Keywords
Summary

Keywords

1. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve

(člen 49 PDEU)

2. Prosto gibanje oseb – Svoboda ustanavljanja – Omejitve

(člen 49 PDEU)

Summary

1. Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki za podelitev dovoljenja za opravljanje javnih mestnih avtobusnih prevozov z rednimi povezavami med določenimi postajališči po predhodno določenem voznem redu zahteva, da morajo gospodarski subjekti vlagatelji, ustanovljeni v drugi državi članici, imeti sedež ali drugo poslovno enoto na ozemlju te države članice, še preden se jim podeli dovoljenje za opravljanje teh prevozov.

Običajno skrben gospodarski subjekt namreč ne bi bil pripravljen izvesti naložb, ki so lahko pomembne, če ne ve, ali bo tako dovoljenje dobil. Poleg tega se omejitev na podlagi take zahteve nikakor ne zdi upravičena s cilji glede potrebe, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za opravljanje avtobusnih prevozov in da se zagotovi, da se upoštevata socialna in delovna zakonodaja, ki veljata v zadevni državi članici.

Nasprotno pa je treba člen 49 PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa zahtevo po ustanavljanju, če jo je treba izpolniti po podelitvi tega dovoljenja, in preden vlagatelj začne opravljati zadevni avtobusni prevoz.

(Glej točke 37, 38 in 41 ter točko 1 izreka.)

2. Člen 49 PDEU je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se zavrne podelitev dovoljenja za opravljanje turističnih avtobusnih prevozov zaradi zmanjšanja donosnosti konkurenčnega podjetja, ki ima dovoljenje za dejavnost, ki je delno ali povsem enaka tej, za katero je bila vložena vloga, in to le na podlagi trditev tega konkurenčnega podjetja.

Taka nacionalna ureditev pomeni praviloma omejitev svobode ustanavljanja v smislu člena 49 PDEU, ker poskuša omejiti število ponudnikov storitev, ne glede na zatrjevani neobstoj diskriminacije na podlagi državljanstva zadevnih strokovnjakov.

Taka ureditev se ne more upravičiti s ciljem zagotavljanja donosnosti konkurenčnih avtobusnih prevozov, ker tak cilj kot izključno gospodarski razlog ne more pomeniti višjega razloga v splošnem interesu, ki lahko upravičuje omejitev temeljne svoboščine, ki je zagotovljena s Pogodbo. Kar zadeva preizkus sorazmernosti, sistem predhodnega upravnega dovoljenja ne more vzpostaviti legitimnosti diskrecijskega ravnanja nacionalnih organov, s katerim se lahko določbam Unije, zlasti tistim glede temeljne svoboščine, kot je svoboda ustanavljanja, odvzame polni učinek. Zato mora sistem predhodnega dovoljenja – da bi bil utemeljen, čeprav krši tako temeljno svoboščino – temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih, ki zagotavljajo, da je z navedenim sistemom dovolj uokvirjeno izvrševanje diskrecijske pravice nacionalnih organov. Torej, če se nacionalna ureditev razlaga tako, da pristojni nacionalni organi opravijo presojo vloge za dovoljenje le na podlagi trditev imetnika dovoljenja glede donosnosti njegovega poslovanja, in to kljub temu, da je to podjetje neposredni potencialni konkurent podjetja, ki je vložilo vlogo za podelitev novega dovoljenja, je tak način presoje v nasprotju s pravili Unije, saj se lahko ogrozi objektivnost in nepristranskost obravnavanja vloge za zadevno dovoljenje.

(Glej točke 45, 46, 51 in od 53 do 55 ter točko 2 izreka.)