Keywords
Summary

Keywords

1. Približevanje zakonodaj – Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev – Direktiva 2004/18 – Javna naročila storitev – Koncesija za storitve – Razlikovalna merila

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18, člen 1(2)(a) in (d) ter (4))

2. Približevanje zakonodaj – Postopki za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev – Direktiva 2004/18 – Koncesija za storitve – Pojem

(člena 49 PDEU in 56 PDEU; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/18, člen 1(2)(d) in (4))

Summary

1. Iz primerjave opredelitev javnega naročila storitev in koncesije za storitve, ki sta podani v odstavku 2(a) in (d) ter odstavku 4 člena 1 Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, je razvidno, da je razlika med javnim naročilom storitev in koncesijo za storitve v plačilu za opravljanje storitev. Pri javnem naročilu storitev naročnik plača neposredno ponudniku storitev, medtem ko plačilo pri koncesiji za storitve obsega pravico izkoriščanja storitve oziroma to pravico skupaj s plačilom.

Pri pogodbi o opravljanju storitev to, da naročnik ne plača neposredno ponudniku, temveč ta pridobi pravico, da od tretjih oseb zahteva plačilo, ustreza zahtevi po plačilu, ki je določeno v členu 1(4) Direktive 2004/18. Če je tako način plačila eden od odločilnih dejavnikov za opredelitev kot koncesije za storitve, koncesija za storitve vključuje, da koncesionar prevzame tveganje, povezano z opravljanjem zadevnih storitev, in da če se tveganje, povezano z opravljanjem službe, ne prenese na ponudnika, je zadevna dejavnost javno naročilo storitev, in ne koncesija za storitve. Za sklepanje o obstoju koncesije za storitve je treba preveriti, ali je način plačila vključen v pravici ponudnika storitev, da opravi storitev, in pomeni, da ta prevzame tveganje, povezano z uporabo te storitve. Če je lahko to tveganje že od vsega začetka zelo omejeno, opredelitev koncesije za storitev zahteva, da naročnik prenese na koncesionarja celotno tveganje ali vsaj njegov večji del.

(Glej točke od 24 do 26 in 29.)

2. Člen 1(2)(d) in (4) Direktive 2004/18 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev je treba razlagati tako, da kadar izplačilo izbranega najboljšega ponudnika v celoti zagotovijo osebe, ki niso naročnik, ki je dodelil pogodbo za storitev reševalne službe, in če je ta ponudnik izpostavljen tveganju, čeprav zelo omejenemu, med drugim zaradi dejstva, da je znesek denarnega nadomestila za zadevno storitev odvisen od izida letnih pogajanj s tretjimi osebami, ter mu ni zagotovljeno polno kritje stroškov, nastalih pri upravljanju njegovih dejavnosti v skladu z načeli nacionalnega prava, se mora navedena pogodba opredeliti kot „koncesija za storitve“ v smislu člena 1(4) te direktive.

Dejstvo, da višine nadomestil za uporabo ne določijo ponudniki storitev reševalne službe enostransko, ampak po dogovoru z nosilci socialnega zavarovanja, ki so sami naročniki, in da teh nadomestil uporabniki teh storitev ne plačajo neposredno izbranemu ponudniku, ampak jih plača centralni urad za obračune, ki je pristojen za zbiranje in izplačilo teh nadomestil v obliki rednih plačil predujma, ne vpliva na to ugotovitev. To namreč ne spremeni tega, da vsa plačila ponudnika storitev prihajajo od oseb, ki niso naročnik, ki je oddal pogodbo.

Čeprav glede na trenutno stanje prava Unije koncesijskih pogodb za storitve ne ureja nobena od direktiv, s katerimi je zakonodajalec Unije uredil področje javnih naročil, pa morajo javni organi, ki sklepajo take pogodbe, vseeno upoštevati temeljna pravila Pogodbe DEU, zlasti člena 49 PDEU in 56 PDEU, ter obveznost preglednosti, ki izhaja iz njiju, če – o tem presoja predložitveno sodišče – je zadevna pogodba nedvoumno čezmejnega pomena.

(Glej točke 28, 48 in 49 ter izrek.)