiji. Zadevno podjetje mora torej dokazati, da je storilo vse, da bi pridobilo zadevne dokumente in/ali dovoljenje za njihovo uporabo v preiskavi Komisije.

    Drugič, zadevno podjetje mora opredeliti dokumente, katerih pridobitev zahteva od Komisije, tako natančno, kolikor je mogoče, kar je pogojeno s sodelovanjem tega podjetja.

    Tretjič, za obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, ki je predmet preiskave, mora biti izpolnjen pogoj, da so zadevni dokumenti verjetno precej pomembni za obrambo zadevnega podjetja. Komisija ima polje prostega preudarka pri odločanju, ali je zaradi pomembnosti domnevnih razbremenilnih dokazov utemeljeno, da jih pridobi, in lahko na primer zavrne zahtevo z obrazložitvijo, da se potencialno razbremenilni dokazi nanašajo na vprašanja, ki niso ključna za ugotovitve, potrebne za dokazanost kršitve.

    Četrtič, Komisija lahko med drugim zavrne zahtevo, če je količina zadevnih dokumentov nesorazmerna s pomenom, ki ga imajo lahko ti dokumenti za preiskavo. V tem okviru lahko Komisija po potrebi upošteva okoliščino, da lahko pridobitev in analiza zadevnih dokumentov povzročita precejšnjo zamudo v preiskavi zadeve. Komisija ima pravico pretehtati na eni strani količino zahtevanih dokumentov in zamudo, ki jo lahko v preiskavi zadeve povzročita pridobitev in preučitev teh dokumentov, ter na drugi strani morebitno stopnjo pomembnosti za obrambo podjetja.

    (Glej točke od 360 do 362, 371, od 373 do 378, 380 in 382.)

13.  Na področju konkurence pri sistemih rabatov za izključnosti in ob neobstoju formalnega pogoja izključnosti Komisija ne krši načela pravne varnosti, če pri dokazovanju ravnanja podjetja s prevladujočim položajem upošteva napovedi stranke navedenega podjetja, če te napovedi niso nerazumne.

    (Glej točke od 521 do 523 in 525.)

14.  V okviru upravnega postopka na področju konkurence člen 19(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da lahko Komisija opravi razgovor z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki v razgovor privolijo, zaradi zbiranja informacij v zvezi s predmetom preiskave. Člen 3 Uredbe št. 773/2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 ES in 82 ES za te razgovore določa nekatere formalnosti, ki jih je treba upoštevati.

    Vendar področje uporabe teh določb ne obsega vseh razgovorov v zvezi s predmetom preiskave, ki jo opravlja Komisija. Razlikovati je namreč treba med formalnimi razgovori, ki jih Komisija opravi na podlagi navedenih določb, in neformalnimi razgovori.

    Komisija ima diskrecijsko pravico za odločanje, ali za razgovor veljajo formalne zahteve iz člena 3 Uredbe št. 773/2004. Tako se navedene določbe ne uporabljajo za vsak razgovor v zvezi s predmetom preiskave, ampak samo za primere, v katerih je cilj Komisije zbrati informacije, tako obremenilne kot razbremenilne, na katere se bo lahko oprla kot na dokaz v odločbi, s katero bo končala dano preiskavo.

    Če Komisija v odločbi namerava uporabiti obremenilen dokaz, ki ji je bil predložen v neformalnem razgovoru, potem mora podjetjem, na katera je naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, omogočiti dostop do njega, pri čemer mora po potrebi v ta namen sestaviti tudi pisni dokument, ki mora biti vključen v spis.

    Vendar lahko Komisija uporabi informacije, pridobljene v neformalnem razgovoru, zlasti da pridobi trdnejše dokaze, ne da bi zadevnemu podjetju omogočila dostop do teh informacij.

    Komisija je lahko na podlagi načela dobrega upravljanja glede na posebne okoliščine zadeve zavezana zapisati izjave, ki jih prejme na sestankih ali v telefonskih pogovorih. V zvezi s tem so obstoj obveznosti Komisije, da zapiše informacije, ki jih prejme na sestankih ali v telefonskih pogovorih, ter narava in obseg take obveznosti odvisni od vsebine teh informacij. Komisija mora v spisu, do katerega lahko dostopajo zadevna podjetja, zagotoviti zadostno dokumentacijo o bistvenih vidikih v zvezi s predmetom preiskave. Ta ugotovitev velja za vse elemente, ki izkazujejo določeno pomembnost in so objektivno povezani s predmetom preiskave, ne glede na to, ali so obremenilni ali razbremenilni.

    (Glej točke od 613 do 617, 619 in 620.)

15.  Na področju konkurence ni primerno določiti splošnega pravila, da izjava tretjega podjetja, ki kaže, da je podjetje s prevladujočim položajem uporabilo določeno ravnanje, nikdar ne more zadostovati za dokaz dejstev, ki pomenijo kršitev člena 82 ES. Določitev splošnega pravila pomeni izjemo od načela proste presoje dokazov. V primeru podjetja, ki prizna, da je bilo udeleženo pri omejevalnem sporazumu, ki je v nasprotju s členom 82 ES, je táko pravilo utemeljeno, saj si lahko podjetje, ki je predmet preiskave ali ki pristopi h Komisiji, da bi bilo deležno imunitete pred globo ali znižanja globe, prizadeva zmanjšati lastno odgovornost za kršitev in poudariti odgovornost drugih podjetij.

    Položaj je drugačen, kar zadeva izjave tretjega podjetja, ki je v bistvu priča. Kadar ni razvidno, da ima tretje podjetje kakršen koli interes za to, da neupravičeno obtoži podjetje s prevladujočim položajem, lahko izjava tretjega podjetja načeloma zadostuje za dokaz obstoja kršitve.

