Zadeva C-542/09

Evropska komisija

proti

Kraljevini Nizozemski

„Neizpolnitev obveznosti države — Prosto gibanje oseb — Dostop delavcev migrantov in njihovih družinskih članov do izobraževanja — Financiranje visokošolskega izobraževanja zunaj ozemlja zadevne države članice — Pogoj prebivanja“

Povzetek sodbe

1. Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti

   (člen 45 PDEU; Uredba Sveta št. 1612/68, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2434/92, člen 7(2))

2. Prosto gibanje oseb – Delavci – Enako obravnavanje – Socialne ugodnosti – Dostop otrok delavca do izobraževanja

   (Uredba Sveta št. 1612/68, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2434/92, člena 7(2) in 12)

1.  Država članica, ki zahteva da delavci migranti in njihovi vzdrževani družinski člani izpolnjujejo pogoj prebivanja, in sicer pravilo „tri leta od šestih“, da so lahko upravičeni do financiranja visokošolskega izobraževanja zunaj te države, ni izpolnila obveznosti iz člena 45 PDEU in člena 7(2) Uredbe Sveta št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta št. 2434/92.

   Ta pogoj pa lahko škoduje predvsem delavcem migrantom in obmejnim delavcem drugih držav članic, ker osebe, ki nimajo prebivališča na ozemlju neke države, najpogosteje niso državljani te države. V tem okviru ni pomembno, da sporni ukrep, odvisno od primera, vpliva tako na domače državljane, ki niso mogli izpolniti takega merila, kot na državljane drugih držav članic. Da bi bilo mogoče ukrep opredeliti kot posredno diskriminatoren, ni nujno, da je njegova posledica dajanje ugodnosti vsem domačim državljanom ali postavljanje v slabši položaj državljane drugih držav članic, ne pa tudi domačih državljanov.

   Namena preprečitve nesorazmernega finančnega bremena ni mogoče šteti za nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči neenako obravnavanje nacionalnih delavcev in delavcev drugih držav članic. Pri delavcih migrantih in obmejnih delavcih je vstop na trg dela neke države članice načeloma zadostna integracijska vez z družbo te države, ki tem omogoča, da se tam zanje uporablja načelo enakega obravnavanja kot za nacionalne delavce glede socialnih ugodnosti. To načelo se ne uporablja le za vse pogoje zaposlitve in delovne pogoje, temveč za vse ugodnosti, ki se – ne glede na to, ali so vezane na pogodbo o zaposlitvi – na splošno priznajo domačim delavcem, predvsem zaradi njihove lastnosti delavca ali samo zaradi njihovega prebivanja na nacionalnem ozemlju. Integracijska vez se kaže predvsem v tem, da delavec migrant z davki, ki jih plača v državi članici gostiteljici, zato ker tam kot zaposlena oseba opravlja svojo dejavnost, prispeva tudi k financiranju socialne politike te države in mora imeti koristi od tega pod enakimi pogoji kot nacionalni delavci.

   Taka ureditev poleg tega ni utemeljena s spodbujanjem mobilnosti študentov. Taka utemeljitev gotovo predstavlja nujni razlog v splošnem interesu, ki lahko upraviči omejitev načela prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva. Vendar pa je ureditev, ki omejuje temeljno svoboščino, ki je zagotovljena s pogodbo, kakršna je prosto gibanje delavcev, mogoče veljavno utemeljiti le, če je primerna za uresničitev želenega legitimnega cilja in ne presega tega, kar je nujno potrebno, da se ta cilj doseže. Vendar pa je navedeni ukrep preveč izključujoč. Z določitvijo posebnih obdobij prebivanja na ozemlju zadevne države članice namreč pravilo „tri leta od šestih“ daje prednost elementu, ki ni nujno edini reprezentativni element dejanske stopnje povezanosti med zadevno osebo in navedeno državo članico.

   (Glej točke 38, 65, 66, 69, 72, 73, 86 in 89 ter izrek.)

2.  Družinski člani delavca migranta imajo posredno koristi od enakega obravnavanja, ki je priznano temu delavcu s členom 7(2) Uredbe št. 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 2434/92. Ker dodelitev financiranja študija otroku delavca migranta za delavca migranta pomeni socialno ugodnost, se lahko otrok sam sklicuje na to določbo za pridobitev tega financiranja, če je – v skladu z nacionalnim pravom – to dodeljeno neposredno študentu. Ta ugodnost pa za delavca migranta pomeni socialno ugodnost v smislu navedene določbe le takrat, kadar ta delavec vzdržuje svojega potomca.

   Nasprotno pa je s členom 12 te uredbe otrokom delavca migranta podeljena lastna pravica dostopa do izobraževanja. Ta pravica ni odvisna niti od položaja vzdrževanega otroka niti od pravice staršev do prebivanja v državi članici gostiteljici. Prav tako ni omejena na otroke delavcev migrantov, saj se uporablja tudi za otroke nekdanjih delavcev migrantov. S členom 12 se zahteva le, da je otrok živel s svojimi starši ali enim od njih v državi članici, ko je vsaj eden od staršev tam prebival s statusom delavca.

   Čeprav je res, da je področje ratione personae uporabe členov 7(2) in 12 Uredbe št. 1612/68 različno, pa ti pravili enako določata splošno pravilo, ki na področju izobraževanja vsem državam članicam nalaga, naj zagotovijo enako obravnavanje svojih državljanov in otrok delavcev, ki so državljani drugih držav članic, ki prebivajo na njenem ozemlju.

   Vsekakor obseg področja uporabe rationae personae obveznosti enakega obravnavanja iz člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 ne more biti odvisen od načina diskriminacije.

   (Glej točke od 48 do 51 in 53.)