Keywords
Summary

Keywords

Prosti pretok kapitala – Omejitve – Davčna zakonodaja

(člen 56 ES)

Summary

Člen 56 ES nasprotuje zakonodaji države članice, v skladu s katero se davčnim zavezancem, rezidentom te države članice, ki prejemajo obresti ali dividende, ki izvirajo iz vlaganja v drugi državi članici, naloži dodatni občinski davek, če se niso odločili, da jim bo te dohodke iz premičnega premoženja izplačal posrednik s sedežem v državi članici rezidentstva, medtem ko istovrstnih dohodkov, ki izvirajo iz vlaganja v državi članici njihovega rezidentstva, ker so ti dohodki predmet davka, odtegnjenega pri viru, ni treba prijaviti in v tem primeru niso predmet dodatnega občinskega davka.

Tako različno obravnavanje, ki ga je uvedla država članica glede na kraj vlaganja kapitala, namreč vodi do odvračanja rezidenta te države članice od tega, da bi kapital vlagal v družbo s sedežem v drugi državi članici, in ima tudi omejevalni učinek na družbe s sedežem v drugih državah članicah, ker zanje pomeni oviro za zbiranje kapitala v prvi državi članici. V zvezi s tem položaj davčnega zavezanca, ki vlaga v državi članici, ni drugačen od položaja davčnega zavezanca, ki vlaga v drugi državi članici. V okviru take zakonodaje je namreč davčni zavezanec rezident, ki je prejel dohodke iz vlaganja v drugi državi članici, ravno tako dolžan plačati davek na navedene dohodke v državi članici rezidentstva kakor davčni zavezanec rezident, ki je prejel dohodke iz vlaganja v tej zadnji državi članici. Zato je v tem okviru ravno okoliščina, da so navedeni dohodki predmet različnih tehnik obdavčitve, razlog različnega obravnavanja, ki vodi do tega, da so le dohodki, prejeti iz vlaganja v drugi državi članici, nujno predmet dodatnega občinskega davka, ki pa ne izraža različnega položaja zadevnih davčnih zavezancev v zvezi s tem davkom. V zvezi s takim davkom, ki so ga uvedli kraji in občine za vse davčne zavezance istega kraja ali občine in katerega osnova za odmero je dohodnina, namreč davčni zavezanec rezident, ki prejema dohodke iz vlaganja v drugi državi članici, ni v objektivno drugačnem položaju od davčnega zavezanca rezidenta, ki prejema dohodke iz vlaganja v svoji državi članici rezidentstva. V teh okoliščinah pomeni taka zakonodaja omejitev prostega pretoka kapitala.

Taka omejitev ni utemeljena z nujnostjo zagotovitve doslednosti nacionalnega davčnega sistema, ker se ni sklicevalo na nobeno določeno davčno dajatev, ki bi izravnala ugodnost, ki jo daje oprostitev dodatnega občinskega davka za dohodke, ki izvirajo iz vlaganja v državi članici rezidentstva davčnega zavezanca. Poleg tega, čeprav lahko nujnost ohranitve učinkovitosti davčnega nadzora utemeljuje trditev, da lahko davčni odtegljaj obračunajo le posredniki s sedežem na nacionalnem ozemlju, pa ne more utemeljiti dejstva, da se dohodki, ki so predmet tega odtegljaja, in dohodki, ki niso, v zvezi z dodatnim občinskim davkom obravnavajo različno.

(Glej točke 31, od 45 do 48, 57, 59 in 62 ter izrek.)