Keywords
Summary

Keywords

Okolje – Preprečevanje in sanacija okoljske škode – Okoljska odgovornost – Direktiva 2004/35 – Načelo ‚plača povzročitelj obremenitve‘

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/35, členi 3(1), 4(5), 11(2) in 16(1))

Summary

Če pri okoljskem onesnaženju pogoji za uporabo ratione temporis in/ali ratione materiae Direktive 2004/35 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode niso izpolnjeni, spada torej tak položaj v nacionalno pravo ob upoštevanju pravil Pogodbe in brez poseganja v druge akte sekundarnega prava.

Direktiva 2004/35 ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki pristojnemu organu, ki deluje v okviru te direktive, omogoča, da domneva obstoj vzročne zveze med izvajalci in ugotovljenim onesnaženjem, tudi pri razpršenem onesnaževanju, ker so njihove naprave blizu območja onesnaženja. Vendar mora ta organ, da bi lahko domneval tako vzročno zvezo, v skladu z načelom „plača povzročitelj obremenitve“ imeti na voljo verjetne dokaze, ki bi lahko podprli njegovo domnevo, kot sta dejstvo, da so naprave izvajalca v bližini ugotovljenega onesnaženja, in povezava med ugotovljenimi onesnaževali in sestavinami, ki jih ta izvajalec uporablja pri svojih dejavnostih.

Člene 3(1), 4(5) in 11(2) Direktive 2004/35 je treba razlagati tako, da pristojni organ, če odloči, da bo naložil ukrepe sanacije okoljske škode izvajalcem, katerih dejavnosti so naštete v Prilogi III k tej direktivi, ni zavezan ugotoviti krivde, malomarnosti ali namena izvajalcev, katerih dejavnosti se štejejo za odgovorne za okoljsko škodo. Nasprotno, ta organ mora, prvič, predhodno raziskati izvor ugotovljenega onesnaženja, pri čemer ima diskrecijsko pravico glede postopkov, uporabljenih sredstev in trajanja takega raziskovanja. Drugič, ta organ mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili ugotoviti vzročno zvezo med dejavnostmi izvajalcev, na katere se nanašajo sanacijski ukrepi, in tem onesnaženjem.

Poleg tega člen 16(1) Direktive 2004/35 po zgledu člena 176 ES izrecno določa, da direktiva ne preprečuje državam članicam, da bi ohranjale ali sprejele strožje ukrepe v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, tako da lahko država članica zlasti odloči, da lahko izvajalce drugih dejavnosti, ki niso naštete v Prilogi III k navedeni direktivi, objektivno šteje za odgovorne za okoljsko škodo; to v smislu člena 2(1), od (a) do (c), navedene direktive ne pomeni samo škode, povzročene zavarovanim vrstam in naravnim habitatom, ampak tudi škodo, povzročeno vodam in tlom.

(Glej točke 44, 57, 65, od 68 do 70 in izrek.)