EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62008CJ0168

Povzetek sodbe

Zadeva C-168/08

Laszlo Hadadi (Hadady)

proti

Csilli Marti Mesko, poročeni Hadadi (Hadady)

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Francija))

„Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah — Uredba (ES) št. 2201/2003 — Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo — Člen 64 — Prehodne določbe — Uporaba za odločbo države članice, ki je k Evropski uniji pristopila leta 2004 — Člen 3(1) — Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze — Upoštevne navezne okoliščine — Običajno prebivališče — Državljanstvo — Zakonca, ki prebivata v Franciji ter imata oba francosko in madžarsko državljanstvo“

Sklepni predlogi generalne pravobranilke J. Kokott, predstavljeni 12. marca 2008   I ‐ 6874

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 16. julija 2009   I ‐ 6893

Povzetek sodbe

  1. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Časovno področje uporabe

    (Akt o pristopu iz leta 2003; Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 64(4))

  2. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze – Zakonca, ki prebivata v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, in imata oba državljanstvo države članice izvora in države članice, v kateri se zahteva priznanje – Obveznost, da sodišče v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, upošteva dvojno skupno državljanstvo zakoncev

    (Uredba Sveta št. 2201/2003, člena 3(1)(b) in 64(4))

  3. Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo – Uredba št. 2201/2003 – Pristojnost v zadevah, povezanih z razvezo zakonske zveze – Alternativna merila o pristojnosti, določena v členu 3(1)(a) in (b)

    (Uredba Sveta št. 2201/2003, člen 3(1)(a) in (b))

  1.  Priznavanje sodbe o razvezi zakonske zveze, ki jo je razglasilo sodišče iz Republike Madžarske po tem, ko je začela na Madžarskem veljati Uredba št. 1347/2000, vendar pred datumom začetka veljavnosti Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000, je treba presojati na podlagi člena 64(4) Uredbe št. 2201/2003, pri čemer začetek postopka in razglasitev te sodbe spadata v časovni okvir, ki ga določa ta člen. V skladu s to uredbo je treba navedeno sodbo o razvezi zakonske zveze priznati na podlagi Uredbe št. 2201/2003, če so pravila o pristojnosti, ki se uporabijo, v skladu z določbami bodisi poglavja II te uredbe ali Uredbe št. 1347/2000 bodisi konvencije, ki velja med državo članico izvora in državo članico, v kateri se zahteva priznanje, ko je bila vložena tožba.

    (Glej točke od 27 do 29.)

  2.  Kadar mora sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, na podlagi člena 64(4) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 preveriti, ali bi bilo sodišče države članice, v kateri je bila sprejeta sodna odločba, pristojno na podlagi člena 3(1)(b) te uredbe, ta zadnja določba nasprotuje temu, da bi sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje, zakonca, ki imata obe državljanstvi, tako te države članice kot države članice izvora, štelo le za državljana države članice, v kateri se zahteva priznanje. To sodišče mora, nasprotno, upoštevati dejstvo, da imata zakonca tudi državljanstvo države članice izvora in da bi lahko bila zato njena sodišča pristojna za odločanje o sporu.

    Če bi se namreč zakonca, ki imata dvojno skupno državljanstvo obravnavalo, kot če bi imela samo državljanstvo države članice, v kateri se zahteva priznanje, bi bila posledica tega prepoved, da se te osebe v okviru prehodnega pravila priznavanja iz člena 64(4) Uredbe št. 2201/2003 pri sodišču države članice, v kateri se zahteva priznanje, sklicujejo na člen 3(1)(b) te uredbe za določitev pristojnosti sodišč druge članice, čeprav imajo državljanstvo te druge države članice.

    (Glej točke od 41 do 43 in točko 1 izreka.)

  3.  Če imata oba zakonca državljanstvi istih dveh držav članic, člen 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe št. 1347/2000 nasprotuje temu, da se sodna pristojnost ene od držav članic izloči, ker tožena stranka ne dokaže drugih naveznih okoliščin s to državo. Nasprotno, sodišča držav članic, katerih državljana sta zakonca, so pristojna na podlagi te določbe, ker se lahko zakonca po svoji izbiri odločita za sodišče države članice, pri katerem se bo obravnaval spor.

    Glede tega sistem delitve pristojnosti sodišč, določen v členu 3(1)(b) Uredbe št. 2201/2003, temelji na več alternativnih objektivnih merilih in neobstoju hierarhije sodnih pristojnosti iz te določbe. Torej je dovoljen soobstoj več sodnih pristojnosti, ne da bi bila med njimi hierarhija.

    Vendar v besedilu člena 3(1)(b) ni ničesar, na podlagi česar bi bilo mogoče šteti, da bi se pri uporabi te določbe lahko upoštevalo le „učinkovito“ državljanstvo. Poleg tega takega merila ne bi bilo mogoče utemeljiti s cilji te določbe oziroma z njenim sobesedilom in bi bila zaradi take razlage posameznikova izbira pristojnega sodišča, zlasti ob uveljavljanju pravice do prostega gibanja oseb, omejena. Ker naj bi bilo običajno prebivališče tako bistveno za določitev najučinkovitejšega državljanstva, bi pristojnosti po členu 3(1)(a) in (b) Uredbe št. 2201/2003 pogosto sovpadale. Pri osebah z dvojnim državljanstvom bi to dejansko vodilo v hierarhijo sodnih pristojnosti, za katero pa v besedilu tega odstavka ni podlage.

    (Glej točke od 48 do 54 in točko 2 izreka.)

Top