    (Glej točke od 722 do 725.)

16.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 1564 do 1591.)

17.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 1598.)

18.  Kar zadeva vprašanje, ali so kršitve pravil o konkurenci storjene naklepno ali iz malomarnosti in jih je zaradi tega mogoče sankcionirati z globo na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je ta pogoj izpolnjen, če zadevno podjetje ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, ne glede na to, ali se zaveda, da je kršilo pravila o konkurenci iz Pogodbe.

    Podjetje se zaveda protikonkurenčne narave svojega ravnanja, ko se zaveda dejanskih elementov, ki upravičujejo ugotovitev obstoja prevladujočega položaja na zadevnem trgu in ugotovitev Komisije o zlorabi tega položaja.

    Ker so sodišča Unije večkrat obsodila prakse, ki jih je izvajalo podjetje s prevladujočim položajem in pri katerih je šlo za dodelitev finančnih spodbud, pogojenih z izključnostjo, in ker ni mogoče šteti, da je opredelitev tako imenovanih „golih omejitev“ kot zlorab nova, podjetje s prevladujočim položajem, ki je te prakse izvajalo, ne more prezreti protikonkurenčne narave svojega ravnanja.

    Če se dokaže, da je podjetje s prevladujočim položajem izvajalo celovito protikonkurenčno strategijo in da si je prizadevalo prikrivati protikonkurenčnost svojega ravnanja glede odnosov z nekaterimi podjetji, je mogoče sklepati, da je bila kršitev storjena vsaj iz malomarnosti.

    (Glej točke od 1601 do 1603.)

19.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 1609 do 1612 in 1643.)

20.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke 1614, 1615 in 1619.)

21.  V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 je treba pri določitvi zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje. V tem okviru dejanski vpliv kršitve na trg načeloma ni obvezen element, ampak le eden od elementov, upoštevnih za presojo teže kršitve in odmero globe. Poleg tega so lahko pri določanju višine globe pomembnejši dejavniki, povezani s predmetom ravnanja, kot dejavniki, povezani z njegovimi učinki.

    Pri odločanju o deležu vrednosti prodaje, določenem glede na težo kršitve, Komisija v skladu s točko 22 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, ni dolžna upoštevati neobstoja dejanskega vpliva kot olajševalen dejavnik, če je navedeni delež utemeljen z drugimi dejavniki, ki lahko vplivajo na določitev teže kršitve.

    Če pa je po mnenju Komisije primerno upoštevati dejanski vpliv kršitve na trg zaradi zvišanja tega deleža, mora predložiti konkretne, verodostojne in zadostne indice, na podlagi katerih lahko presodi, kako je lahko kršitev dejansko vplivala na konkurenco na navedenem trgu.

    (Glej točke 1622, 1624 in 1625.)

Zadeva T‑286/09

(objava odlomkov)

Intel Corp.

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca — Zloraba prevladujočega položaja — Trg centralnih procesnih enot — Odločba o ugotovitvi kršitve člena 82 ES in člena 54 Sporazuma EGP — Rabati za zvestobo — ‚Gole‘ omejitve — Opredelitev zlorabe — Analiza enako učinkovitega konkurenta — Mednarodna pristojnost Komisije — Obveznost preiskave, ki jo ima Komisija — Meje — Pravica do obrambe — Načelo dobrega upravljanja — Celovita strategija — Globe — Enotna in trajajoča kršitev — Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 12. junija 2014

1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Pisne vloge, priložene k tožbi – Dolžina listine – Delna predložitev z odlomki – Dopustnost – Zahteva glede vložitve celotnega dokumenta v tajništvu – Obseg – Neupoštevanje – Možnost poprave

   (Statut Sodišča, člen 21; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 43(5))

2. Temeljne pravice – Domneva nedolžnosti – Postopek na področju konkurence – Uporaba

   (člen 6(2) EU; člen 82 ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 48(1))

3. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na skupek indicev – Uporaba za postopek na področju zlorabe prevladujočega položaja

   (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003)

4. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Način dokazovanja – Opiranje na skupek indicev – Zahtevana stopnja dokazne moči glede posameznih indicev – Obveznosti podjetij glede predložitve dokazov, s katerimi izpodbijajo resničnost kršitve

   (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

5. Prevladujoči položaj – Rabati, ki jih dodeli podjetje s prevladujočim položajem – Tri kategorije rabatov – Količinski rabati – Rabati za izključnost in zvestobo – Rabati, ki imajo lahko učinek pridobitve zvestobe – Narava, ki pomeni zlorabo – Merila presoje

   (člen 82 ES)

6. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Narava tega sistema rabatov, ki pomeni zlorabo – Zmožnost omejiti konkurenco in učinek izrinjenja – Vloga neizogibnega trgovinskega partnerja – Presoja – Obveznost preučitve okoliščin obravnavane zadeve – Neobstoj – Neupoštevne okoliščine

   (člen 82 ES)

7. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Narava tega sistema rabatov, ki pomeni zlorabo – Zmožnost omejiti konkurenco in učinek izrinjenja – Analiza enako učinkovitega konkurenta

   (člen 82 ES)

8. Prevladujoči položaj – Zloraba – Gole omejitve – Plačilo v zameno za omejitve pri trženju proizvoda konkurenta – Narava, ki pomeni zlorabo zaradi cilja – Zmožnost omejiti konkurenco

   (člen 82 ES)

