Keywords
Summary

Keywords

1. Socialna politika – Zaščita varnosti in zdravja delavcev – Direktiva 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa – Maksimalni tedenski delovni čas

(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 6(b))

2. Pravo Unije – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev s strani države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom – Pogoji

(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 6(b))

3. Pravo Unije – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev s strani države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom – Načini povrnitve

(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88, člen 6(b))

4. Pravo Unije – Pravice, podeljene posameznikom – Kršitev s strani države članice – Obveznost povrnitve škode, povzročene posameznikom

(Direktiva Sveta 93/104, člen 6, točka 2; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/88)

Summary

1. Delavec, ki je kot gasilec, zaposlen v službi za intervencijo v javnem sektorju, delal povprečni tedenski delovni čas, ki presega tistega iz člena 6(b) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, se lahko sklicuje na pravo Unije za uveljavitev odgovornosti organov zadevne države članice za povrnitev škode, nastale zaradi kršitve te določbe.

Člen 6(b) Direktive 2003/88 v delu, v katerem državam članicam kot minimalno zahtevo nalaga zgornjo mejo v zvezi s povprečnim tedenskim delovnim časom, od katere mora imeti korist vsak delavec, pomeni pravilo socialnega prava Unije posebnega pomena, katerega obseg ne sme biti odvisen od kakršnih koli pogojev ali omejitev in ki posameznikom daje pravice, na katere se lahko sklicujejo neposredno pred nacionalnimi sodišči. Poleg tega je treba neupoštevanje določb iz člena 6(b) Direktive 2003/88 šteti za dovolj resno kršitev prava Unije, saj je bila storjena z očitnim neupoštevanjem sodne prakse Sodišča v zadevnem obdobju. Vendar pa mora nacionalno sodišče preveriti, ali obstaja neposredna vzročna zveza med navedeno kršitvijo člena 6(b) in škodo, nastalo delavcu zaradi izgubljenega počitka, ki bi ga moral uživati, če bi bil spoštovan najdaljši tedenski delovni čas iz te določbe.

Odškodnino za tako škodo, ki je bila povzročena posamezniku, lahko zagotovi oseba javnega prava, kadar je bila škoda povzročena zaradi notranjih ukrepov, ki jih je slednja sprejela in pri tem kršila pravo Unije. Poleg tega pravo Unije ne nasprotuje temu, da za povrnitev škode, povzročene posameznikom s takimi ukrepi osebe javnega prava, poleg same države članice odgovarja tudi takšen pravni subjekt.

Te ugotovitve so identične ne glede na to, ali za zadevna dejstva veljajo določbe Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, ali tiste iz Direktive 2003/88.

(Glej točke 49, 58, 59, 61, 63 in 99 ter točki 1 in 4 izreka.)

2. Pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pogojuje pravico delavca v javnem sektorju do povrnitve škode, ki mu je nastala, ker so organi zadevne države članice kršili pravilo prava Unije, kot je člen 6(b) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, s pogojem, ki se navezuje na pojem krivde, ki presega dovolj resno kršitev navedenega prava. Zahteva po izpolnitvi takega dodatnega pogoja bi lahko namreč vzbudila dvom o pravici do povračila škode, ki ima temelj v pravnem redu Unije.

Te ugotovitve so identične ne glede na to, ali za zadevna dejstva veljajo določbe Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, ali tiste iz Direktive 2003/88.

(Glej točke 67, 70 in 99 ter točki 2 in 4 izreka.)

3. Pravo Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, ki pogojuje pravico delavca v javnem sektorju do povrnitve škode, ki mu je nastala, ker so organi zadevne države članice kršili člen 6(b) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, s pogojem, da je na delodajalca predhodno naslovil zahtevek, da bi dosegel spoštovanje te določbe.

Države članice morajo namreč, če področje ni urejeno z določbami prava Unije, urediti postopkovna pravila glede pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, če se s temi pravili spoštujeta načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Zahteva po taki predhodni vložitvi zahtevka pa nasprotuje načelu učinkovitosti.

Delavca je namreč treba šteti za šibkejšo stranko v delovnem razmerju, tako da je nujno preprečiti, da bi delodajalec razpolagal z možnostjo, da bi mu omejil njegove pravice. Ob upoštevanju te šibkosti bi namreč tak delavec lahko bil odvrnjen od izrecnega uveljavljanja svojih pravic proti delodajalcu, ker bi ga lahko to izpostavilo takim delodajalčevim ukrepom, ki bi škodljivo učinkovali na delavčevo delovno razmerje.

