Zadeva C-323/08

Ovidio Rodríguez Mayor in drugi

proti

Herencia yacente de Rafael de las Heras Dávila in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunal Superior de Justicia de Madrid)

„Postopek predhodnega odločanja — Varstvo delavcev — Kolektivni odpusti — Direktiva 98/59/ES — Prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi smrti delodajalca“

Sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Mengozzija, predstavljeni 16. julija 2009   I ‐ 11624

Sodba Sodišča (četrti senat) z dne 10. decembra 2009   I ‐ 11650

Povzetek sodbe

1. Vprašanja za predhodno odločanje – Pristojnost Sodišča – Meje

   (člen 234 ES; Direktiva Sveta 98/59, člena 1 in 5)

2. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Kolektivni odpusti – Direktiva 98/59 – Pojem kolektivnega odpusta

   (Direktiva Sveta 98/59, člen 1(1), prvi pododstavek, točka (a))

3. Socialna politika – Približevanje zakonodaj – Kolektivni odpusti – Direktiva 98/59 – Področje uporabe

   (Direktiva Sveta 98/59)

1.  Direktiva 98/59 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti v členu 5 določa, da ta ne vpliva na pravico držav članic, da uporabijo ali sprejmejo zakone in druge predpise, ki so za delavce ugodnejši, ali da spodbujajo ali omogočajo uporabo kolektivnih pogodb, ki so za delavce ugodnejše.

   Ker pa se je nacionalni zakonodajalec odločil, da v pojem kolektivnih odpustov v smislu te direktive vključi tudi primere, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive, kot so nekatere vrste prenehanja pogodb o zaposlitvi, ki se nanašajo na število delavcev, ki je nižje od pragov, določenih v členu 1 Direktive 98/59, pri čemer je iz navedenega pojma izključil primere, kot je prenehanje pogodb o zaposlitvi celotnega osebja zaradi smrti delodajalca, ki se lahko nanašajo na enako število delavcev, je zagotovo v interesu Skupnosti, da se zaradi izogibanja prihodnjim razhajajočim se razlagam ta pojem in z njim povezane rešitve v pravu Skupnosti razlagajo enako, ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo.

   (Glej točke 23, 27, 28.)

2.  Člen 1(1) Direktive 98/59 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti je treba razlagati tako, da ta ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se prenehanje pogodb o zaposlitvi več delavcev – katerih delodajalec je fizična oseba – zaradi delodajalčeve smrti ne šteje za kolektivni odpust.

   Pojem kolektivnih odpustov v smislu člena 1(1), prvi pododstavek, točka (a), navedene direktive namreč predpostavlja obstoj delodajalca, ki načrtuje take odpuste in ki lahko, prvič, opravi s tega vidika dejanja, določena v členih 2 in 3 navedene direktive, in drugič, take odpuste izvede, če je treba.

   Vendar ta glavni namen Direktive 98/59, in sicer posvetovanje s predstavniki delavcev in obvestitev pristojnega javnega organa pred izvedbo kolektivnih odpustov, ne more biti dosežen, če je kot „kolektivni odpust“ opredeljeno prenehanje pogodb o zaposlitvi vsega osebja podjetja, ki ga izkorišča fizična oseba, zaradi prenehanja opravljanja dejavnosti tega podjetja, kar se zgodi zaradi smrti delodajalca, ker tako posvetovanje ne bi bilo mogoče in ker se ne bi bilo mogoče niti izogniti prenehanju pogodb o zaposlitvi, niti zmanjšati njihovega števila, niti ublažiti posledic tega prenehanja.

   (Glej točke 41, 44, 53 in točko 1 izreka.)

3.  Direktiva 98/59 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa različne odškodnine glede na to, ali so delavci izgubili zaposlitev zaradi delodajalčeve smrti ali zaradi kolektivnega odpusta.

   Prvič, prenehanje pogodb o zaposlitvi, povezano s smrtjo delodajalca, ki je fizična oseba, namreč ne spada v obseg pojma kolektivnih odpustov v smislu Direktive 98/59. Drugič, navedena direktiva zagotavlja le delno uskladitev pravil varstva delavcev v primeru kolektivnih odpustov in za primer izgube zaposlitve ne določa vzpostavitve mehanizma splošnega denarnega nadomestila na ravni Skupnosti. V teh okoliščinah se vprašanje o obsegu odškodnin delavcev ob prenehanju njihovega delovnega razmerja ne nanaša na uporabo navedene direktive.

   (Glej točke od 55 do 57 in točko 2 izreka.)