9. Konkurenca – Pravila Unije – Ozemeljska veljavnost – Pristojnost Komisije – Dopustnost ob upoštevanju mednarodnega javnega prava – Izvajanje ali opredeljeni učinki zlorab v EGP – Alternativni načini – Merilo takojšnjega, znatnega in predvidljivega učinka – Presoja – Upoštevanje dejstva, da je navedene zlorabe izvajala stranka podjetja s prevladujočim položajem – Dopustnost

   (člen 82 ES)

10. Konkurenca – Upravni postopek – Obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah – Rok, določen za predložitev pisnih stališč – Prepozna zahteva za zaslišanje – Prekluzija – Obveznost odobritve zaslišanja – Neobstoj

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člena 27(1) in (2) ter 33(1)(c); Uredba Komisije št. 773/2004, člena 10(2) in 12)

11. Konkurenca – Upravni postopek – Spoštovanje pravice do obrambe – Vpogled v spis – Predmet – Dokumenti, koristni za obrambo – Presoja zgolj s strani Komisije – Nedopustnost – Obveznost omogočiti vpogled v celoten spis – Obseg glede internih ali zaupnih dokumentov

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 27(2); Uredba Komisije št. 773/2004, člen 15(2))

12. Konkurenca – Upravni postopek – Načelo dobrega upravljanja – Obveznost skrbnosti in nepristranskosti – Obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, na katero se nanaša preiskava – Pogoji

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(1); Uredba Sveta št. 1/2003; Uredba Komisije št. 773/2004)

13. Prevladujoči položaj – Zloraba – Rabati za izključnost in zvestobo – Formalni pogoj izključnosti – Način dokazovanja – Interne napovedi stranke – Dopustnost – Zahteva

    (člen 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

14. Konkurenca – Upravni postopek – Pooblastila Komisije – Pooblastilo za razgovore – Izjave v zvezi s predmetom preiskave – Razlikovanje med formalnimi razgovori in neformalnimi razgovori – Posledice – Obveznost zapisa izjav, prejetih na sestankih ali v telefonskih pogovorih – Pogoji

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 19(1); Uredba Komisije št. 773/2004, člen 3(1) in (3))

15. Konkurenca – Upravni postopek – Odločba Komisije o ugotovitvi kršitve – Zloraba prevladujočega položaja – Način dokazovanja – Izjava tretjega podjetja, ki je stranka podjetja s prevladujočim položajem – Dokazna vrednost

    (člena 81 ES in 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 2)

16. Konkurenca – Globe – Več kršitev – Naložitev enotne globe – Dopustnost – Obveznost Komisije, da natančno pojasni upoštevanje različnih zlorab – Neobstoj

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

17. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Pravni okvir – Člen 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 – Diskrecijska pravica, ki jo Komisiji daje navedeni člen – Uvedba novih smernic o načinu določanja glob s strani Komisije – Kršitev načel zakonitosti kazni in pravne varnosti – Neobstoj

    (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 49(1); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02)

18. Konkurenca – Pravila Unije – Kršitve – Naklepno ali iz malomarnosti storjena kršitev – Pojem – Podjetje s prevladujočim položajem, ki izvaja zlorabe s tem, da daje rabate za izključnost in z golimi omejitvami – Vključitev

    (člen 82 ES; Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2))

19. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Sodni nadzor nad odločbami, ki jih Komisija sprejme na področju konkurence – Nadzor nad zakonitostjo in neomejena pristojnost, tako glede prava kot dejanskega stanja – Kršitev – Neobstoj

    (člena 261 PDEU in 263 PDEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 47 in 52(3); Uredba Sveta št. 1/2003, člen 31)

20. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Načelo enakega obravnavanja – Praksa odločanja Komisije – Namig

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3))

21. Konkurenca – Globe – Znesek – Določitev – Merila – Teža kršitve – Neobstoj zavezujočega ali izčrpnega seznama meril – Pooblastilo Komisije za odločanje po lastnem preudarku – Upoštevanje konkretnega vpliva kršitve na trg – Obseg

    (Uredba Sveta št. 1/2003, člen 23(2) in (3); Obvestilo Komisije 2006/C 210/02, točka 22)

1.  Iz člena 43(5) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da kadar so zaradi dolžine listine v procesnem aktu priloženi samo izvlečki, je treba v sodno tajništvo vložiti celotno listino ali njen celotni prepis.

   S tem členom pa se ne zahteva, da se v sodnem tajništvu vložijo tudi vse druge listine, na katere se sklicuje listina, priložena procesnemu aktu.

   Poleg tega, tudi če bi bilo treba navedeno določbo razlagati tako, da je z njo strankam naložena obveznost, da v sodnem tajništvu vložijo celotno različico vsake listine, katere izvlečke so priložile procesnemu aktu, bi bilo kršitev te obveznosti v vsakem primeru mogoče popraviti.

   (Glej točke 53, 55 in 57.)

2.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točki 62 in 63.)

3.  V okviru postopka v zvezi s kršitvami pravil o konkurenci se mora Komisija sicer sklicevati na natančne in skladne dokaze za utemeljitev trdnega prepričanja, da je bila storjena kršitev, vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da to zahtevo izpolnjuje sklop indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, kot je bilo odločeno v zvezi z izvajanjem člena 81 ES. To načelo se uporablja tudi v zadevah, ki se nanašajo na izvajanje člena 82 ES.

   (Glej točko 64.)

4.  Glej besedilo odločbe.

   (Glej točke od 65 do 67, 542, 1525, 1528, 1529 in 1547.)