Poleg tega obveznost zadevnih delavcev, da se za povrnitev škode, nastale zaradi kršitve take določbe, obrnejo na svojega delodajalca s predhodnim zahtevkom, da bi dosegli prenehanje te kršitve, v zadevi, ki se nanaša na kršitev določbe prava Unije z neposrednim učinkom, ki jo stori delodajalec v javnem sektorju, povzroči, da je organom zadevne države članice dovoljeno, da na posameznike sistematično prenesejo breme glede zagotovitve spoštovanja takih pravil, pri čemer jim je omogočeno, da se po potrebi izognejo njihovemu spoštovanju, če tak zahtevek ni bil vložen. Člen 6(b) Direktive 2003/88, ki zadevnim delavcem nikakor ne nalaga, da od delodajalcev zahtevajo spoštovanje minimalnih zahtev iz te določbe, pa nasprotno – če nacionalno pravo omogoča odstopanje iz člena 22 te direktive – delodajalcem nalaga, da pridobijo izrecno in svobodno izraženo posamično soglasje zadevnega delavca o odpovedi pravicam, ki mu jih daje ta člen 6(b).

Poleg tega morajo, če so izpolnjeni zahtevani pogoji za to, da se lahko posamezniki pred nacionalnimi sodišči sklicujejo na določbe neke direktive, vsi organi držav članic, tudi decentralizirani organi, kakršni so dežele, mesta in občine, kjer je to primerno, v svoji vlogi delodajalca v javnem sektorju že sami po sebi uporabiti to določbo. V teh okoliščinah ne bi bilo razumno zahtevati od delavca, ki mu je nastala škoda, ker je njegov delodajalec kršil pravice, ki jih daje člen 6(b) Direktive 2003/88, da predhodno vloži zahtevek pri tem delodajalcu, da bi bil upravičen do pridobitve povračila te škode.

Te ugotovitve so identične ne glede na to, ali za zadevna dejstva veljajo določbe Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, ali tiste iz Direktive 2003/88.

(Glej točke 72, 80, 81, od 83 do 87, 90 in 99 ter točki 2 in 4 izreka.)

4. Odškodnina za škodo, ki so jo posameznikom zaradi kršitve prava Unije povzročili in za katero odgovarjajo organi države članice, mora biti enaka nastali škodi. Če področje ni urejeno s pravom Unije, je treba v nacionalnem pravu zadevne države članice ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti po eni strani določiti, ali je treba škodo, ki je zaradi kršitve pravnega pravila Unije nastala delavcu, ki je delal povprečni tedenski delovni čas, ki presega tistega iz člena 6(b) Direktive 2003/88 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, nadomestiti tako, da se mu prizna bodisi dodatni prosti čas bodisi denarno nadomestilo, po drugi strani pa določiti pravila o načinu izračuna te odškodnine. Referenčna obdobja iz členov od 16 do 19 Direktive 2003/88 pri tem niso pomembna.

Glede oblike, ki jo mora imeti odškodnina, se bo moralo, ker se niti za priznanje dodatnega prostega časa niti za denarno nadomestilo ne zdi, da bi bila v praksi taka odškodnina onemogočena ali preveč otežena, nacionalno sodišče še posebej prepričati, da izbrana vrsta odškodnine spoštuje načelo enakovrednosti, presojano z vidika odškodnin, ki jih dosodijo nacionalna sodišča v okviru pritožb ali tožb, ki temeljijo na nacionalnem pravu.

Glede oblike, ki jo mora imeti pravica do odškodnine, je treba poudariti, da se bo moralo, ker priznanje dodatnega prostega časa ali denarnega nadomestila v praksi lahko onemogoči ali preveč oteži pridobitev take odškodnine, predložitveno sodišče še posebej prepričati, da izbrana vrsta odškodnine spoštuje načelo enakovrednosti, presojano z vidika odškodnin, ki jih dosodijo nacionalna sodišča v okviru pritožb ali tožb, ki temeljijo na nacionalnem pravu.

Te ugotovitve so identične ne glede na to, ali za zadevna dejstva veljajo določbe Direktive 93/104 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34, ali tiste iz Direktive 2003/88.

(Glej točke 95, 98 in 99 ter točki 3 in 4 izreka.)