5.  Na področju konkurence velja, da podjetje s prevladujočim položajem na trgu, ki kupce – tudi če to stori na njihovo zahtevo – z zavezo ali obljubo obveže, da bodo celotno ali velik del količine, ki jo potrebujejo, nabavljali izključno pri navedenem podjetju, zlorablja svoj prevladujoči položaj v smislu člena 82 ES, če je zadevna obveznost določena brez podrobnejšega opisa in če se sprejme zaradi odobritve rabata. Enako velja, kadar navedeno podjetje – ne da bi kupce formalno obvezalo – uporabi, bodisi v skladu s sporazumi, sklenjenimi s temi kupci, bodisi enostransko, shemo rabatov za zvestobo, to je popuste, ki so odvisni od tega, da stranka, naj je obseg njenih nakupov velik ali majhen, vse ali večino potrebnih količin nabavlja pri podjetju s prevladujočim položajem.

   Kar zadeva opredelitev dajanja rabatov podjetja s prevladujočim položajem kot zlorabe, je mogoče razlikovati med tremi kategorijami rabatov.

   Prvič, za sisteme količinskih rabatov (količinski rabati), ki so vezani izključno na obseg nabav pri podjetju s prevladujočim položajem, se običajno šteje, da nimajo učinka izrinjenja, prepovedanega s členom 82 ES. Če povečanje dobavljene količine pomeni nižji strošek za dobavitelja, ima ta namreč pravico, da to znižanje prenese na svojo stranko, tako da ji ponudi ugodnejšo ceno. Za količinske rabate se torej šteje, da kažejo na večjo učinkovitost in ekonomijo obsega, ki ju je doseglo podjetje s prevladujočim položajem.

   Drugič, obstajajo rabati, ki so pogojeni s tem, da stranka vse količine, ki jih potrebuje, ali večino teh količin nabavlja pri podjetju s prevladujočim položajem. Gre za „rabate za zvestobo v smislu sodne prakse Hoffmann-La Roche“, imenovane tudi „rabati za izključnost“. Ta kategorija ni omejena na rabate, ki so pogojeni s stoodstotno nabavo, ampak vključuje tudi tiste, ki so pogojeni s tem, da stranka pri podjetju s prevladujočim položajem nabavlja večino količin, ki jih potrebuje. Taki rabati za izključnost, ki jih uporablja podjetje s prevladujočim položajem, so nezdružljivi s ciljem neizkrivljene konkurence na skupnem trgu, ker – razen v izjemnih okoliščinah – ne temeljijo na gospodarski storitvi, zaradi katere bi bila ta finančna ugodnost upravičena, temveč je njihov namen kupcu odvzeti ali omejiti možnost izbire oskrbovalnih virov in drugim proizvajalcem preprečiti dostop do trga.

   Tretjič, pojavljajo se tudi drugi sistemi rabatov, pri katerih dodelitev finančne spodbude ni neposredno pogojena z izključno ali skoraj izključno nabavo pri podjetju s prevladujočim položajem, temveč ima lahko pri njih mehanizem dajanja rabatov tudi učinek pridobitve zvestobe. Ta kategorija rabatov vključuje med drugim sisteme rabatov, odvisnih od doseganja posameznih prodajnih ciljev, ki ne pomenijo rabatov za izključnost, saj ne zajemajo nobene obveznosti v zvezi z izključnostjo ali z zadostitvijo določenega dela potreb pri podjetju s prevladujočim položajem. Za preizkus, ali uporaba takega rabata pomeni zlorabo prevladujočega položaja, je treba presoditi vse okoliščine, zlasti merila in pogoje za dodelitev rabata, in preučiti, ali je namen tega rabata, da se z dodelitvijo ugodnosti, ki ne temelji na nobeni gospodarski storitvi, zaradi katere bi bila upravičena, kupcu odvzame ali omeji možnost izbire oskrbovalnih virov, konkurentom prepreči dostop do trga ali se z izkrivljanjem konkurence okrepi prevladujoči položaj.

   (Glej točke od 72 do 78.)

6.  Na področju konkurence opredelitev rabata za izključnost kot zlorabe ni odvisna od analize okoliščin posameznega primera, katere namen bi bil dokazati potencialni učinek izrinjenja.

   Iz sodne prakse je tako razvidno, da je vse okoliščine treba presoditi samo v primeru rabatov, ki imajo lahko učinek pridobitve zvestobe, ne pa v primeru rabatov za izključnost. Ta pristop je utemeljen z dejstvom, da so rabati za izključnost, ki jih da podjetje s prevladujočim položajem, že po naravi taki, da je mogoče z njimi omejevati konkurenco.

   Zmožnost vezati stranke na podjetje s prevladujočim položajem je namreč bistvena lastnost rabatov za izključnost. Če da podjetje s prevladujočim položajem stranki rabat v zameno za to, da ta pri njem nabavlja vse količine, ki jih potrebuje, ali večino teh količin, to pomeni, da ji podjetje s prevladujočim položajem dodeli finančno ugodnost, katere namen je preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri konkurenčnih proizvajalcih. Zato ni treba preučiti okoliščin primera, da bi se ugotovilo, ali je namen tega rabata preprečiti, da bi se stranke oskrbovale pri konkurentih. Učinek izrinjenja ne nastane samo, kadar je konkurentom dostop do trga onemogočen, ampak tudi, kadar jim je ta dostop otežen. Finančna spodbuda, ki jo podjetje s prevladujočim položajem dodeli z namenom stranko spodbuditi, da tistega dela potrebnih količin, na katerega se nanaša pogoj izključnosti, ne nabavi pri konkurentih tega podjetja, je že po naravi taka, da je mogoče z njo konkurentom otežiti dostop do trga. Obstoj take spodbude pa ni odvisen od vprašanja, ali se rabat v primeru kršitve pogoja izključnosti, ki velja zanj, dejansko zniža ali ukine. V zvezi s tem namreč zadošča, da podjetje s prevladujočim položajem pri stranki vzbudi vtis, da bi bilo tako. Pomembne so okoliščine, ki jih je lahko stranka v skladu s tem, kar ji je sporočilo podjetje s prevladujočim položajem, pričakovala v času, ko je oddala naročila, in ne dejanski odziv tega podjetja na strankino odločitev, da zamenja oskrbovalni vir.

   Poleg tega je z močnim prevladujočim položajem, kot ga ima tožeča stranka, neločljivo povezano, da za velik del povpraševanja ni ustreznega nadomestka za proizvod, ki ga dobavi podjetje s prevladujočim položajem. Dobavitelj s prevladujočim položajem je torej v veliki meri neizogiben trgovinski partner. Iz položaja neizogibnega trgovinskega partnerja izhaja, da bodo stranke del količin, ki jih potrebujejo, v vsakem primeru nabavljale pri podjetju s prevladujočim položajem (stalni delež). Konkurent podjetja s prevladujočim položajem torej ne more konkurirati za celotno oskrbo stranke, ampak samo za tisti del njenega povpraševanja, ki presega stalni delež (spremenljivi delež). Spremenljivi delež je tako tisti del količin, ki jih potrebuje stranka, ki se realno lahko prenese na konkurenta podjetja s prevladujočim položajem v danem referenčnem obdobju. To, da podjetje s prevladujočim položajem daje rabate za izključnost, konkurentu oteži dobavo njegovih proizvodov strankam navedenega podjetja. Če se namreč stranka podjetja s prevladujočim položajem oskrbi pri konkurentu in s tem ne spoštuje pogoja izključnosti ali skorajšnje izključnosti, tvega, da bo izgubila ne le rabate za enote, ki jih je prenesla na tega konkurenta, temveč celoten rabat za izključnost.

   Da bi konkurent podjetja s prevladujočim položajem predložil privlačno ponudbo, zato ne zadošča, da ponudi privlačne pogoje za enote, ki jih lahko sam dobavi stranki, temveč mora tej stranki ponuditi tudi nadomestilo za izgubo rabata za izključnost. Da bi torej konkurent predložil privlačno ponudbo, mora prerazdeliti rabat, ki ga podjetje s prevladujočim položajem daje za vse ali skoraj vse količine, ki jih potrebuje stranka, vključno s stalnim deležem, zgolj na spremenljivi delež. Dajanje rabatov za izključnost od neizogibnega trgovinskega partnerja tako strukturno zmanjšuje konkurentovo možnost za predložitev ponudbe po privlačni ceni in s tem za dostop do trga. Podjetju s prevladujočim položajem dajanje rabatov za izključnost omogoča, da izkoristi svojo gospodarsko moč pri stalnem deležu strankinega povpraševanja kot vzvod za to, da si zagotovi tudi spremenljivi delež, s čimer konkurentu otežuje dostop do trga.

   Ob takem poslovnem instrumentu ni treba preučiti konkretnih učinkov rabatov na konkurenco, niti dokazati vzročne zveze med spornimi praksami in konkretnimi učinki na trg.

   Nazadnje, morebitna majhnost delov trga, na katere so se nanašali rabati za izključnost, ki jih je dalo podjetje s prevladujočim položajem, ne more izključiti njihove nezakonitosti, kajti pri izvajanju člena 82 ES se ne upošteva merilo znatnega vpliva ali praga de minimis. Poleg tega bi stranke, ki so na blokiranem delu trga, morale imeti možnost izkoristiti vsako stopnjo konkurence, ki je mogoča na trgu, konkurenti pa bi morali imeti možnost konkurirati na podlagi prednosti za celotni trg, in ne zgolj za del tega trga. Podjetje s prevladujočim položajem torej dajanja rabatov za izključnost nekaterim strankam ne more utemeljiti z okoliščino, da lahko konkurenti še vedno dobavljajo drugim strankam. Prav tako podjetje s prevladujočim položajem dajanja rabatov, če stranka potrebne količine v določenem segmentu nekega trga nabavlja skoraj izključno pri njem, ne more utemeljiti z okoliščino, da lahko ta stranka potrebne količine v drugih segmentih še vedno nabavlja pri konkurentih.

   (Glej točke 80, od 84 do 86, 88, od 91 do 93, 103, 104, 116, 117, 132 in 527.)

7.  Ekonomska analiza možnosti, da bi bil zaradi rabatov s trga izrinjen konkurent, ki bi bil enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem („as-efficient-competitor test“ ali „test AEC“), ki je bila izvedena v izpodbijani odločbi, za izhodišče vzame okoliščino, da mora enako učinkovit konkurent, ki želi pridobiti spremenljivi delež naročil, ki jih je dotlej izpolnjevalo podjetje s prevladujočim položajem, ki je neizogiben trgovinski partner, stranki ponuditi nadomestilo za rabat za izključnost, ki bi ga izgubila, če bi nabavila manjši delež od deleža, določenega s pogojem izključnosti ali skorajšnje izključnosti. Namen testa AEC je ugotoviti, ali lahko konkurent, ki je enako učinkovit kot podjetje s prevladujočim položajem in ima enake stroške kot to podjetje, v tem primeru še vedno krije svoje stroške.

   Tudi če bi bila presoja okoliščin primera potrebna za dokaz potencialnih protikonkurenčnih učinkov rabatov za izključnost, teh učinkov vseeno ne bi bilo treba dokazati s testom AEC. S tem testom je mogoče zgolj preveriti domnevo, da je dostop do trga onemogočen, ne pa tudi izključiti možnosti, da je dostop do njega otežen. Negativen rezultat sicer res pomeni, da je za enako učinkovitega konkurenta z ekonomskega stališča nemogoče, da si zagotovi spremenljivi delež strankinega povpraševanja. Da bi lahko navedeni konkurent stranki ponudil nadomestilo za izgubo rabata za izključnost, bi bil namreč prisiljen svoje proizvode prodajati po ceni, ki mu ne bi dopuščala niti pokritja lastnih stroškov. Pozitiven rezultat pa pomeni samo, da je enako učinkovit konkurent zmožen kriti svoje stroške. Vendar ta okoliščina ne pomeni, da ni učinka izrinjenja. Mehanizem rabatov za izključnost lahko namreč konkurentom podjetja s prevladujočim položajem še vedno oteži dostop do trga, čeprav ta dostop z ekonomskega stališča ni nemogoč.

   (Glej točke 141, 146 in 150.)

8.  Na področju konkurence lahko prakse, imenovane „gole omejitve“, ki se kažejo v pogojenih plačilih strankam podjetja s prevladujočim položajem, da bi ti odložili, odpovedali ali drugače omejili trženje proizvoda konkurenta, otežijo dostop tega konkurenta do trga in škodujejo strukturi konkurence. Izvajanje vsake od teh praks pomeni zlorabo prevladujočega položaja v smislu člena 82 ES.

   Najprej, učinek izrinjenja ne nastane samo, kadar je konkurentom dostop do trga onemogočen, ampak tudi, kadar jim je ta dostop otežen. Dalje, za uporabo člena 82 ES se dokaz protikonkurenčnega cilja in učinka v danem primeru lahko zamenja. Če je bilo dokazano, da je bil cilj, v skladu s katerim je ravnalo podjetje v prevladujočem položaju, omejiti konkurenco, bo tako ravnanje lahko prav tako imelo tak učinek. Podjetje s prevladujočim položajem uresničuje protikonkurenčni cilj, če usmerjeno preprečuje trženje proizvodov, opremljenih s proizvodom določenega konkurenta, kajti edini interes, ki ga lahko pri tem ima, je škoditi temu konkurentu.

   Nazadnje, podjetje s prevladujočim položajem ima posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem, ki ne spada v konkurenco na podlagi prednosti, ne ogroža učinkovite in neizkrivljene konkurence na skupnem trgu. Plačila strankam v zameno za omejitve pri trženju proizvodov, opremljenih s proizvodom določenega konkurenta, pa očitno ne spadajo v konkurenco na podlagi prednosti.

   Opredelitev gole omejitve kot zlorabe je odvisna samo od možnosti omejevanja konkurence, tako da za to opredelitev ni treba dokazati niti konkretnega učinka na trg niti vzročne zveze.

   (Glej točke 198, od 201 do 207 in 212.)

9.  Na področju konkurence za utemeljitev pristojnosti Komisije po mednarodnem javnem pravu zadostuje bodisi dokaz opredeljenih učinkov zlorab (in sicer takojšnjih, znatnih in predvidljivih) bodisi dokaz njihovega izvajanja v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Gre torej za alternativna, in ne kumulativna načina.

   Komisiji ni treba dokazati konkretnih učinkov, da bi utemeljila svojo pristojnost po mednarodnem javnem pravu. Komisiji ni mogoče naložiti, naj zavzame pasivno držo, kadar obstaja grožnja za učinkovito konkurenčno strukturo na notranjem trgu, zato lahko posreduje tudi v primerih, ko se grožnja ni ali še ni uresničila.

   Za preučitev, ali so učinki zlorab v Uniji znatni, ni treba ločeno obravnavati različnih ravnanj, ki so del enotne in trajajoče kršitve. Nasprotno, dovolj je, da ima lahko enotna kršitev kot celota znatne učinke. Podjetjem namreč ne more biti dovoljeno, da se uporabi pravil o konkurenci izognejo s kombinacijo več ravnanj z istim ciljem, od katerih nobeno, če se obravnava ločeno, ne more imeti znatnega učinka v Uniji, lahko pa imajo ta ravnanja tak učinek, če se obravnavajo kot celota.

   Poleg tega je treba spremembe strukture trga upoštevati tudi, ko gre za ugotavljanje obstoja znatnih učinkov v EGP. V tem okviru ima lahko posledice za konkurenčno strukturo na notranjem trgu ne samo izključitev konkurenta, ampak ima lahko take učinke tudi ravnanje, s katerim se lahko oslabi edini pomembnejši konkurent podjetja s prevladujočim položajem na svetovni ravni. Zato je treba potencialne učinke ravnanja podjetja s prevladujočim položajem, ki na svetovni ravni svojemu konkurentu preprečuje dostop do najpomembnejših prodajnih kanalov, šteti za znatne zaradi potencialnih učinkov na učinkovito konkurenčno strukturo na notranjem trgu.

   Poleg tega izvajanje zadevnih praks v Uniji zadošča za utemeljitev pristojnosti Komisije po mednarodnem javnem pravu. Kadar zlorabo prevladujočega položaja tvori dodelitev finančne spodbude, da bi se s tem stranko podjetja s prevladujočim položajem spodbudilo, da odloži uvajanje nekega proizvoda, opremljenega s proizvodom konkurenta navedenega podjetja, povsod po svetu, in kadar je bil ta pogoj, ki je veljal za plačila navedenega podjetja, torej namenjen temu, da ga njegova stranka izvaja povsod po svetu, vključno z EGP, bi bilo umetno upoštevati samo izvajanje zadevnih praks podjetja s prevladujočim položajem. Nasprotno, upoštevati je treba tudi izvajanje teh praks od njegove stranke. V tem okviru je treba to, da se stranka podjetja s prevladujočim položajem v danem obdobju vzdrži prodaje določenega proizvoda v EGP, šteti za izvajanje gole omejitve.

   (Glej točke 236, 243, 244, 251, 252, 268, 270, od 273 do 275, 301 in od 305 do 307.)

10.  V okviru upravnega postopka na področju konkurence v skladu s členom 12 Uredbe št. 773/2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 ES in 82 ES velja, da za pravico podjetja, na katero je Komisija naslovila obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, do zaslišanja, nastopi prekluzija, če to podjetje tega ne zahteva v roku, določenim za predložitev pisnih stališč.

    (Glej točke od 323 do 326.)

11.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 350 do 357 in 623.)

12.  Na področju konkurence Komisija odloča, kako želi voditi preiskavo in katere dokumente mora zbrati, da bi si ustvarila dovolj izpopolnjeno predstavo o zadevi. Zato ji ni primerno naložiti obveznosti, da pridobi kar največ dokumentov, da bi si zagotovila vse potencialno razbremenilne dokaze.

    Če se zahteva pridobitev nekaterih dokumentov, ima Komisija polje prostega preudarka pri odločanju, ali je treba pridobiti zadevne dokumente. Stranke v postopku nimajo nepogojne pravice do tega, da Komisija pridobi nekatere dokumente, saj Komisija odloča, kako bo vodila preiskavo zadeve, in ne zadevna podjetja.

    V nekaterih okoliščinah lahko obstaja obveznost Komisije, da na zahtevo podjetja, ki je predmet preiskave, pridobi nekatere dokumente. Vendar mora biti taka obveznost Komisije omejena na izjemne okoliščine.

    V tem okviru je treba uravnotežiti na eni strani obveznost Komisije, da zadevo preuči skrbno in nepristransko, ter na drugi strani prerogativo Komisije, da odloči, kako želi voditi svoje preiskave in uporabiti svoja sredstva, da bi učinkovito zagotovila spoštovanje konkurenčnega prava.

    Zato morajo biti za obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, izpolnjeni – poleg pogoja v zvezi z zahtevo v tem smislu, podano v upravnem postopku – najmanj štiri kumulativni pogoji.

    Prvič, za tako obveznost mora biti izpolnjen pogoj, da zadevno podjetje dejansko ne more sámo pridobiti zadevnih dokumentov ali jih razkriti Komisiji. Zadevno podjetje mora torej dokazati, da je storilo vse, da bi pridobilo zadevne dokumente in/ali dovoljenje za njihovo uporabo v preiskavi Komisije.

    Drugič, zadevno podjetje mora opredeliti dokumente, katerih pridobitev zahteva od Komisije, tako natančno, kolikor je mogoče, kar je pogojeno s sodelovanjem tega podjetja.

    Tretjič, za obveznost Komisije, da pridobi nekatere dokumente na zahtevo podjetja, ki je predmet preiskave, mora biti izpolnjen pogoj, da so zadevni dokumenti verjetno precej pomembni za obrambo zadevnega podjetja. Komisija ima polje prostega preudarka pri odločanju, ali je zaradi pomembnosti domnevnih razbremenilnih dokazov utemeljeno, da jih pridobi, in lahko na primer zavrne zahtevo z obrazložitvijo, da se potencialno razbremenilni dokazi nanašajo na vprašanja, ki niso ključna za ugotovitve, potrebne za dokazanost kršitve.

    Četrtič, Komisija lahko med drugim zavrne zahtevo, če je količina zadevnih dokumentov nesorazmerna s pomenom, ki ga imajo lahko ti dokumenti za preiskavo. V tem okviru lahko Komisija po potrebi upošteva okoliščino, da lahko pridobitev in analiza zadevnih dokumentov povzročita precejšnjo zamudo v preiskavi zadeve. Komisija ima pravico pretehtati na eni strani količino zahtevanih dokumentov in zamudo, ki jo lahko v preiskavi zadeve povzročita pridobitev in preučitev teh dokumentov, ter na drugi strani morebitno stopnjo pomembnosti za obrambo podjetja.

    (Glej točke od 360 do 362, 371, od 373 do 378, 380 in 382.)

13.  Na področju konkurence pri sistemih rabatov za izključnosti in ob neobstoju formalnega pogoja izključnosti Komisija ne krši načela pravne varnosti, če pri dokazovanju ravnanja podjetja s prevladujočim položajem upošteva napovedi stranke navedenega podjetja, če te napovedi niso nerazumne.

    (Glej točke od 521 do 523 in 525.)

14.  V okviru upravnega postopka na področju konkurence člen 19(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da lahko Komisija opravi razgovor z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, ki v razgovor privolijo, zaradi zbiranja informacij v zvezi s predmetom preiskave. Člen 3 Uredbe št. 773/2004 v zvezi z vodenjem postopkov Komisije v skladu s členoma 81 ES in 82 ES za te razgovore določa nekatere formalnosti, ki jih je treba upoštevati.

    Vendar področje uporabe teh določb ne obsega vseh razgovorov v zvezi s predmetom preiskave, ki jo opravlja Komisija. Razlikovati je namreč treba med formalnimi razgovori, ki jih Komisija opravi na podlagi navedenih določb, in neformalnimi razgovori.

    Komisija ima diskrecijsko pravico za odločanje, ali za razgovor veljajo formalne zahteve iz člena 3 Uredbe št. 773/2004. Tako se navedene določbe ne uporabljajo za vsak razgovor v zvezi s predmetom preiskave, ampak samo za primere, v katerih je cilj Komisije zbrati informacije, tako obremenilne kot razbremenilne, na katere se bo lahko oprla kot na dokaz v odločbi, s katero bo končala dano preiskavo.

    Če Komisija v odločbi namerava uporabiti obremenilen dokaz, ki ji je bil predložen v neformalnem razgovoru, potem mora podjetjem, na katera je naslovljeno obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, omogočiti dostop do njega, pri čemer mora po potrebi v ta namen sestaviti tudi pisni dokument, ki mora biti vključen v spis.

    Vendar lahko Komisija uporabi informacije, pridobljene v neformalnem razgovoru, zlasti da pridobi trdnejše dokaze, ne da bi zadevnemu podjetju omogočila dostop do teh informacij.

    Komisija je lahko na podlagi načela dobrega upravljanja glede na posebne okoliščine zadeve zavezana zapisati izjave, ki jih prejme na sestankih ali v telefonskih pogovorih. V zvezi s tem so obstoj obveznosti Komisije, da zapiše informacije, ki jih prejme na sestankih ali v telefonskih pogovorih, ter narava in obseg take obveznosti odvisni od vsebine teh informacij. Komisija mora v spisu, do katerega lahko dostopajo zadevna podjetja, zagotoviti zadostno dokumentacijo o bistvenih vidikih v zvezi s predmetom preiskave. Ta ugotovitev velja za vse elemente, ki izkazujejo določeno pomembnost in so objektivno povezani s predmetom preiskave, ne glede na to, ali so obremenilni ali razbremenilni.

    (Glej točke od 613 do 617, 619 in 620.)

15.  Na področju konkurence ni primerno določiti splošnega pravila, da izjava tretjega podjetja, ki kaže, da je podjetje s prevladujočim položajem uporabilo določeno ravnanje, nikdar ne more zadostovati za dokaz dejstev, ki pomenijo kršitev člena 82 ES. Določitev splošnega pravila pomeni izjemo od načela proste presoje dokazov. V primeru podjetja, ki prizna, da je bilo udeleženo pri omejevalnem sporazumu, ki je v nasprotju s členom 82 ES, je táko pravilo utemeljeno, saj si lahko podjetje, ki je predmet preiskave ali ki pristopi h Komisiji, da bi bilo deležno imunitete pred globo ali znižanja globe, prizadeva zmanjšati lastno odgovornost za kršitev in poudariti odgovornost drugih podjetij.

    Položaj je drugačen, kar zadeva izjave tretjega podjetja, ki je v bistvu priča. Kadar ni razvidno, da ima tretje podjetje kakršen koli interes za to, da neupravičeno obtoži podjetje s prevladujočim položajem, lahko izjava tretjega podjetja načeloma zadostuje za dokaz obstoja kršitve.

    (Glej točke od 722 do 725.)

16.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 1564 do 1591.)

17.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točko 1598.)

18.  Kar zadeva vprašanje, ali so kršitve pravil o konkurenci storjene naklepno ali iz malomarnosti in jih je zaradi tega mogoče sankcionirati z globo na podlagi člena 23(2) Uredbe št. 1/2003, je ta pogoj izpolnjen, če zadevno podjetje ne more prezreti, da je njegovo ravnanje protikonkurenčno, ne glede na to, ali se zaveda, da je kršilo pravila o konkurenci iz Pogodbe.

    Podjetje se zaveda protikonkurenčne narave svojega ravnanja, ko se zaveda dejanskih elementov, ki upravičujejo ugotovitev obstoja prevladujočega položaja na zadevnem trgu in ugotovitev Komisije o zlorabi tega položaja.

    Ker so sodišča Unije večkrat obsodila prakse, ki jih je izvajalo podjetje s prevladujočim položajem in pri katerih je šlo za dodelitev finančnih spodbud, pogojenih z izključnostjo, in ker ni mogoče šteti, da je opredelitev tako imenovanih „golih omejitev“ kot zlorab nova, podjetje s prevladujočim položajem, ki je te prakse izvajalo, ne more prezreti protikonkurenčne narave svojega ravnanja.

    Če se dokaže, da je podjetje s prevladujočim položajem izvajalo celovito protikonkurenčno strategijo in da si je prizadevalo prikrivati protikonkurenčnost svojega ravnanja glede odnosov z nekaterimi podjetji, je mogoče sklepati, da je bila kršitev storjena vsaj iz malomarnosti.

    (Glej točke od 1601 do 1603.)

19.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke od 1609 do 1612 in 1643.)

20.  Glej besedilo odločbe.

    (Glej točke 1614, 1615 in 1619.)

21.  V skladu s členom 23(3) Uredbe št. 1/2003 je treba pri določitvi zneska globe poleg teže kršitve upoštevati tudi njeno trajanje. V tem okviru dejanski vpliv kršitve na trg načeloma ni obvezen element, ampak le eden od elementov, upoštevnih za presojo teže kršitve in odmero globe. Poleg tega so lahko pri določanju višine globe pomembnejši dejavniki, povezani s predmetom ravnanja, kot dejavniki, povezani z njegovimi učinki.

    Pri odločanju o deležu vrednosti prodaje, določenem glede na težo kršitve, Komisija v skladu s točko 22 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003, ni dolžna upoštevati neobstoja dejanskega vpliva kot olajševalen dejavnik, če je navedeni delež utemeljen z drugimi dejavniki, ki lahko vplivajo na določitev teže kršitve.

    Če pa je po mnenju Komisije primerno upoštevati dejanski vpliv kršitve na trg zaradi zvišanja tega deleža, mora predložiti konkretne, verodostojne in zadostne indice, na podlagi katerih lahko presodi, kako je lahko kršitev dejansko vplivala na konkurenco na navedenem trgu.

    (Glej točke 1622, 1624 in 1625.)